Lunine mene, še sveže besedilo (krstna uprizoritev je bila leta 2009 v Dublinu), Sama Sheparda, ameriškega dramatika, scenarista in igralca so igra o nekakšnem obračunu z življenjem, ki ga napravita dva ostarela prijatelja na hišni verandi nekje v Apalačih. So zgodba o ljubezni, človeški osamljenosti, izgubljenih priložnostih in o strahu pred smrtjo. Čeprav je tekst v samem jedru tragičen, se je publika ob prvi slovenski uprizoritvi Luninih men na odru ljubljanske Male Drame v režiji Borisa Cavazze, ki je odigral tudi eno od obeh vlog, nekajkrat pošteno nasmejala.

Ames (Boris Cavazza) se potem, ko njegova žena izve za enega njegovih bežnih skokov čez plot, umakne na samo, v staro hišo nekje na podeželju. V silni osamljenosti na pomoč pokliče Byrona (igra ga Ivo Ban), svojega prijatelja iz mladosti, ki v naglici prepotuje pol države, da bi prišel k njemu. Kar sledi, je dolg pogovor obeh protagonistov, (tragi)komično obujanje spominov, ki jih je že dodobra popačil čas, vse skupaj pa pripelje do boleče resnice, s katero se Ames in Byron (še) ne moreta soočiti ali pomiriti. Nad njima pa ves čas bdi luna, ki jo bo zdaj zdaj prekrila tema.

Ames je bolj resnobna, zamišljena »polovica«, njegova bolečina se skriva za mrkim, napetim, bledim obrazom. Kot da bi ves čas nekaj tuhtal, naklepal ali iskal konce, s katerimi bi mu uspelo povezati ostanke svojega življenja. Byron je na drugi strani bolj priljuden, nekako bolj sproščen, zabaven, ko prekinja Amesa s svojimi vprašanji in pripombami. Na prvi pogled je pravo nasprotje svojega prijatelja; deluje kot nekakšna očetovska figura, glas zdravega razuma, ki je prišel uredit Amesove srčne težave.

Byrona sijajno in z izjemnim občutkom odigra Ivo Ban, njegovo prehajanje skozi različna stanja in razpoloženja je naravnost vrhunsko; od nedolžnega začetka, ko se nam predstavi kot malo naiven poslušalec Amesovih zgodb, do trpkega konca, ko si izkaže, da je njegova nesreča pravzaprav večja od prijateljeve. Po drugi strani je Cavazzova naracija skozi celotno igro bolj ali manj na istem tonu, tudi samo držo igralec ohranja statično, čustva pa, kot rečeno, bolj skriva, kot kaže.

Lunine mene se dogajajo na stari zastekljeni verandi; scena je pusta, dogajanje »moti« pokvarjen ventilator, na tleh je odprta steklenica bourbona. Vse je pred nami: kot, da bi Shepard želel reči, da ničesar ne skriva. Jasno, Lunine mene so se zgodile že davno prej, preden sta protagonista vsak s svoje strani prišla na oder. Luna, ki prehaja v mrk in jo opazujeta Ames in Byron, je metafora za smrt. Njuno smešno prerekanje o tem, kdo je bil kje, koga ni bilo zraven, kdo je gledal čigavo žensko itd. delujejo kot obrambni refleks, a njuna pojemajoča fizična moč in izgube, o katerih si govorita, vendarle dokazujejo, da življenjski minljivosti ni mogoče uiti. Še več, usoda je že trdno zapečatena.

Kar pri uprizoritvi nekoliko zmoti je menjavanje pogovornega jezika z »visokim govorom«: protagonista namreč na trenutke preskakujeta iz enega v drugega, kar ne izpade preveč posrečeno. Njuni fizični kontakti (ruvanja, prepiri, objemi itd.) pa so mestoma preveč karikirani, in tudi njune reakcije so ob zaključku manj prepričljive, zato tik pred zatemnitvijo, ko se stisneta pod deko, tragika obeh nekoliko izostane.
Lunine mene kot celota niso slaba predstava, toda na koncu delujejo manj presunljivo, kot bi lahko.