Po uvodni, skoraj prozno opisni predstavitvi glavnih akterjev smo nemudoma vrženi v kaos na plesišču Nickel bara, disko luknje, v kateri se zbirajo plesalci z najrazličnejšimi ozadji. In kako bolje prikazati slednje kot z vpeljavo »igralcev«, ki so v bistvu vse kaj drugega – namreč dejanski plesalci, raperji in celo kickbokser (Denis Porčič), poleg njih pa seveda tudi standardna zasedba s Primožem Bezjakom (Tony Allen) na čelu, ki drži igro na spodobnem nivoju. Na slednjega se po začetni zmedi tudi preusmeri fokus in Bezjak ne ostane dolžan: trpečega mladeniča, ki bi v svojem življenju počel vse in nič hkrati, divjega in blaznega, upodobi doživeto – vloga mu je pisana na kožo. Prosto po Jamesu Deanu. V skromnem domu, kamor se zateče le spat in jest, ga čaka njegova mama, gospa Allen, ki jo z mehko, materinsko skrbjo in nežnostjo odigra Marinka Štern. Nekoliko me je presenetila izbira Damjane Černe kot Tonyjevega dekleta Jackie, predvsem zaradi starostne razlike med igralcema, vendar njena igra opraviči, celo upraviči, režiserjevo odločitev.
Vseeno pa ne moremo in ne smemo zanemariti že prej omenjenih gostov. Menim, da je bila navezava SMG in SNG Opere in baleta odlična poteza: združitev plesa in igre (pa tudi petja), govora in giba, do te mere, da postaneta eno in definirata like kot svoj neodtujljivi del. Zgodba govori o plesu, o plesu, v katerem se izgubiš in pozabiš; in pleše se precej, vendar pa ne gre Nickel Stuffa jemati kot muzikal. Dialogov je relativno malo, posebej v primerjavi z didaskalijami, ki zavzemajo približno polovico vsega govorjenega besedila, nekaj jih je skoraj williamsovsko liričnih, druge so filmski opisi prizorov. Tu je Ivica Buljan storil nekaj imenitnega: igralci večino didaskalij kar berejo ob strani odra, na sredini pa se hkrati odvija opisovani prizor. Film noir postane gledališče noir. Del predstave je zaradi nekaterih tujejezičnih udeležencev v angleščini, kar pa nikakor ne moti, prej obratno: še lažje se nam je vživeti v temni, zamegljeni London izpred tridesetih let. Sredi vsega lebdi odlična glasba, žalostni saksofoni spremljajo počasne sukljaje dima številnih cigaret. Včasih nam Otis Redding kaj zažvižga.
Na odru je opaziti še nekaj zanimivosti: rekvizitov in scenskih elementov je relativno malo, tudi prehodi med prizori so zabrisani, včasih se hkrati odvijata dva. Namesto kulis visi v ozadju platno, na katerem se predvajajo kratki filmi, povezani s trenutno temo na odru, kar daje večji vtis kinematičnosti.
Oder pa ni omejen le na odrske deske, igralci ga večkrat zapustijo in se sprehodijo med občinstvom. V novodobnem kinu bi to pač opazovali s 3D očali, tukaj jih lahko z navadnimi. Kar gledamo, niso igralci, so resnični ljudje in eden od njih je šel pravkar mimo nas, lahko bi ga vprašali za čas. Da se je avditorij čutil precej povezanega z dogajanjem, priča dejstvo, da so ob morebitnih virtuoznih demonstracijah plesalcev navdušeno ploskali skupaj s tistimi na odru. Kaj naj rečem, glasba povezuje. Po končnem, nesrečnem obračunu med Tonyjem in Gurianom, kjer je slednji ubit, poveže tudi glavnega protagonista z njegovim tekmecem, Babilonom (upodobi ga odlični plesalec Joseph Bunn). Oba plešeta, oba razumeta. Tony se je osvobodil svojih predsodkov in razčistil s seboj. Naraščajoči zvok policijskih siren utihne v praznino, v kateri si nihče iz občinstva ne upa dahniti, kaj šele zaploskati. Nekdo vendarle začne.
***
Študentska kritika je nastala v okviru seminarja, ki ga na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo (Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani) vodi doc. dr. Gašper Troha.