Alenka Pirman, 26. 2. 2018

Navedki, zatočišče, material

Produkcija Bunker, Beton Ltd.: ICH KANN NICHT ANDERS, premiera 26. avgust 2016.
Foto: Nada Žgank
Foto: Nada Žgank
Foto: Nada Žgank
Foto: Nada Žgank
Foto: Nada Žgank

Navedki

Čisto majhen blokec, tak, da bo šel v žep suknjiča in bo neopazen,
da boš med predstavo naskrivaj kaj zapisala
in nato uporabila za iztočnico,
da bo izpadlo, da si zapopadla.
Da boš navajala,
se opirala.

Ker se tudi jaz spomnim, »kdaj sem prvič slišala besedo manko«? Brez j.

Že naslov predstave so besede nekoga drugega. Je danes dogodek brez sklicevanja sploh še mogoč? Ko nastopajoči na mednarodnem zboru arhitektov, v gledališki predstavi ali na novinarskem festivalu navaja Žižka, se avditorij poznavalsko hahlja. Slutimo, da bi znali vedeti, na kaj se nanaša sklic, a hvaležni, da nam tega ni treba izreči. In še preden bi nastopila slaba vest, sta tu nov aforizem kakega drugega navdihujočega moža in nova priložnost, da se povežemo v skupnost.

Najprej je bilo treba besede izgnati z odra, še pri Beckettu jih je preveč. Odpraviti je bilo treba uprizarjanje »komadov«. Eksperimentalnim predstavam je v osemdesetih sledila celostna mašina, kjer so vsa sredstva navita, a podrejena, pa »uporniško« fizično gledališče in raziskovalne platforme. Zdelo se je, da je dramatika oplela, da jo kot kulturno dediščino vzdržujejo le še institucionalni repertoarji. Besede se danes v gledališče vračajo nepodpisane, kot partitura, sestavljena iz dokumentarnih, medijskih, avtorskih, pogovornih, pa tudi starih dobrih kanoniziranih virov. No, ni čisto res, da jim ni mogoče pripisati avtorstva, so plod režiserjevega ustvarjalnega naprezanja. Velike metodološke in konceptualne razlike v zgoraj naštetih pristopih povezuje figura režiserja (atraktorja), izpostavljene osebnosti, ki s svojo vizijo privlači tako ustvarjalce kot gledalce. Razvija jo s stalnimi ali ad hoc ansambli, lahko pa tudi v gosteh. Ansambel … Ali sploh lahko kaj naredi sam? Trojka Bezjak, Jordan, Stegnar je tak »ansambel«, ki deluje na lastno pest. S poimenovanjem nakaže, da sicer izhaja iz Betontanca in da za svoje delo prevzema delno odgovornost. Ni več »glavnega«, ostaja pa navezanost na generacijo, producenta in kopico sodelavcev. In medtem ko imam občutek, da izvorni projekt vzdržuje pri življenju le še Bunkerjeva prizadevnost (kako smo se navadili teh surovih imen!), je trojka zagrizena: navkljub polni zasedenosti (in zaposlenosti) je vzpostavila aparat za samorefleksijo. In prav v tem je Beton Ltd. »medgeneracijsko« zanimiv.

Gledališki trio že v uvodnem nagovoru predstave Ich kann nicht anders pove, da z njo ne cilja na gledališčnike, pač pa na prijatelje gledališča. Da torej ne bomo statisti v fahidiotskem ritualu, da pa bi spoznanja, ki jih prinašajo od tam, radi delili z nami, prijatelji. In to brezhibno izvedejo z odmerjenim naborom postopkov, od uvodne travestije teve oddaje do utrjevanja meje med odrom in avditorijem: tudi ko nas zatipajo, nas ne vidijo. Igralci skozi celo predstavo z občinstvom tkejo zavezništvo, tako značilno za avtobiografsko gledališče.

Zatočišče

Iz ozke športne dvorane v nekdanjem sokolskem domu sta Toni Soprano in Sonda4 (prej son:DA) ustvarila skupno pribežališče: »Ena izmed možnih strategij boja proti oglušujoči glasnosti sveta je umik v svoj svet. Ne predaja, ampak obramba lastnega intimnega teritorija pred zunanjim svetom. Umik v intimo, kjer je svoboda možna in kjer je utopija – zdaj.« Prostor, kot da bi bil posoda za zgornje razmišljanje ustvarjalcev predstave, ki sem ga skopirala ne vem več, od kod. Na majavih stolih in telovadnih klopeh gledalci sobivamo s protagonisti v bunkerju z razgledom. Zunanjost je podvojena – skozi okna slutimo sosesko, skozi žaluzije pa nas oblivata umetna svetloba in zvok »zunanjega sveta«. Provizorično pohištvo (otroški jogi kot ležišče ali mizica), umna infrastruktura za higieno … celotna ekonomija prostora izdaja, da se je nekdo vendarle dovolj dobro pripravil za vztrajanje v izolaciji. Ampak razmere nikakor niso izredne, čeprav vse napeljuje na to. Zunaj ni nič strašnega, samo navaden vsakdan, v katerem smo fasali vse te nuklearne družine, slabe vesti, politična prepričanja, mitologije, ustvarjalna načela, profile na Facebooku in tako naprej. Vsake toliko se igralci sicer splašijo, kot da bi jih nekaj od zunaj hotelo izbezati na plan, mimogrede celo krvavijo, v glavnem pa si dajo raje opraviti drug z drugim. Pri tem spretno mešajo izjavljalne pozicije, pač po predhodno domišljeni partituri. Vmes tudi jedo (»Auš mau bureka?«), predvsem pa intenzivno hranijo naš voajerizem, in če bi slučajno opešali, je tu kot pripomoček še v trde platnice zapakirana slikanica, polna navedkov, predvsem pa sugestivnih fotografij, ki jih je Toni Soprano posnela na nek drug dan iz življenja našega tria. V tej intimni prostorski instalaciji se na koncu, soočeni z lastno povprečnostjo in banalijami srednjega razreda, skupaj s protagonisti povrnemo v začetno mirovanje. Evo, kaj pomeni firma z omejeno odgovornostjo – prenašati jo je treba tudi na druge in gledalci smo tu zato, da jo prevzamemo.

