Mladi levi

19. mednarodni festival Mladi levi

GOSPODARJI ZGODB – Mladi levi 2016

Ljudje smo bitja zgodb; informacije ali podatki brez umeščenosti v naracijo, v kontekst, v pripoved … nam ne pomenijo nič. Naše zgodbe, mitologije, naracije, tudi ideologije, segajo vse od zgodb o nastanku sveta, zgodb naših skupnosti do zgodb o nas samih – vsaka naša osebna okoliščina ali izkušnja je vpeta v večje zgodbe, kot so tiste o posameznih življenjih. In tudi največje zgodbe so sestavljene iz osebnih zgodb. Prav ta premica, ta vmesni prostor med individualnim in družbenim, med intimnim in globalnim, med resnico neke človeške usode in večplastnostjo družbenega dogajanja, je teren letošnjih Mladih levov. Pri zgodbah namreč ni pomembno samo, kakšne so, kakšne so relacije moči, ampak tudi čigave so – kdo so gospodarji zgodb. Kdo ustvarja zgodbe, ki jim verjamemo in jih vzamemo za svoje? Kako izberemo zgodbe, katerih del se počutimo in v katere umeščamo kamenčke svojih življenj, prepričanj in tudi vsa dejstva? In ali sploh vemo, del katerih zgodb smo – nevidne zgodbe, tiste, ki jih še ne znamo prebrati, so sodobni miti, sedanja ideologija; nevidno tkivo, ki vse poveže v smiselno celoto. In tu se razpira prostor umetnosti, zgodbe lahko iztrga iz problematičnih ideoloških kontekstov, si jih spet prisvoji, jih pregnete, odkriva nove ali pa nove ustvarja.

Predstava Noč krtov (Welcome to Caveland!) Philippa Quesna je basen brez nauka; sedem krtov v jami, kjer ni velikih dogodkov, le samo življenje, ki se odvija pred gledalčevimi očmi – rojstvo, življenje in smrt, sreča in žalost; alegorija življenja, ki je samo največja zgodba in najbolj živa prav v svoji vsakdanjosti.

Oba poljska umetnika na letošnjem festivalu, Ludomir Franczak in Karolina Brzuzan, skozi osebne zgodbe, skoraj čutne izkušnje ljudi, zagrabita ideologijo – Franczak v predstavi o ponovno pridobljenih ozemljih, kjer je povojno postavljanje državnih meja izbrisalo celotno skupnost Nemcev, ki jo avtor rekonstruira skozi osebne zgodbe ljudi. Brzuzanova pa pripravi obroke, ki so jih ljudje jedli v različnih primerih lakot, in tako vstopimo v izkustvo, kako zgodbe lakot in stradanja nikoli niso samo osebne zgodbe ali zgodbe naravnih nesreč, ampak so zgodbe izkoriščanja, genocidov, požrešnosti … Zgodbe, v katere stradajoči padejo, ne da bi hoteli biti njihovi protagonisti.

Penny Arcade, superzvezda Warholove Tovarne, v predstavi Hrepenenje traja dlje pripoveduje zgodbe gentrifikacije New Yorka, sprememb, ki ji opaža v svojem, že kar dolgem življenju. Njena zgodba je zgodba očividca, njena opažanja niso grenka, vendar včasih z obžalovanjem gleda na nove generacije, ki jim nekako ne uspe zagrabiti življenja, tako kot ga je ona, si izpisati svojih zgodb po svojih potrebah.

Čisto mesto je zgodba nevidnih delavk, čistilk. Tistih, ki držijo svet v tirih in s svojim delom omogočajo udobje drugim. So univerzalna zgodba izkoriščanja, boja za lepšo prihodnost svojih otrok, prihodnjih generacij in metafora čistosti v tem umazanem svetu.

Dva mladolevovska kolektiva, slovenski in nemški, sta letos prav tako na terenu zgodb. Nemški kolektiv mladih ustvarjalcev, deloma še študentov, ScriptedReality, se je lotil iskanja alternativne naracije danes vseprežemajoči Hayekovi filozofski in ekonomski doktrini, ki je eden izmed temeljev neoliberalne ekonomije. Kako jo izgnati in najti novo? Slovenski kolektiv, ki je skupaj delal v okviru No!training Laba (Barbara Kanc, Barbara Ribnikar, Jan Rozman, Kaja Lorenci, Katja Legin, Nataša Živković), pa je v dialogu s Kunderovo Počasnostjo raziskoval čas, relacijo hitrosti in počasnosti, sploh v odnosu do modernosti, tehnologije in predvsem v odnosu do (ne)zmožnosti užitka.

