Ana Cotič, 15. 1. 2019

še ni naslova

Študentska kritika|Simona Semenič: ŠE NI NASLOVA. Režija Tomi Janežič, produkcija Slovensko mladinsko gledališče, premiera 6. 10. 2018
Foto: Žiga Koritnik
Foto: Žiga Koritnik
Foto: Žiga Koritnik
Foto: Žiga Koritnik
Foto: Žiga Koritnik
Foto: Žiga Koritnik
Foto: Žiga Koritnik
Foto: Žiga Koritnik
Foto: Žiga Koritnik
Foto: Žiga Koritnik
Foto: Žiga Koritnik
Foto: Žiga Koritnik
Foto: Žiga Koritnik
Foto: Žiga Koritnik

Slovensko mladinsko gledališče je letošnjo sezono začelo s premiero predstave še ni naslova, ki je krstno uprizoritev doživela 6. 10. 2018 v spodnji in zgornji dvorani SMG. Deset ur dolga predstava je rezultat leto in pol trajajočega študijskega in ustvarjalnega procesa, ki si je za izhodišče vzel mit o Don Juanu, zapeljivcu in ženskarju, ki se mu približa skozi oči žensk. Vse se je začelo z gledališkim laboratorijem pod vodstvom režiserja Tomija Janežiča, med katerim je nastalo ogromno avtorskega materiala, vzporedno pa je v tem času nastajalo tudi novo dramsko besedilo dramatičarke Simone Semenič, ki je predstavo smiselno zaokrožilo ter besedilu, ki so ga prispevali ustvarjalci predstave, dalo »strukturo in hrbtenico«. Režiser, ki je hkrati dramaturg predstave, nastopa tudi v igralski zasedbi, v kateri so Neda R. Bric, Daša Doberšek, Nataša Keser k. g., Boris Kos, Mirjana Medojević k. g., Anja Novak, Draga Potočnjak, Matej Recer, Blaž Šef, Daniel Day Škufca k. g., Stane Tomazin in Matija Vastl.

Mit o Don Juanu je doživel že nešteto predelav, v predstavi se ukvarjajo z njegovo relevantnostjo, odnosom do mita v 21. stoletju ter z vprašanjem, ali gre za moški ali ženski mit. Poleg tega se ustvarjalci predstave ves čas zavedajo, da je pomemben element izvirnega mita, iz katerega izhajata odnos do smrti in s tem povezano vprašanje, kako (pre)živeti. Mit govori tudi o precepu, ko smo na eni strani navdušeni nad nekom, ki si privošči vse in je skrajen, po drugi strani pa te njegove lastnosti obsojamo. Gre za predstavo, ki traja ves dan (in v kateri zgodi čudež) ter hkrati manj kot sekundo, v kateri izvemo usodo mladega umirajočega dekleta, predstavo, ki jo nenehno spremlja diskurz o času. Nekakšna obsedenost s časom in trajanjem je eden izmed ključnih elementov, rdeča nit, ki povezuje zgodbo, sestavljeno iz številnih prizorov. Temelja predstave sta dva trenutka v dveh vzporednih časovnih obdobjih. Že od samega začetka predstave namreč čakamo na čudež, ki bo rešil ženski, katerih usodi oziroma zgodbi paralelno spremljamo, vanju pa so vpletene še druge zgodbe. Del jih prihaja iz besedila Simone Semenič še ni naslova, ki je nastajalo neodvisno od procesa, ki se je mita Don Juana lotil z vidika njegovih »zapeljank« in posledic njegovih dejanj, del pa jih izhaja iz osebnih zgodb nastopajočih v predstavi, ki so nastali na podlagi principa psihodrame. Prizori, ki temeljijo na tematiki Don Juana, fikcijskega lika ženskarja, se zato vseskozi ukvarjajo z raziskovanjem intimnosti ter odnosov med moškim in žensko, v katerem ima moški vlogo ženskarja. Fragmentarnost zaznamuje celotno predstavo, saj vsak izmed nastopajočih spregovori o dogodkih iz njegove/njene preteklosti, ki naj bi bili resnični. Sebe in druge pa včasih postavljajo v situacije, ki jih ne odigrajo do potankosti, ampak jih s kostumi in rekviziti zgolj nakazujejo. Nanizani prizori, nihajoči med osebnimi zgodbami nastopajočih v predstavi (igralci) in izseki iz teksta Simone Semenič, se tako sprva ne povezujejo med seboj. Med njimi se namreč dogajajo premori, kjer igralci izstopijo iz prvotnih vlog in prevzamejo druge, medtem pa komentirajo proces nastajanja predstave. Pri opazovanju, komentiranju in soustvarjanju prizorov sodeluje tudi režiser Tomi Janežič, ki ves čas sedi na robu uprizoritvenega prostora in posega v dogajanje, včasih na lastno pobudo, včasih na prošnjo igralcev.

Predstava je tako sestavljena iz številnih odmorov, premikov in preureditev prostora, vendar pa ima tudi poetični značaj, saj prizore nenehno spremljajo glasba, nabor bolj in manj znanih pesmi, ter različne luči oziroma osvetljave odra, ki se od delovne vedno bolj premika k temi, nato k žarometom in majhnim lučkam ter se ves čas ujema z naravo prizora, ki ga imamo pred očmi. Kot sem že omenila, je uprizoritev razdeljena na več delov, vsakega izmed njih pa poleg različne odrske razsvetljave zaznamuje tudi drugačna razporeditev scenografije, odra in publike v prostoru, kar še bolj vpliva na dojemanje predstave kot večplastne celote. Poleg »glavne« zgodbe, ki jo spremljamo v spodnji dvorani, so vključeni tudi »odmori«, ki se odvijajo na zgornjem odru. Pravzaprav gre za serijo avtorskih prizorov Staneta Tomazina, ki so po igralčevih besedah umeščeni tja zato, ker jih kljub svoji prizadevnosti Janežič ni želel ali mogel vključiti v prej omenjene dele. Prostorsko ločeni prizori izstopajo in prikazujejo zgodbo o lastnem trudu in želji po ustvarjanju. Različne osebne in fiktivne zgodbe ter razni uprizoritveni pristopi tako napovedujejo tudi kompleksnost in tematike, ki jih celotna uprizoritev razpira. Med prevladujočo tematiko seksualnosti, ljubezni in odnosov moški-ženska se dotika tudi polja smrti, onstranstva, časa, trenutka, popolnosti, gledališča in ne nazadnje nečesa nadnaravnega - čudeža, ki ga čakamo tistih deset ur.

V zadnjih prizorih se zdi, da predstava močno teži k neke vrste katarzi in čudežu, kar napove tudi režiser, vendar se zgodi zgolj to, da se vse luči v prostoru prižgejo in močno razsvetlijo prostor, nato pa sledi popolna tema. Dolžina, obsežnost in fragmentarnost predstave še ni naslova vsekakor imajo svojo moč, saj številne prizore stisnejo v impresijo občutkov celotnega dne in predstavljajo malce drugačno izkušnjo/doživetje gledališča, ki od gledalca »zahteva« preživljanje dneva v naključno nastali skupnosti. In mogoče je čudež ravno to, da kljub trajanju in obsegu še vedno vztrajamo do konca, saj želimo izvedeti, kaj ta čudež je in ali se bo res zgodil.

***
Študentska kritika je nastala v okviru seminarja, ki ga na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo (Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani) vodi doc. dr. Gašper Troha.

Simona Semenič, še ni naslova, Tomi Janežič, SMG

Povezani dogodki