Dogajanje in čas sta nedoločljiva, sama zgodba pa zelo enostavna. Kralj Peter (Boris Ostan) želi poročiti sina Leonca (Jure Henigman) s princeso Leno (Jana Zupančič). Oba iz upora staršem zbežita iz svojih gradov. Naključno se srečata, ne da bi drug za drugega vedela, kdo sta, in se vrneta domov poročit.
Najzanimivejši je (na nek način romantični) lik Leonca. Poženščeni, razvajeni in predvsem zdolgočaseni princ odpira glavna vprašanja, vredna razmisleka. »Leonce: Česa vse ne počno ljudje iz dolgočasja, in – to je najbolj smešno – vse počnejo s skrajno pomembnimi obrazi in ne da bi se zavedali, zakaj, in pri tem si mislijo kdo ve kaj. Vsi ti junaki, ti geniji, ti bedaki, ti svetniki, ti grešniki, ti družinski očetje niso v bistvu nič drugega kot premeteni lenuhi. – Zakaj moram to vedeti prav jaz?« (118). Princ se sprašuje o dolgočasju iz dolgočasja. Postavljen je, verjetno prvič v življenju, pred nalogo in dolžnost, ki naj bi jo čutil do očeta. Henigmanova igra je precej izumetničena in karikirana, a na prepričljiv način. Očitno je, da princ ni prepričan niti o svoji spolni usmerjenosti, kar kaže tudi v odnosu do Valeria (Matej Puc), prišleka, vagabunda, ki že po zunanji obleki kaže, da ni iz njihovega sveta. Ta je prišel v kraljestvo predvsem zato, da bi si napolnil žepe s kraljevimi dobrotami. To mu tudi uspeva, po poroki dobi funkcijo ministra (kar je zelo zgovorna podoba o današnjemu izbiranju vodilnih v naših državah). Njuno razmerje ni jasno, kar gledalca zmede, odpre namreč možnost, da sta par.
Ironija in posmeh se dotikata skoraj vseh plati. Najzgovornejši so kostumi, delo Alana Hranitelja. Polni so pravilnih geometrijskih likov in na trenutke delujejo groteskno. Zdijo se mi dobra vzporednica z izumetničenim in bogatim grajskim svetom, polnim nepomembnih ceremonij. Nika Leskovšek v svojem članku v programskem listu piše, da je Bϋchnerjev tekst predvsem kritika prav na to - obrede, navade, običaje, ki so v svojem bistvu prazni in obstajajo zgolj zato, ker tako veleva družba oz. zgodovina.
Predstava vizualno navduši. Poleg kostumov je domiselna tudi scena. Gre za dvignjen oder, ki se v celoti premika za trideset stopinj levo ali desno. Sedela sem v prvi vrsti, kar je bilo za odtenek preblizu. Dogajanje je namreč postavljeno zgolj v ospredje in sicer na dva metra širok oder, ki spominja na modno pisto. Nanjo asociirajo še kostumi in luč. Glasbena podlaga je prisotna le med prizori in je absolutno nepričakovana. Vprašanje, kaj so želeli z njo sporočiti ostane brez odgovora, vendar kljub temu za razumevanje ni moteča.
Po ogledu sem ostala še na pogovoru z ustvarjalci. Režiserka je ocenila, da so izpustili nekje dve tretjini celotnega teksta, saj so želeli, da nekatera vprašanja dobijo svoj 'prostor'. Ta minimalizem glede teksta se mi je zdel posrečen, vendar morda malo pretiran. Predstava traja slabo uro in dopušča prostor še za kakšen prizor. Pomanjkanje sem recimo občutila pri srečanju ljubimcev. Dopuščam pa tudi možnost, da je za to kriva nepovezanost med glavnima igralcema in ne zgolj pomanjkanje prizorov. Odvečen in neprepričljiv se mi je zdel lik Rozete (Tjaša Železnik), Čušin pa je svojo vlogo (spet) uspešno predelal v zavaljenega dvornega norčka.
Tekst je duhovit. Zanimive so predvsem besedne igre, domislice in vprašanja, s katerimi se spopada Leonce, saj je glavna tema drame precej nehvaležna in v literarni preteklosti obdelana že ničkolikokrat. Scenski in besedilni minimalizem je posrečen in nam pusti občudovati tehnično zelo dovršene kostume. Predstava nas zadovolji predvsem estetsko, vendar je tudi vsebinska plat, na račun dobre igralske zasedbe, predstavljena na razumljiv način, ki dopušča prostor za gledalčev premislek.
***
Študentska kritika je nastala v okviru seminarja, ki ga na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo (Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani) vodi doc. dr. Gašper Troha.