Glede na to, da je Megalopolis poznan predvsem pod oznako plesna predstava, gre od njega upravičeno pričakovati nek svojevrsten telesni dinamizem – elementi, s katerimi Constanza Macras s svojo ekipo nadgrajuje to kategorizacijo, zadevajo hkratno ustvarjanje na več ravneh izražanja, vse od odličnih in inovativnih glasbenih vložkov do pomenljivih video projekcij. S tem se uvršča med spretno izpeljane multimedijske prezentacije, ki s poudarjanjem vloge čutne in fizične ravni delovanja napeljuje na razmislek o edinem prostoru človekovega vsakdana, kjer si danes še lahko dovolimo biti pogumni in neposredni.
Splošna idejna razsežnost Megalopolisa nas torej postavlja na raven med čutnim in fizičnim ter tistim, v moderno organiziranem, nedoločenem prostoru zmeraj prisotnim praznim mestom entitet, ki naj bi imelo funkcijo ohranjanja družabnega v družbenem in v tem bílo boj z nekoč neslutenim, zdaj pa vedno bolj očitnim zmagoslavjem individualnega. Gibanje in organizacija telesnega po tem prostoru se kažeta kot iskanje izhoda iz tistega, kar je najbolj očitno in posamezniku najlažje dosegljivo. Edinega, kar mu je po vsesplošnem razvrednotenju in prevpraševanju še ostalo. Gre za poziv k petju in plesu kot sredstvu povezovanja posameznika s samim seboj in morda edinemu še ostalemu pozitivnemu načinu vključevanja v odnose s soljudmi.
Fizična moč plesalcev je v nasprotju z duševno šibkostjo, ki jo prikazujejo; njihovo zaupanje telesa tako drugemu kot sebi je v nasprotju s siceršnjim vsesplošnim nezaupanjem. Njihova prepričljivost na tehnični ravni, vsestranska udeležba v medijih predstavljanja in z ekspresivnostjo nadgrajena klasična izurjenost so izpolnjen pogoj za nagovarjanje z gestami, nasprotnimi danes vodilnim prepričevanjem s praznimi besedami. Morda je sama prisotnost skupine, kolektiva, ki je potreben za obstoj tovrstnega dogodka, celo bolj pomenljiva od sicer pohvalne pripravljenosti šokirati in pretresati. Delujejo v medsebojni povezavi in interakciji, njihovo delovanje pa pripoveduje ravno o pomanjkanju tega. Čeprav je tovrstna tragika v zavesti vsakogar, se zdi, da smo jo za doseganje kar se da visoke funkcionalnosti in produktivnosti pripravljeni ignorirati in ravno brezbrižnost, brezčutnost postaviti za vodilo. Sproščenost, ki jo predstava ustvarja s tem, da skozi ozaveščanje že implicira možno rešitev, le ne bi smela postati ekvivalent golemu razvedrilu.
Gre za razbremenjevanje skozi soočanje – podcenjen učinek, hitro nadomeščen s slo po goli zabavi, ki je nekaj drugega od načina reševanja s primarno svojim, zmeraj napeljujočim k drugemu, in to skozi materialno, ki tu zaseda pozicijo, kontrastno smislu koristnosti, v katerem se ponavadi predstavlja. Glede na močno zastopano potrošniško perverzijo je kar nenavadno, da nihče ne skoči iz občinstva in prevzame artikla, ki ga v stiski ponuja igralka – kot da sta distanca in zadržanost močnejši celo od tega.
Spretno porabljanje tako vizualnega kot zvočnega prostora skozi medij zraka in distance se lepo zgosti v obupani želji »Pusti mi do zraka, daj mi moj prostor!« in nadaljnji asociaciji na imaginarno družbeno povezavo Myspace, ki razkriva, da si sami odrekamo ravno tisto, po čemer hrepenimo. Nekdo mi v nekem povsem naključnem stiku mora biti všeč že zato, ker k sreči ne morem sovražiti vseh – še enkrat se preprostost odraža v skupinskem petju in plesu. A to je še vedno najbolj jasno poulični svetilki, ki se sicer prižge šele, ko pade mrak, a ravno takrat simbolno in prikrito nakaže na vseprisotnost tega enostavnega optimizma. Skozi vrhunsko delo plesalcev, igralcev in glasbenikov, katerih vloge se neprestano prepletajo, kar je spet v nasprotju s statičnostjo in pomembnostjo položajev, družbenih funkcij, ki jih zasedamo in ki se v predstavi zrcalijo v tipizaciji skozi kostumografijo vzpostavljenih podob, se ustvarita sinestezija, ki ji je kar težko slediti, in posledična negotovost o tem, ali si res uspel vse zajeti. Tako ali drugače pa v življenju vedno nekaj zamujamo, pa ne zato, ker ne bi uspeli slediti, temveč zato, ker smo ujeti v lastno stvaritev Posebnega plana, ki onemogoča ravno skozi iluzijo ustvarjanja priložnosti.
Režiserka in koreografinja: Constanza Macras
Dramaturginja: Carmen Mehnert; scenografinja: Alissa Kolbusch; kostumografa: Gilvan Coêlho de Oliveira, Sophie du Vinage; asistent režije: Max Luz
Glasbeniki: Santiago Blaum, Kristina Lösche-Löwensen, Almut Lustig
Nastopajoči: Fernanda Farah, Anouk Froide Vaux, Hyoung-Min Kim, Denis Kuhnert, Johanna Lemke, Damir Zisko, Ronni Maciel, Ana Mondini, Franz Rogowski, Miki Shoji
***
Študentska kritika je nastala v okviru seminarja, ki ga na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo (Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani) vodi doc. dr. Gašper Troha.