Ana Obreza, 18. 11. 2021

Brez predaha

Andrej Inkret: IN STOLETJE BO ZARDELO. Primer Kocbek. SNG Nova Gorica in Anton Podbevšek Teater v sodelovanju s Cankarjevim domom Ljubljana in Galerijo Božidar Jakac – Kostanjevica na Krki. SNG Nova Gorica, 11. 11. 2021.
Foto: Barbara Čeferin
Foto: Barbara Čeferin
Foto: Barbara Čeferin
Foto: Barbara Čeferin
Foto: Barbara Čeferin
Foto: Barbara Čeferin
Foto: Barbara Čeferin

»Imeli so me za razbijača organizacij, za heretika, za anarhista, za vžigalno vrvico komunizma, za človeka, ki mu je treba čimprej zaviti vrat. In vse to ne zaradi kake moje vojaške narave, temveč zaradi svete nepomirljivosti na tem svetu, ki bom nekoč o njej moral še nekaj razodeti.« (Edvard Kocbek v dnevniškem zapisu dne 16. 8. 1942)

Na začetku novembra je minilo štirideset let od smrti Edvarda Kocbeka. Bogoslovec in nesojeni duhovnik, zatem pa romanist in prevajalec, esejist, profesor na bežigrajski gimnaziji, pesnik in pisatelj, aktivni član narodnoosvobodilnega gibanja, partizan in politik je bil že od mladih let opazno literarno, kulturno ter politično aktiven. Zavezanost – in močna zaverovanost – svojemu življenjskemu kredu pa ga je v vsakršnih družbenih krogih njegovega časa slej ko prej napravila za sporno osebnost.

Razgibano in prelomov polno Kocbekovo življenje je temeljito popisal Andrej Inkret v monografiji In stoletje bo zardelo, ki sta jo za istoimensko odrsko uprizoritev adaptirala Eva Mahkovic in režiser predstave Matjaž Berger. Iz obsežnega nabora biografskega materiala sta za glavno vsebino filozofsko-dokumentarne predstave izbrala čas med letoma 1928 in 1952, v katerem je bil Kocbek tudi najbolj izpostavljen kot javna oseba. Postavitev kronološko niza poglavja iz življenja pesnika, ki ga je zaznamovala politika, oz. politika, ki ga je zaznamovalo pesništvo: študijska leta in bivanja na tujem, ljubljanska leta in družbenokritično pisanje, pridružitev OF, partizansko obdobje in boleča ločitev od tovarišije, izid dnevniških zapisov z bojnih polj Tovarišija, ki so sprožili mešane odzive, in ne nazadnje dokončno politično izobčenje ob izidu zbirke novel Strah in pogum.

Predstava je prvo premiero doživela že letos maja na notranjem dvorišču Galerije Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki, kjer je specifični ambient gotovo odprl dodatne razsežnosti predstave; v novogoriški postavitvi sta se scenografa Simon Žižek in Matjaž Berger odločila odrska tla skoraj praznega prostora na debelo pokriti z odpadlim rjavim jesenskim listjem. V prijetno šušteče polje sta prva vstopila Borut Doljšak kot mladi Kocbek in Matija Rupel kot njegov prijatelj iz gimnazijskih let, baletnik Pino Mlakar. Že s prvim prizorom se vzpostavi dosleden način izrekanja, pri katerem Borut Doljšak (kasneje pa Peter Harl, ki stopi v Kocbekove čevlje, ko le-ta postane minister v Beogradu) interpretira besede Kocbekovih (samo)refleksivnih zapisov, medtem ko preostali igralci v večji ali manjši meri podajajo Inkretov popis okolnosti, za kar sta eksplicitno dokumentarno-pripovedovalsko zadolžena Mario Dragojević in Vitorija Zdovc. Sicer igralci predstavljajo določene zgodovinske osebnosti, kar je podčrtano s sočasnimi projekcijami fotografij dotičnih oseb ali fotografskih obeležij dogodkov na dveh panojih v ozadju odra (oblikovanje videa Iztok H. Šuc, Gašper Vovk, Gašper Brezovar) – za igralskimi nosilci osebnosti slovenske/jugoslovanske politične zgodovine se pred občinstvom zvrtijo črno-belo zapisana obličja Kardelja, Kidriča, Vidmarja idr. Med drobno, a natančno začrtanimi portretnimi potezami velja izpostaviti Pina Mlakarja in Borisa Kidriča Matije Rupla ter Edvarda Kardelja Gregorja Podričnika, suverenost pri vživljanju v Kocbekovega duha in pri povzemanju njegove drže pa sta s svojima interpretacijama dosegla tako Doljšak kot Harl, vsak v skladu s svojo življenjsko in igralsko zrelostjo. Gradacijo notranjih in zunanjih napetosti Kocbekovega življenja podpira atmosferska glasba dua Silence ter (mestoma skoraj preočitno) podčrtuje koreografija Gregorja Luštka.

