Uprizoritev je precej zvesto sledila dramski predlogi, s filmom pa umanjka  neko stičišče, ki bi morda lahko pripomoglo k večji aktualizaciji. V filmu namreč Joža Malek pravi: »Zdaj je svoboda, zdaj moramo biti tiho«, v dramskem besedilu je to mileje izrečeno kot: »Zdaj je svoboda, zdaj moramo biti previdni« ali pa: »Zdaj so taki časi, da moramo biti previdni«. Ker pa je tokratna uprizoritev zvesta dramskemu besedilu, se v njej, kolikor sem lahko opazila, pojavita le slednji dve obliki. 

Vanč v drami torej pravi, da je v socializmu že svoboda, dandanes pa se pogosto sliši, da smo svobodo dobili šele s (parlamentarno) demokracijo. Verjetno gre za različni svobodi, svobodi od različnih stvari. Navsezadnje pa lahko tudi danes rečemo kot Malek v filmu: »Zdaj je svoboda, zdaj moramo biti tiho«. V času, ko je »profit pred človekom«, ko se človeka siromaši z obljubo konkurenčnosti in bogatenja, ko se zdi, da so pravice, izborjene v delavskem boju, nesramno razkošje, ko se od delavca zahteva, da obmolkne, ker menda drugače pač iti ne more (»neideološkost kot ideologija par excellence«), ko mora pred dobičkom obmolkniti in se pokoriti celo država, se ta stavek v predstavi lahko pogreši.

Nagovor, aktualizacija se ne dogaja niti na ravni scenografije (Ana Rahela Klopčič), temveč se le-ta trudi biti kar se da veristična v odnosu do tedanjih bivalnih razmer in ob tem zvesto sledi napotku didaskalij dramske predloge. Se pa smešenje in kritika tedanje družbe in ideologije (do trenutka, ko se v drami pojavi problematika informbiroja, so glasbeni vložki, za glasbo je poskrbel Bojan Jurjevič-Jurki, večinoma pesmi, ki so povezane z rusko, sovjetsko kulturo), ki na koncu s himnami izzveni tudi kot problematiziranje možnosti spremembe na bolje, dogaja tudi na ravni scenografije. Kaže se denimo v izmenjujočem obešanju in snemanju razpela, podobe matere božje in Stalina ter prek tega obenem odraža negotov čas sprememb in človeka, ki se ne ve oz. ne zna prilagoditi.

Zato drama, ki smeši in izvablja smeh, in smeha je bilo v dvorani precej,  ni commedia v pomenu razbremenjujočega srečnega konca, prej nasprotno, saj delno pušča vtis, da človek ne more preseči individualizma, da bo ob koncu dneva, ko se sonce spusti za Urbanom, njegovo gonilo lasten, kot »buče debeli krompir«, ki je dober predvsem zato, ker je njegov, da v svetu ni prostora niti za kolektivne utopije niti za srečo.
 
Med predstavo se je zazdelo, da se je gledalec z Malekom in njegovim »kulaštvom«  poistovetil, kar se je navsezadnje odražalo v smehu ter (predvsem v drugem delu predstave) ploskanju občinstva že med posameznimi prizori, čeprav je seveda to mogoče pripisati tudi kateremu drugemu dejavniku. Ravno zaradi poistovetenja se gledalec ob koncu predstave,  smehu navkljub, težko počuti veselo.

Drama izzveneva v  skepsi do možnosti pravičnega in udobnega družbenega sistema nasploh, kar se izrazi v Mimikinih (Mirjam Sedmak) besedah: »Midva ne bova spreminjala sveta, Joža…«. 
In morda ravno grozeč občutek, da je vse brezupno, da noben sistem ne bo dober, da je ta, ki ga imamo zdaj, celo edini mogoč, duši dovolj, da iz njega preprosto mora zrasti potreba po utopiji in s tem nek subverzivni in aktualno – kritičen moment. Morda ravno zato Joža ob koncu, na Mimikine besede odgovori (kar pa je svež doprinos uprizoritve, saj tega v dramskem besedilu ni; navajam zgolj približno, po spominu in smislu): »Kdo pa, če ne midva?« Sklepno dejanje se nato enigmatično zaključi z nekaj himnami, med drugim tudi z evropsko in slovensko.

***

Študentska kritika je nastala v okviru seminarja, ki ga na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo (Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani) vodi doc. dr. Gašper Troha.