Ana Obreza, 10. 12. 2021

Dar glasu

Stefania Seculin, Graziana Borciani: MARLENEDITH, SSG Trst, premiera 3. 12. 2021, ogled ponovitve 4. 12. 2021.
Foto: SSG/ Luca Quaia
Foto: SSG/ Luca Quaia
Foto: SSG/ Luca Quaia

Nemka, ki je osvojila Združene države Amerike, in Francozinja, ki je ponesla milozvočnost francoščine daleč prek meja domovine. Igralka zvezdniškega kova, ki ni obvladovala le filmskih trakov tako nemega kot zvočnega filma, temveč tudi odrske deske, kjer je mnogo prepevala, in šansonjerka, katere pesmi so vznikale iz razbitin srca ter pogorišč ljubezni. Mogočen glas krhkega stasa ene in nesporna privlačnost prezence druge. Modri angel in pariški vrabček. Marlene in Edith. MarlenEdith.

Vlogi se igralkama/pevkama odlično podata. Že na videz spominjata na veliki ikoni – Graziana Borciani s kratko, temno skodrano frizuro, nežnimi dlanmi in drobno figuro spominja na Edith Piaf, Stefania Seculin pa z žarečimi očmi, izrazito ženstveno postavo in samozavestno hojo vzbudi draž Marlene Dietrich – ko pa stopita pod žaromete, da bi zapeli, sorodnost postane še očitnejša. Z barvama svojih glasov se zelo približata svojima muzama, katerih pesmi interpretirata, Grazianin glas mehko objame z melanholičnim vibratom, Stefaniin je nabit z močjo jasnine. Pri obeh je opaziti zanimanje vzbujajoč spoj zadržanosti in transparentnosti: zadržan obrazni izraz in telesna drža ter majhni plesni gibi z dlanmi so magnet v kombinaciji z ekspanzijo Grazianinega liričnega pevskega izraza, medtem ko Stefaniino pevsko pripovedništvo sega v dušo s silo emocije, ki je temelj sleherne besede. Tako francoska izgovarjava Borciani kot nemška Seculin zvenita prepričljivo avtentično.

V tržaškem gledališču je opremljanje predstav z napisi v drugem (najpogosteje italijanskem) jeziku že vrsto let standard. V dotičnem primeru sta sočasno tekla tako italijanski kot slovenski prevod, za katera je poskrbela Tanja Sternad. Prevodi besedil so se izkazali za dobrodošel prispevek predstavi, saj jih lahko uzremo takoj, ko se v nas vzbudi živa radovednost, da bi tudi dobesedno razumeli (kar sicer že čutimo) o čem prepevata Marlene in/ali Edith. Marsikomu morda prvič seže do zavesti pomen že sto in stokrat slišane pesmi, obenem pa se še poveča občudovanje do nastopajočih, saj je očitno, da je vsaka zapeta beseda do tančin prežeta s pomenom.

Že na videz spominjata na veliki ikoni – Graziana Borciani s kratko, temno skodrano frizuro, nežnimi dlanmi in drobno figuro spominja na Edith Piaf, Stefania Seculin pa z žarečimi očmi, izrazito ženstveno postavo in samozavestno hojo vzbudi draž Marlene Dietrich – ko pa stopita pod žaromete, da bi zapeli, sorodnost postane še očitnejša.

Glasbeno-gledališko predstavo, katere jedro je petje, tj. zmes melodije in besedila, dopolnjujeta in povezujeta tako zgolj glasbeni kot zgolj gledališki pol. Nosilec slednjega je Danijel Malalan, ki mu pripada vloga pripovedovalca oz. bralca veznega teksta. Vso predstavo nam odkriva dejstva iz življenj velikih umetnic, od bolj do manj znanih, od tragičnih do anekdotičnih. Malalan pripoveduje z gibko pripovedovalsko živostjo in brez težav drži pozornost gledalstva, ki so mu biografske podrobnosti zvečine verjetno znane še manj od opusa ene ali druge protagonistke. Sicer učinkovitemu igralčevemu podajanju se je na nekaj mestih poznala odsotnost lektorskega ušesa. Za dobro ravnotežje glasbeno-gledališkega prepleta je nepogrešljiv glasbeni izraz pianista Lamberta Lipparinija. Ta ni le zvest spremljevalec pevk, temveč s svojo igro večkrat tudi sopotnik Malalanove pripovedi, ki jo še atmosfersko podpre in nadgradi z melodijami iz zlatega časa šansona.

