Ich kann nicht anders posede publiko v voajeristično neposredno bližino razdejane scenografije, ki govori o apokaliptičnosti, začasnosti, zasilnem bivanju. Vendar ne gre za svet popolnega umika, temveč skrivališče, skozi katerega razpoke do navidez izoliranih performerjev prihaja zunanja družba polna ksenofobije, terorizma in ponavljajočih se kriz. Te razpoke so v samih performerjih, relativno uglednih članih sodobne družbe, iz katerih v okoliščinah izolacijo vzklijejo prav te male perverzije; zaprtost, fašizem, seksizem, narcisoidnost, mizantropija … Ne glede na to, kako izvzeti mislijo, da so, sebi in gledalcem dokazujejo ravno nasprotno.
Fragmentarni kosi predstave nihajo med resnimi političnimi temami, apokaliptično krizo in filozofskimi vprašanji ter zdrsi v vsakdanje banalnosti umivanja, prehranjevanja in obrekovanja. Preigravajo različne citate, si jih izposojajo, ubesedujejo in lepijo v skupen kontekst, da bi lahko izrazili sebe, povedali nekaj, kar bi preseglo banalnost njihovih življenj. Citatnost pripelje tako daleč, da se prevesi v metodo, ki skladno z besedami nemškega literarnega kritika Marcela Reich-Ranickega »besede, besede, besede«, postane temeljni način podajanja sporočila. Nenazadnje citat Martina Luthra preide v naslov. Vse to, da bi zmogli prikazati temeljno nemoč posameznika, najti jasno in smiselno pozicijo delovanja v parcialnem postmodernističnem svetu.
Ich kann nicht anders je uspešnica Beton Ltd. Od premiere leta 2016 je gostovala na več domačih in mednarodnih festivalih in je ena njihovih največkrat odigranih predstav. Leta 2021 je vstopila v projekt Lee Kukovičič Forsale, dražbena hiša uprizoritvenih umetnosti, kjer je bila razdeljena na 9 lotov in prodana na dražbi. S prodajo se je kolektivu Beton Ltd. pridružil še novo ustvarjeni kolektiv lastnikov posameznih lotov, ki jih druži dolžnost ohranjati predstavo živo. Na svojem vodstvu po predstavnini bo Lea Kukovičič tudi razkrila, kam bodo denar od prodanih lotov investirali Beton Ltd. in kam Bunker.
