Don Juan je eden tistih literarnih likov, ki so doživeli največ obdelav. Za izhodišče si ga je vzel tudi Tomi Janežič z ekipo, ki se mu je približevala vso prejšnjo sezono. Vzporedno je nastajalo novo dramsko besedilo Simone Semenič z naslovom še ni naslova. Avtorica se je Don Juana lotila z vidika njegovih »zapeljank« in posledic njegovih dejanj – ki se vsa zlijejo v celoto v enem samem hipu, enem samem utripu srca. V trenutku, ki je potreben, da telo, ki zdrsne z ležišča, trešči na trda tla. Besedilo se je izvrstno povezalo z gradivom, nastalim na vajah, in Janežič, ki se po desetih letih režijske odsotnosti znova vrača v Slovenijo, ga je subtilno združil v bogato, razplasteno celoto, ki spregovori o … nas, tukaj in zdaj.
Pod vodstvom Tomija Janežiča, ki se je po desetih letih režijske odsotnosti vrnil v Slovenijo, je nastala gledališka fantazija, ki se tudi v vsebinskem smislu ukvarja z vprašanjem človekovih fantazij. Ustvarjalci se skušajo ves čas zavedati, da je pomemben element izvirnega mita o Don Juanu, iz katerega izhajajo, odnos do smrti in zato torej tudi vprašanje, kako (pre)živeti. Včasih se zdi, da je za to potreben čudež.
Izhodišče za ustvarjalni proces je mit Don Juana.
Dodatno gradivo so prispevali ustvarjalci predstave.