Material

Govorice kot material.
Lastna kariera kot material.
Stanje na sceni kot material.
Stanje v kulturni politiki kot material.
Generacijsko stanje comme il faut kot material.

In tako naprej. Umetnine so lahko očiščene zasebnih, profesionalnih in družbenopolitičnih okoliščin, v katerih nastajajo, lahko pa jih izpostavljajo. Oba kraka imata večstoletno tradicijo in zakladnica ustvarjalnih postopkov in metodologij je bogato založena. Skušam razumeti vlogo, ki jo ima Beton Ltd. za točno te tri uveljavljene vsestranske igralce z zavidljivo kilometrino delovanja. Kot da bi se pri štiridesetih ovedli omejitev, ki jih prinaša točno ta država, njena pomilovanja vredna kulturna politika, prednosti in domačnosti njene neodvisne scene ter postanost produkcijskega in distribucijskega sistema uprizoritvenih umetnosti. Iz katerih se najprej delaš norca, nato jih sooblikuješ in ne nazadnje živiš. V umetniških poklicih tudi sami postajamo »institucija«, neki liki na sceni, in če nismo pozorni, karikature samih sebe. (V predstavi se omenja »cirkus«.) Smo torej sprijaznjeni s tem, kar smo? Bolj ko predstava to poudarja, ko ne slavi odklona, junaškosti in izjemnosti v »pokončni drži«, pač pa priznava normalnost (konformnost) kot sicer nezaželeno, ampak takle-mamo diagnozo, bolj prihaja do izraza zagrizeno zavzemanje, da bi vse to vendarle presegli, tako umetniško kot osebno. Prijatelji gledališča imamo srečo, da Bezjak, Jordan in Stegnar »ne morejo drugače«: nezadovoljstvo in užitek v poklicu obravnavajo z disciplino in umetniškimi postopki, o njem razmišljajo v formatu gledališke predstave. Družbeno je angažirana na način, da tak angažma zavrača, kar je v sorodu z Bulčevo, altruistično. Če še sama dodam aforizem: Ni biografske rešitve za sistemska protislovja tega sveta, pravi Zygmunt Bauman. So pa umetniške. Morda se prav zato sedaj besno igra Antigona, hvalabogu vsaj občasno tudi kot komedija.

Pojasnilo

Bralec objav na Kriterij.si verjetno ve, da si je to platformo zamislil producent, ki vsled krčenja medijskega prostora za kulturo in pomanjkanja gledaliških kritik sam vabi in najema pisce, ki pišejo o predstavah, ki jih producira ali gosti. Zato mi je še posebej všeč ironičen detajl, da si je Beton Ltd. za uvodne besede o besedah v tej predstavi izposodil napoved Literarnega kvarteta, stare teve oddaje, v kateri so »prijatelje umetnosti« zabavali štirje najvplivnejši kritiki nemškega govornega območja. Ta čas se mi zdi tako oddaljen kot Haludovo na Krku, ki ga trio obuja v neki drugi predstavi. Kakšni so kriteriji za izbor piscev, ne vem, vem pa, da nisem kritičarka. Pišem v stanju, ko se po mnenju 40-letnih ustvarjalcev »propad že vidi« in me »ni več možno opisati kot mlado«. In verjetno sem več povedala o sebi kot o predstavi. Sprejela sem nespodobno povabilo, namesto da bi sledila svetlemu zgledu ustvarjalcev Beton Ltd. in lastno prežo preverila z umetniškimi sredstvi.

 

***

Kriterij je kritiška platforma, ki je zaživela pod okriljem zavoda Bunker v sklopu 20. izdaje mednarodnega festivala Mladi levi. Sourednikujeta jo Alma R. Selimović in Muanis Sinanović. Vsi prispevki so izvirno objavljeni na spletni strani http://www.kriterij.si/

Povezani dogodki

Alenka Pirman, 20. 9. 2018
A razumete?