Tekst, povzet po Inkretovi monografiji, je pisan v poljudnoznanstvenem jeziku, ki pa je zahteven tako za odrsko izreko (lektura Živa Čebulj) kot za poslušalčevo absorpcijo. Tempo predstave je hiter, brez predaha niza citat za obrazložitvijo, obrazložitev za citatom. Govorna moč, ki se izkazuje v doslednem izrekanju smisla in ne zgolj besed, je tako neprestano na preizkušnji. Med igralci je narava besedila povzročila prenekateri govorni zatikljaj pa tudi nekaj težko sledljivega deklamatorstva, kar pa je včasih bilo morda tudi posledica linearne in ponekod ohlapne dramaturgije.

Obleka je tudi močan znak pripadnosti tovarišiji: vodilne osebnosti odpora v ilovnato rjavih uniformah se zlivajo in izstopajo iz rjavih gozdnih tal med vojno, takoj po njej pa postanejo »kabinetni ljudje« v oblekah. Kocbeka pa tedaj niti obleka ne more več zediniti s tovarišijo, določen je, da odpade z veje tega drevesa – a ne kot suh list, temveč kot želod, ki naj vzklije v novo drevo …

Predstava nas popelje skozi najaktivnejša leta delovanja Edvarda Kocbeka, ki pa se notranje plasti na čas pred partizanstvom, partizanska leta in povojni čas. Mejniki v njegovem življenju so prikazani kot levitev, ko iz ene obleke stopi v drugo – in iz druge v tretjo (kostumografija Peter Movrin, Metod Črešnar). Obleka je tudi močan znak pripadnosti tovarišiji: vodilne osebnosti odpora v ilovnato rjavih uniformah se zlivajo in izstopajo iz rjavih gozdnih tal med vojno, takoj po njej pa postanejo »kabinetni ljudje« v oblekah. Kocbeka pa tedaj niti obleka ne more več zediniti s tovarišijo, določen je, da odpade z veje tega drevesa – a ne kot suh list, temveč kot želod, ki naj vzklije v novo drevo …

Šumenje listja in subtilno oblikovanje svetlobe (Samo Oblokar) vzbujata v gledalcu pričakovanja poetičnega, ki pa v interpretacijah Kocbekovih pesmih dobijo svoj prostor šele prav na koncu predstave. Gregor Čušin, Pavle Ravnohrib, Vitorija Zdovc in Anuša Kodelja z velikim občutkom do pesnikovih liričnih izpovedi predajajo njegovo poezijo. Žal poeziji ni dano zadihati v polnosti, saj se pesmi brez premora nanizajo druga za drugo. Prav tako se zdijo z umeščenostjo na sam konec kot nekakšen neizogiben privesek predstavi sicer dokumentarnega značaja, z njo se ne stopijo v celoto. Režiser Matjaž Berger ostaja zvest svoji odrski poetiki, ki se razpoznavno spogleduje z žanrom proslave. Za dobršno merico filozofskega tik pred koncem vključi še nekaj odlomkov iz Badioujevih spisov, ki jih prebere Janez Hočevar, vendar kljub evidentnemu sozvočju s Kocbekovo mislijo s tem predstavi ne pridoda ničesar bistvenega. Poslednji akord izzveni s preprostimi in trdnimi besedami Kocbekove Molitve iz ust dečka Gala Žižka, kar vzbuja lepo sliko o pesnikovi iskreni nepodkupljivosti in veri v življenje, vendar bi tak zaključek ob drugače začrtani dramaturgiji verjetno zazvenel globlje in močneje učinkoval.

In stoletje bo zardelo. Primer Kocbek marsikaj razodene na nivoju objektivnih dejstev in z dokumenti podprtega besedila, ustvari sliko o dinamiki »tovarišije« in vlogo Kocbeka v njej ter izpostavlja izbrane misli iz njegove duhovne zapuščine – duševni in čustveni svet njegove »svete nepomirljivosti« pa daje zgolj bežno slutiti.

Matija Rupel, Anuša Kodelja, Gregor Čušin, Eva Mahkovic, Pavle Ravnohrib, Iztok H. Šuc, Vitorija Zdovc, Gal Žižek, Peter Movrin, Simon Žižek, Živa Čebulj, Gregor Luštek, Gašper Vovk, Metod Črešnar, Borut Doljšak, Gašper Brezovar, Gregor Podričnik, Mario Dragojević, Matjaž Berger, Samo Oblokar, Peter Harl, Janez Hočevar

Povezani dogodki