Režiserka Mateja Koležnik skupaj z igralsko zasedbo pričara pravljični svet: na odru, ki sicer v svoji minimalističnosti prav nič ne spominja na pravljico, a kljub temu gledalci nekje v ozadju pomnimo čas, ko so nam starši pred spanjem pripovedovali o svetu, kjer usojena ljubezen najde svojo pot. Svet, kjer je vse lepo in prav. Gledališka igra Leonce in Lena svojo pravljičnost načrtno izgublja in se nato ponovno vrača k njej. Gledalca spodbuja k razmisleku o tem, ali je res vse lepo in prav?
Dramske osebe ne prikazujejo utvar, ampak se konstantno prevprašujejo o bistvu lastnega obstoja. Izvrstno se je v vlogi mladega, melanholičnega in predvsem zdolgočasenega princa Leonca odrezal Jure Henigman. Pravljični lik princa ne razvrednoti zgolj s svojo pesimističnostjo, ampak tudi s podobo ženstvenega moškega, ki v odnosu do svojega sopotnika Valeria mestoma namiguje na istospolno usmerjenost. Morda se zdi mnogim istospolna usmerjenost kot dodatek dramskemu tekstu neutemeljena, morda pa je to svojevrsten razmislek o drugačnih ljubezenskih praksah, ki ne najdejo mesta niti v pravljicah, niti v sodobni družbi. Jure Henigman svoje stereotipne podobe moškega s homoseksualnim nagnjenji ne kaže zgolj z igro, vprašljiva je tudi poročna obleka (če izvzamemo princesino tančico), ki je na koncu celo bolj ženstvena od princesine.
Kostumografija Alana Hranitelja je tako kot scenska uprizoritev – minimalistična. Predvsem v smislu barv, a vendar so dizajni kostumov sami po sebi zanimivi, nenavadni. Za razliko od Valerija, ki je oblečen bolj preprosto, in je tudi edini, ki poleg črno-belih barv nosi zelene hlače. Morda je to znak, ki namiguje, da je Valerio (Matej Puc) edina dramska oseba, ki je svobodna. Ni vezana na nikakoršne družbene protokole, kot je na primer dogovorjena poroka višjih slojev.
Čeprav se zdi, da je ob koncu igre s poroko zaljubljencev zadoščeno pravici, je jasno izraženo, da je predstava o pravi ljubezni in idealnih predpostavkah smešna; na kar nas nenazadnje opozarjajo že dialogi. Mnogokrat se igralci znajdejo v komičnih situacijah, ki pa so iz gledalcev le redko izvabile smeh. Za smehom se namreč slika brezizhoden položaj človeka v družbi. Jasno so nakazane vzporednice s svetom, v katerem živimo.
Tako princ kot tudi princesa se tem konvencijam poskušata upreti s pobegom, a vendar igra Jane Zupančič ni enako prepričljiva kot igra Jureta Heigmana. Princesa Lena v primerjavi z ostalimi ne izžareva pristnosti – ji ne verjamemo. Verjamemo pa Borisu Ostanu v vlogi kralja Petra, ki skupaj z državnim svetnikom Gregorjem Čušinom kot predstavnik višjega sloja premišljuje o verodostojnosti svojega položaja. Kralju Petru se namreč njegov položaj zdi samoumeven – a kaj takrat, ko si bo tudi ljudstvo zaželelo jesti pečenko, ne samo duhati?
Dialogi gledalce spodbudijo k razmisleku, hkrati pa jih predrami glasba Mitje Vrhovnika Smrekarja. Ta v povezavi s svetlobnimi učinki in premičnim odrom učinkuje, čeravno prepogosto z jakostjo zvoka.
Gledališka igra Leonce in Lena za svojo pravljičnostjo, romantičnostjo in komičnostjo skriva filozofske poglede na življenje, politično ureditev in navsezadnje ljubezen, ki vsekakor ni le stvar posameznika, ampak je v veliki meri stvar družbe. Družbe, ki je bila v preteklosti in je še danes – če si ne zatiskamo oči – neizprosna do posameznika.
***
Študentska kritika je nastala v okviru seminarja, ki ga na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo (Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani) vodi doc. dr. Gašper Troha.