Muanis Sinanović, 22. 2. 2018

Zos

Produkcija Bunker, Beton Ltd.: ICH KANN NICHT ANDERS, premiera 26. avgust 2016.
Foto: Nada Žgank
Foto: Nada Žgank
Foto: Nada Žgank
Foto: Nada Žgank
Foto: Nada Žgank

Ich kann nicht anders se odvija v morečem prostoru dvorane Tabor, z vseh strani obdanem z gledalci, skozi katere Katarina Stegnar, Primož Bezjak in Branko Jordan gledajo in vidijo duhove, ki vsake toliko časa zmotijo njihove neskončne pogovore o številnih malih temah življenja, o svojih eksistencah. Slišal sem, da je predstava generacijsko zaznamovana, da govori o tegobah generacije. Morda, toda prepričan sem, da jih od mlajših posameznikov na istem polju v teh temah ločijo le odtenki. Med predstavo je izrečeno, da se pri 40 letih počutiš, kot da so najboljša leta življenja že mimo, mogoče bi lahko enako rekli tudi za mlajše kolege, že tiste pri 25 letih. Če so, seveda, ti najboljša leta svojega življenja sploh kdaj imeli.

Prostor uprizoritve je za videno izjemno adekvaten. Stara taborska zgradba spominja na ljubljanske ruševine, v katerih se srečujemo in delamo, četudi gre za socialistične študentske domove in njihove redakcije – duhovne ruševine pravzaprav. Na duha starosti, ki obremenjuje celotno civilizacijo, pozni stadij nihilizma, ki ga je najbrž težko predvidel tudi Nietzsche. Eksistencializem in možnost radikalne svobode, da si oblikujemo svoja življenja, sta bila morda zadnji idejni poskus te civilizacije, da to isto eksistenco utemelji, čeprav v breztemeljnosti. Karkoli se je nazadnje zgodilo, se je pred kakšnimi petdesetimi leti, pravzaprav letos praznujemo obletnico hitro izjalovljenega leta 68. A kot odmev skozi desetletja nekje do nas odmeva Štulićev glas ali, bolje, njegov duh, ki poje – šezdeset, osam šezdeset, vratiće se opet osam šezdeset. Ne vemo sicer točno, zakaj bi se vrnilo in ali to, v čemer smo, ni samo kužna meglica njegovega počasnega razkrajanja. To, da se trije igralci goli kopajo v tem prostoru, v uradno zimi z eno najmanjših količin sončne svetlobe, v očitno neskončnem mrazu in temi, je morda naključje, zgovorno samo po sebi.

Kaj so še ti duhovi, ki vsake toliko zmotijo njihov pomenek in jih spravijo v grozo in paniko, da se oborožijo, ki se kažejo kot duhovi terorizma, mogoče vojne ali kar je še katastrofičnih grozečih pojavov? So te večinoma abstraktne katastrofičnosti pravzaprav ime za nekaj drugega? Gre za duhove kapitalističnega realizma, za duhove nedogajanja, velike odsotnosti, celostnega umanjkanja alternativ, ki si nadevajo obraze manj nevarnih in lažje razumljivih grozot? Kapitalistični realizem, pojem Marka Fisherja, ki je nazadnje storil samomor, pred tem pa napisal zbirko tekstov, na koncu zbranih v knjigo Ghosts of My Life.

Vendar v Ich kann nicht anders Katarina Stegnar skoči skozi okno, a se vrne ... V tej repeticiji niča ni mogoč niti izstop, gre za obsojenost na vice. Omenjeni eksistencializem je ponujal ustvarjenje kakršnekoli eksistence, v predstavi pa se ta obljuba pokaže kot lažna, saj lahko vsi izberejo katerokoli obliko življenja, od tistih, ki jih živijo, do nepreštevnih drugih, ki se stalno histerično menjavajo, lahko si izberejo tudi različne kraje življenja, jezike, načrtujejo potovanja ... Vendar gre za blebetanje, možnost spremembe, skupaj z vsemi velikimi besedami in teorijami postane zgolj še neki jezikovni izraz, neka puhlica – morda prav toliko kot tekst, ki ga ravnokar berete.

Ustvarjalci se med govorjenjem slikovno in zvočno snemajo, njihov govor pa se jim vrne iz prav tako praznega prostora, ne vemo, od kod – njihov glas postane še eden od preganjajočih duhov, v katerem se lahko ogledajo. In ali je kako drugače s tem besedilom? Ali dodaja še kaj drugega kot samo metaraven, ki se bo pred očmi umetnikov-bralcev odvijala kot še en njihov duh, obenem pa bo to počela tudi zame, pisca besedila?

Sprašujem se, kaj bi se zgodilo, če bi kot gledalec prebil četrto steno, postavljeno v neposredno bližino Primoža Bezjaka, ko ta govori v prazno – v naše obraze. Bi se Ich kann nicht anders normalno odvijal naprej in je ta četrta stena pravzaprav sama že dvojna iluzija, torej že iluzija lastnega obstoja? Kljub njenemu konvencionalnemu obstoju je morda razveljavljena na način, pri katerem se zdijo avantgardni postopki 20. stoletja naivni. V vsako konvencijo, če bi si še tako želeli, je že vpisan razkroj, ki ga umetnost ne more nikoli več preseči. Seveda se Ich kann nicht anders odvija po koncu umetnosti, po koncu postdramskega gledališča, če hočete. Radikalen je, kolikor ga je življenje že okužilo, se neločljivo vpisalo vanj in ga premagalo, obenem pa je to zmožen reflektirati. Dobro lovi neustavljivo podvajanje predpon post-, in jih zna ujeti v komad. Ta je tako metafikcijski in zelo realističen ter obenem pametno, boleče-depresivno umeščen v svoj čas.

 

***

Kriterij je kritiška platforma, ki je zaživela pod okriljem zavoda Bunker v sklopu 20. izdaje mednarodnega festivala Mladi levi. Sourednikujeta jo Alma R. Selimović in Muanis Sinanović. Vsi prispevki so izvirno objavljeni na spletni strani http://www.kriterij.si/

Povezani dogodki

Muanis Sinanović, 27. 8. 2017
“Dom” in “svet”
Muanis Sinanović, 20. 10. 2017
Idealna: obča, partikularna in spektralna
Muanis Sinanović, 28. 11. 2017
O altruističnih trgih