Jaka Bombač, 28. 11. 2023

(Čezmerno) misleče telo

Mateja Železnik in Polett Kasza: Kvadrat 1. DUM, datum ogleda 19. 11. 2023.
:
:
Foto: Arhiv DUM
Foto: Arhiv DUM
Foto: Arhiv DUM

Ko se zjutraj prebudimo v nov dan, lahko ozavestimo nekajminutno bivanje v stanju popolne sproščenosti, ko so vse skrbi, povezane z našo samoidentifikacijo, razpršene v nevtralnosti čiste utelešenosti. Nenadoma se nam brez naše izrecne privolitve začnejo v telo naseljevati vzorci, ki nas pahnejo v (iz vsakega vnovičnega prebujanja) dobro znano krajino rutinskih in ponavljajočih se skrbi, množečih se progresivno na vse višjo potenco. Struktura našega mišljenja, naših specifičnih skrbi, stremljenj in hrepenenj se kot micelijsko omrežje razmnoži po tkivih, mišicah in sklepih; diapazon možnega izkustva pa se zvede na množico rekurzivnih vzorcev, ki nas zaprejo v nihilistični prostor čistega jaza.

Verjetno je prav zato tako zelo težko (dramsko) poustvariti telo, ki misli. Misleče telo, namreč naše misleče telo, nam je po desetletjih (in desetletjih) bivanja tako zelo samoumevno, da se zdi poustvarjanje »nekega« (občega) mislečega telesa praktično nemogoče. Če je nemisleče telo preprosto sproščeno telo – telo pijanega človeka ali norca ali večnega spalca – je misleče telo spoj neštetih nasprotujočih si napetosti; neskončna heterogenost možnosti in odločitev. Prav zato je sodobni ples, ki telo umesti v abstraktni okoliš, kar se tiče uprizarjanja in preizkušanja mislečega telesa, privilegirana umetnost: misleče telo namreč določata vsaj dve smeri gibanja (vertikalno-horizontalno), njune neskončne kombinacije v različnih časovnih dinamikah ter usmerjenost v neki objekt (ne nujno v konkretnega; medtem ko dramsko gledališče zahteva vsaj enega, sodobni ples lahko ostaja v njegovi odsotnosti).

Sodobnoplesna predstava Kvadrat 1 avtoric in plesalk Polett Kasze in Mateje Železnik traja vsega skupaj petindvajset minut, zato jo lahko beremo kot nekakšen eksperiment, katerega temeljni predmet je raziskovanje mislečega telesa. Ko vstopimo v dvorano DUM-a, plesalki mirujeta ob zunanjih robovih kvadrata, rekonstruiranega s pomočjo šestih niti, razpetih čez celotno dvorano. Nekajsekundno mirovanje napreduje v postopno približevanje plesalk notranjosti kvadrata, med katerim se progresivno izjasnjujeta dve popolnoma različni kvaliteti gibanja, ki deloma izhajata iz telesnih dispozicij vsake izmed plesalk, deloma pa iz minimalistične konceptualne zasnove gibanja v kvadratu. Kvadrat kot abstraktna oblika je edini objekt, h kateremu sta plesalki naperjeni; vendar pa v strogem pomenu besede to ni objekt glede na njun subjekt, saj sta plesalki kot subjekta sami del objekta. Čeprav ima kvadrat mnogo simbolnih konotacij, v predstavi prevladuje predvsem njegova topologija, ki se vzpostavlja z namišljenimi magnetnimi privlaki, lociranimi na njegovih robovih. Kvadrat je torej ravno toliko kot objekt (glede na subjekt plesalk) tudi subjekt, ki z abstraktnimi zakonitostmi omejuje gibanje plesalk kot dinamičnih organskih objektov; kot teles, determiniranih z določenimi telesnimi dispozicijami in nagnjenih k privlaku.

Ko plesalki vstopita v kvadrat, ju začne z zunanjih robov kvadrata nadzorovati nekakšna magnetna (polarna) sila, ki eno sili v ponavljanje horizontalnih, drugo pa v ponavljanje vertikalnih kontrastnih sekvenc. Medtem ko se ena sooča z izzivom ohranjanja napetosti, ki telo drži v vertikalni poziciji (da ne pade kot prazna vreča), se druga bori s horizontalno polarnostjo, ki konice njenih prstov, krožečih okrog osi telesa, nekako obteži, kar njeno celotno telo – domnevno brez njene zavestne privolitve – vedno močneje poteguje v osredje kvadrata. Kontrast horizontale in vertikale plesalki jasno naznanjata z usmerjanjem in ohranjanjem pogleda navzgor in vstran. Njun pogled ni prazen, ampak komunikativen. A vendar se v uvodnem delu nikoli ne zazdi, da komunicirata s konkretno entiteto, saj popolnoma zapostavita afektivne izraze, značilne za medčloveško komunikacijo. Komunicirata predvsem s ploskvami kvadrata, ki »horizontalno« gibalko ohranjajo na robovih, »vertikalno« pa v osredju kvadrata. Naivno fizikalno gledano, se to zdi smiselno, saj stranske ploskve telo horizontalne polarnosti pritegujejo navzven, medtem ko vertikalno polarizirano telo, ki jim ne poskuša slediti ali nasprotovati, hkrati pritiskajo navznoter.

Čezmerno misleče telo poskuša najti način, da bi premagalo polarnost, vendar pa ravno v boju proti polarnosti vedno znova zapade vanjo, zato izpade hecno in štorasto. Poskus premagovanja polarnosti se izteče v poraz; telo pa posledično odfrči v smer, ki si jo je tako zelo prizadevalo premagati. 