Glede na to, da gre za avtorski projekt Seculin in Borciani, gre sklepati, da je predloga veznega teksta njuno delo. Ta dokaj dosledno kronološko prinaša precej podatkov iz življenj Marlene in Edith, največkrat izmenično, pripoved o eni in drugi pa poveže glasbeni nastop igralskega utelešenja ene ali druge. Za izbor življenjepisnih drobcev je gotovo bistveno tudi poantirano prijateljstvo evropskih umetnic, ki sta se spoznali na drugi strani Atlantika (kjer je Dietrichova sicer preživela večji del življenja), pa vendar spremni tekst deluje precej dokumentarno premočrtno in predvidljivo, dramaturško ne posebej inventivno in nekoliko okorno z občasnim ponavljanjem določenih tipičnih fraz. Kljub temu uspe osvetliti vzgibe njunih življenjskih odločitev in vire, pri katerih je zajemala njuna ustvarjalnost.

MarlenEdith je zasnovana minimalistično. Vse izhaja iz prezence obeh osrednjih osebnosti. Likovni izraz je zreduciran na najnujnejše, a dovolj zgovoren. Klavir na eni in pripovedovalčevo stojalo ter stol na drugi strani odra, v globini pa miza, za katero ob namizni lučki sedita pariški vrabček in modri angel, kot so ju radi klicali še zaživa – vendar je najprej in najbolj svetloba tista, ki prostor oblikuje in določa poudarke (oblikovalec svetlobe Luca Quaia). Svetlobni viri so podkrepljeni z lučnim okrasjem: nad klavirjem visi lestenec in ob pripovedovalcu stoji velika svetilka v retro slogu; ko v ospredje stopi Edith, se nad njo zasveti žarnica v kletki, in ko oder zavzame Marlene, zasije snop svetlobe izpod črnega polcilindra. Oblikovanje svetlobe bistveno pripomore k tkanju odrske magije in občutju koncertnega dogodka kot izrazito intimnega kljub razsežnostim velikega tržaškega odra.

Odrsko dogajanje se odvija v tempu mirne hoje. Predstava diha v enakomernem ritmu, ki gledalcu/poslušalcu omogoča sprejem lepega števila intenzivnih pevskih točk. Tik pred koncem predstave na odru za par minut ostane pianist sam s klavirjem in prostor preplavijo improvizacije na temo znanega jazz standarda Autumn leaves. Zatem se pod odrske luči vrne Edith, da bi še poslednjič izpovedala svoje življenjsko vodilo z Rien de Rien. Medtem, ko čustveno obarvano zatrjuje, da ji ni žal prav za nič, ne za dobro ne za slabo, se ji pridruži prijateljica Marlene, ki prične sočasno prepevati Lili Marleen. Ideja združevanja dveh tako različnih izrazov je zanimiva in veliko ponuja – žal pa je Borciani in Seculin nista izpeljali do konca, saj je tudi Seculin prav kmalu poprijela za Rien de Rien. Razume se, da gre za izpoved creda, ki je bil pevkama skupen, a žal se Marlene na tej točki v njem izgubi, do česar pride zaradi prilagoditve načina petja, ki jo zbliža z Edith, ta korak vstran pa se še poglobi z bisom La Vie En Rose. Malce zvodenelemu zaključku navkljub pa po koncu predstave prevladata impresivni podobi dveh čuteče čutnih žensk, ki sta se darežljivo razdajali in iz bogate zapuščine katerih veliko prejemamo še danes.

Danijel Malalan, Lamberto Lipparini, Graziana Borciani, Luca Quaia, Stefania Seculin, Tanja Sternad

Povezani dogodki

Ana Obreza, 26. 1. 2022
Ujetost v (ne)izrečeno
Ana Obreza, 13. 1. 2022
Brutalnost objestnosti