Slika, ki jo vidimo, je kot iz kakšne srednjeveške pravljice, vendar nam daje vtis, da se je tu moralo goditi nekaj strašnega, kot da je mogoče divjala vojna, sedaj pa je vse utonilo v pozabo, o čemer pričajo tudi pozabljeni predmeti, ki nemarno ležijo okrog mize in se počasi pogrezajo v pesek.

Na to dih jemajočo sceno stopijo igralci in se ob spremljavi bobnov prestavijo v nek oddaljen in nedoločen čas, v katerem s svojima zvestima ministroma vlada samooklicani mogočni vladar in samodržec  Vladimir v podobi Janeza Škofa, ki v svoji vlogi resnično uživa. Klemen Slakonja prepriča z bledim in polizanim videzom v vlogi spletkarskega in bogaboječega ministra Bogomirja, ki se upira reformam ter prihodnost kraljestva vidi v vojni, ki bi ohranila in utrdila kraljevo moč. Minister Branimir (Klemen Janežič) sprva deluje nekoliko bolj zvedavo, manj neizprosno, že s samim živahnim pristopom je na videz popolno nasprotje Bogomirja, vendar je nazadnje tudi on samo oportunist. Skratka, na oder so postavljeni trije moški akterji, ki spominjajo na politične osebnosti v vsakdanjem življenju in vpijejo, da je potrebno vse postoriti za dobrobit naroda in države, vendar prav tako dobro kot oni sami tudi gledalec ve, da je pomembna le osebna korist in moč. In ker gledalec to ve in se ne čuti preslepljenega, ima moč, da ironično gleda na situacijo.

Vendar ta smeh ne traja dolgo, saj mora oblast poiskati sovražnika in najhujši nasprotnik je glas razuma, ki ljudstvo opozarja na prevare. Tako imenovanega notranjega sovražnika upodabljajo trije ženski liki, ki na odru predstavljajo intimnost in čistost čustev kot so ljubezen, upanje in vera. To so tri sestre: Ljuba (Tina Vrbnjak), Vera (Maja Sever) in Nada (Barbara Cerar). S svojo igro me je najbolj prepričala Tina Vrbnjak, ki doživeto upodobi vlogo upornice, ki se na koncu pretresena vda ob spoznanju neizmerne pokvarjenosti vladarja in nezmožnosti sprememb.  Sestre se neuspešno borijo za pravico, resnico in svobodo in prav v imenu teh treh vrednot jih vladar pripre ter nato poniža, ko s posilstvi oskruni njihovo ženskost, jih nato da kruto pretepsti, mučiti, umoriti in nazadnje njihova trupla odvreči v reko. Po tem nasilnem dogodku se gledalec dogodkom na odru ni več zmožen posmehovati, temačnost in groza pa sta privedena do skrajnosti, ko vladar sprejme odločitev, da se bo poročil z materjo hčera, ki jih je umoril. To odločitev igralec Janez škof odlično odigra, saj se na njegovem obrazu v minuti smeha izrišejo različna občutja, ki ponazarjajo, da se zaveda svoje okrutne zmage in s tem popolnega uničenja vsakega individualnega upora in želje po čistejših in pravičnejših odnosih.

In sedaj smo pri materi, vdovi in dami modre krvi, ki nas pretrese s privolitvijo v poroko z vladarjem. Ta lik izjemno odigra Silva Čušin, ki ima zelo težko nalogo, saj mora upodobiti žensko, ki je na odru vseprisotna, ker je pripovedovalka in komentatorka misli in dejanj likov na odru, hkrati pa je kot mati in ženska modre krvi skrita za anonimno ime, njena odsotnost pa se kaže tudi v tem, da verbalno ne komunicira z ostalimi igralci. Njena čustva do ostalih likov na odru kažejo z igro njenega telesa, ki odraža neizmerno hrepenenje in privlačnost do okrutnega Vladimirja. Ta ljubezen ostaja v ozadju zgodbe, vendar gledalca prevzema vdovin notranji boj, ko se vedno znova upira, da bi Vladimirju zašepetala besedico »še«, besedo, ki ji vedno znova zamre na ustih. In medtem ko skoraj reče »še«, kot mati na odru trpi, ker hčere rodi v ta kruti svet, nato nemočno spremlja njihovo usodo. In kljub trpljenju nas igralka navdušuje s svojim cinizmom in pripovedovanjem prilike, ki jo zaključi z razkritjem svoje identitete, ki se skriva pod imenom Sofija.

Predstava je name naredila močan vtis, sploh konec, s katerim je poražena vsakršna ljubezen in upanje, modrost kot edina preživela pa privoli v kompromis z nasilnim okrutnežem. To me je kot gledalko napeljalo k temu, da se ozrem na naše vsakdanje življenje in se vprašam, kje je naša modrost, da vedno znova ponavljamo in dopuščamo iste napake in ali se je sploh mogoče rešiti iz začaranega kroga ponavljajočega se »še«.

***

Študentska kritika je nastala v okviru seminarja, ki ga na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo (Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani) vodi doc. dr. Gašper Troha.