Megalopolis 1

Igro začne ženski lik. Govori v nemškem jeziku, govor spremljajo slovenski podnapisi. Prevodi so skopi, zaostajajo, nekaj delov celo ni prevedenih. In ne le govor začetne protagonistke; naj liki govorijo v korejščini, angleščini, pojejo v španščini, prevodi ostajajo skopi. Dejstvo je, da besede v Megalopolisu ne igrajo nobene vloge. Igra likov sprva deluje neprepričljivo, umetno, vendar gledalec kmalu spozna, da v sprevrženem svetu za besede ni prostora. Liki so le obličja brez imena. So prostitutke in berači, pozabljene, HIV pozitivne hčere, nepomembneži, tujci in ostale izgubljene duše znotraj velemesta. V Megalopolisu se ne posluša, v Megalopolisu se giblje, se brca, se meče ob stene, valja po tleh in kriči. V Megalopolisu ni prostora za človeškost. Vsi protagonisti se s svojimi telesi spajajo med seboj, a nikoli si ne pridejo blizu.

Pred očmi gledalcev je kaotično človeško bitje postavljeno v skrbno opremljeno in docela izdelano prizorišče. Oder ima vse, kar dobra igra potrebuje. Osrednje prizorišče je namenjeno plesu. Ne smejo manjkati balkoni pa delno zakrita notranjost, levo kup navidezno neuporabnih predmetov in prostor za glasbenike. Desno klicni center, levo in desno platno za video projekcije. Kostumi se menjajo hitro; igralci se slačijo in oblačijo na odru, pa gledalec tega skorajda ne opazi. Vse se premika hitro. Iz vsakega kotička se plazi drugo bitje in medtem, ko se na glavnem prizorišču pod krinko elegantnih plesnih gibov nemara vrši posilstvo, je vsa pozornost gledalcev usmerjena v mišičasto moško telo, ki se razteguje in razkazuje na balkonu zadaj (in iz avditorija se izvije glasen ženski vzdih). Celotno igro spremljajo glasba, zvoki violin, petje, saksofon, kitare, bobni. Gledalčevi čuti so na preizkušnji. Gleda neverjetno koreografijo, za katero se zdi, da jo iz plesalcev izvablja neka višja sila, kot da se njihova telesa gibljejo neodvisno od njih. Vsak gib je spremljan z glasbo. In ko violinistki namesto po violinskih strunah vlečeta lok po robu kartonske škatle, se gledalčeva koža naježi.

Gledalec se je zavestno odločil, da stopi v Linhartovo dvorano, se usedel in čakal. Kakšna so bila posameznikova pričakovanja? Prizore, ki so enemu delu dvorane zbujali grozo, je drugi del pospremil s smehom. In takšnih medlih valov smeha je bilo kar nekaj. Vendar je bil smeh narejen, umeten. Smeh, ki se noče sprijazniti, da mi, ki sedimo in gledamo, dejansko živimo na odru, v svetu, kjer vladajo zakoni Megalopolisa. »Give me back my book,« zahteva ena od protagonistk. In njeno pesem, nekakšno mešanico Myspacea in Facebookaa, spremljajo salve smeha. A kaj je smešnega pri tem, da si človek želi nazaj svojo zasebnost? Gola telesa se gledalcem zdijo smešna. Seksualnost, golota, ljubezen, ki so izpraznjene na odru, tudi v nekaterih delih avditorija očitno ne najdejo prostora.

Ko se predstava zaključi z udrihanjem pendreka po škatli, iz katere se vije otroški jok, dvorano zajame tema. Šele čez nekaj trenutkov publika ugotovi, da je Megalopolisa konec, in razvije se neodločno ploskanje. To počasi preraste v bučen aplavz, ki v dvorani pušča negotovost. Čutiti je, da se publika ne more odločiti; ali naj protagoniste z odra pospremi s stoječo ovacijo ali naj preprosto zbeži iz dvorane, ker si noče priznati, da je del Megalopolisa tudi sama.