V življenju pogosto nihamo med ekstremoma preobremenjenosti in dolgčasa ali prokrastinacije; po eni strani ne želimo biti preveč pasivni in preveč »spati«, po drugi pa nočemo premočno obremeniti svojih živcev, da ne bi »izgoreli«. Sodobni ples je v nekem smislu tehnika, ki nam pomaga utelešeno misliti dinamične premene med obema stanjema glede na vsakokraten kontekst, torej glede na objekte in subjekte, s katerimi vsakokrat vstopamo v odnos. Strah pred dolgčasom nas pogosto vodi v preobremenjenost, strah pred preobremenjenostjo pa kliče po nujnosti dolgčasa. Fluidnost zaznavanja nam je v postindustrijski družbi, ki prosti čas togo razmejuje od delovnega, umetno odvzeta. Lahko bi rekli, da se v prostoru bojujemo z vertikalo (z uravnavanjem mišične napetosti, da se ne zložimo kot prazna vreča), v času pa s horizontalo (z gibanjem naprej). Problem plesalke, ki jo obvladuje horizontala, tako ni samo obtežitev vstran, ampak tudi ritmika izvajanja gibov; čezmerno misleče telo, vajeno gibanja po (miselnem) načrtu ali vzorcu, venomer zaostaja za nepredvidljivim nihanjem sveta, ki je plod njegove polarnosti. Čezmerno misleče telo poskuša najti način, da bi premagalo polarnost, vendar pa ravno v boju proti polarnosti vedno znova zapade vanjo, zato izpade hecno in štorasto. Poskus premagovanja polarnosti se izteče v poraz; telo pa posledično odfrči v smer, ki si jo je tako zelo prizadevalo premagati.

Namesto da bi sprejeli novonastale zakonitosti, telesi trmasto vztrajata pri njihovem premagovanju. Progresivno naraščanje hitrosti obeh teles, nastalo v upiranju sili, vodi v njun trk; kvadrat pa tako postane nekakšen kvantni trkalnik, v katerem se dva delca srečata in v paru zaporedoma manifestirata obe polarni dinamiki. Prefinjenost sodobnega plesa, prisotna na začetku predstave, se tako izniči na račun izjemno fizičnih gibalnih dejanj, ki jih lahko razumemo kot plod hkratnega upiranja nasprotju in pritegovanja nasprotja. Prostornina kvadrata je tako zapolnjena; gibanje ni več omejeno na osredje in obrobje, ampak se kaotično naseli v celoto kvadrata. Plesalki najprej zapadeta v polarnost horizontale, ki v srečanju s (sekundarno) vertikalo tvori prevalom podobno gibanje. Horizontalna plesalka, ponavljajoč svoj izhodiščni gibalni vzorec (vstran), uporabi živčno napetost vertikalne, s čimer izhodiščni gibalni vzorec postopoma prenovi. Vertikala se večkrat zaporedoma prekucne čez horizontalo: plesalki tako vzpostavita serijo prevalov, katere naraščajoča odbojnost (kot gugalnica na vzmeteh) sčasoma preraste v poudarjeno vertikalo, ki naposled prevzame vodstvo in stransko gibanje svojega polarnega nasprotja uporabi zavoljo uvajanja razlike v tehniko pristanka(torej izpraznitve mišične napetosti).

Telo, navdano s težo svojih notranjih kvalitet, vzpostavljajočih se postopoma od prvotnega prehoda v kvadrat, se kot razlikovano ponovno loči, a tokrat ne le od drugega telesa, ampak tudi od magnetizacije kvadrata. Plesalki posameznici sta zdaj v človeškem odnosu, »objekt« postaneta druga drugi. V uvodnem prepletu sta si izmenjali kvaliteti, ju uskladili in pretvorili v tretjo entiteto; v zaključni ponovitvi prepleta pa postaneta spet povezani, a tokrat z zavedanjem ponavljanja, ki ju je sploh pahnilo v preplet. Krožnost prehoda se sreča s pravilnostjo oblike: štirje deli, v katerih dva postane ena in ena spet dva, v katerih se prepleteta čas in prostor, se tako zaokrožijo, abstraktna oblika pa postane začasna točka ravnovesja; prehodni geštalt, v miselni sferi koaguliran v ideal.

Čeprav predstava vselej ostaja na robu abstraktnosti, se dotakne vprašanja medčloveške odnosnosti, ki je postavljena v kontekst nekakšne renesančne slike sveta in posameznici razume kot prepleteni funkciji vesoljstva, vzpostavljajoči se v prepletu vsega z vsem. Miselni proces se prelije v odnos, odnos pa, zahtevajoč dve entiteti, vzpostavi ločnico, ki implicira pojem (človeške) osebe. Oseba – lik, naseljen s težo energije trka – se utelesi; ples dveh teles, prehajajočih v eno, pa ne ostane pri odsevanju podobe mehaničnega vesoljstva in univerzalnega človeka, ampak skozi kvantni zasuk preide v uprizoritev večnega procesa rekurzivnosti, ki zmnožek dveh števil v neskončnost prenavlja z dodatkom njihovega ovedenja.

Mateja Železnik, Polett Kasza

Povezani dogodki

Jaka Bombač, 2. 2. 2024
Glasilke kot dramatis personae
Jaka Bombač, 25. 1. 2024
Osem ur transformacije