Maria Lucia Cruz Correia in Benjamin Verdonck bosta v Ljubljani med festivalom ustanovila štab in z mini intervencijami ustvarjala rupture v narativih mesta – globalni narativ podnebnih sprememb očitno ni zgodba, ki bi ljudi spodbujala k spremembam, morda je treba pozabiti velike zgodbe in razmišljati o majhnih motnjah sedanjosti, ki lahko odpirajo možnost za novo.

Cruz Correiova pa bo k praktično-utopičnem razmisleku vabila ljudi tudi posamično, na skupno plutje po Ljubljanici, na mini otok, ki bo udeleženca vrgel v zgodbo prihodnosti, ko bomo živeli na vodi.

Mallika Taneja se spopade z narativom partiarhata, kjer je žensko telo provokacija in ne žrtev napada: kako torej s telesom razgaliti tovrstne zgodbe?

Robertina Šebjanič s svojim projektom odstira tančico antropocentrične zaverovanosti, ki ne vidi (in ne sliši) onkraj svojega sveta – v svoji zvočni inštalaciji nas bo izpostavila zvokom morja, ki ima še bogatejšo zvočno sliko kot svet nad vodo. Zgodbe, ki jih drugače ne bi slišali.

Christiane Jatahy za izhodišče spet vzame veliko zgodbo umetniškega kanona, Macbetha (po Strindbergovi Juliji in Treh sestrah Čehova), ampak namesto poudarka na macbethovski sli po moči fokus obrne na hodeči gozd, ljudi, ki se uprejo.

Letošnji mladolevovski koncert bo Smaal Tokk. Že njegovo ime sugerira, da gre za majhne zgodbe, paberkovanje – a vendar so majhne zgodbe tiste bodice, ki špikajo v dominantne narative.

V vsej kakofoniji narativov, zgodb, ideologij, ki nas dnevno bombardirajo, je težko najti svoj glas, težko obraniti svojo misel in svoj svet. Eden izmed odgovorov je izstop. Kolektiv Beton Ltd., Katarina Stegnar, Branko Jordan in Primož Bezjak, bo v festivalski premieri Ich kann nicht anders ustvaril svoj svet, svojo mini mentalno komuno, kjer bo zunanje dogajanje le šum, notranje, intimno dogajanje pa edina resnica. Možnost za upor je mogoče najti tudi v otočkih svobode, v izstopu iz ponorelega vlaka.

Kaj bi lepše zaključilo festival, ki ga zaznamujejo zgodbe, kot predstava, sestavljena iz besed, ki so osnovni gradniki zgodb. Besed kot mesa misli, besed, ki so več kot le zvok in več kot le njihov pomen. Besede, ki ostajajo naše edino sredstvo pri boju za spremembe. Suita št. 2 Jorisa Lacosta materijo predstave črpa iz Enciklopedije besed, zbirke posnetkov govora z vsega sveta, iz vseh različnih priložnosti, govora v vseh življenjskih situacijah. In Suita izpiše veliko zgodbo o besedah.

Na festivalu se zgodbe prepletajo med sabo, kot bi govorile druga z drugo in stopale v komunikacijo med sabo in z nami; upamo, da festival izpiše tudi svojo zgodbo – zgodbo otoka svobode, ki nas iztrga iz vsakodnevnega življenja, ki nas posrka v svoje zgodbe, tudi v tiste, katerih del ne želimo biti. In zgodbo novih zgodb, takšnih, ki odpirajo prostor za spremembe in dajo slutiti, da se da svet, kot je danes, organizirati v novo zgodbo.

Postanimo gospodarji svojih zgodb, prvi korak je, da slišimo čim več novih in izstopimo iz zgodb z vedno istim znanim koncem. Na nove zgodbe!

Povezava: Katalog festivala Mladi Levi 2016 (PDF/4,9 MB)