Letos ste nominirani z dvema dramskima besediloma. Podobno kot leta 2014, ko sta bili nominirani Evropa in Mali nočni kvartet. Doživljate te dvojne nominacije kot potrditev svojega dela?
No, bil sem že enkrat prej nominiran z dvema besediloma: To sta bili besedili Vaje iz tesnobe in Deset. Če pa računam tudi to, da so enakovredne novim nominacijam tudi nominacije iz prejšnjega leta - čeprav nominacije iz prejšnjega leta žirije ne jemljejo preveč resno - potem sem bil pa kar nekajkrat nominiran z dvema deloma, celo tremi. Ja, to je potrditev mojega dela, brez dvoma. Res pa je, da se resno ukvarjam s pisanjem dramatike že skoraj štiri desetletja, in če človek toliko časa in truda porabi, da raziskuje, piše in ustvarja v določeni literarni zvrsti, potem dve nominaciji vsake toliko časa niso nič posebnega. Seveda moraš pri tem imeti tudi malo sreče. Veliko je dobrih, ampak srečo imajo samo nekateri. Mislim pa, da nisem edini z dvema nominacijama. Tudi naš največkrat prevajani in v tujini največkrat igrani dramatik Evald Flisar (mislim, da v zgodovini slovenske dramatike ni bilo dramatika, ki bi ga tuja gledališča sprejemala s tako odprtimi rokami – žal bolj kot domača) je bil kdaj v konkurenci s samim sabo.
Hkrati pa sta obe moji nominaciji tudi dokaz, da so družbene in etične teme, tiste teme, ki jih strokovne žirije prepoznavajo kot problemske snovi našega časa. Mislim, da vedno pišem o takšnih temah. Tudi, kadar se lotevam komedije. Če bo naš svet potonil, in vse kaže na to, da bo, bo prav zaradi odsotnosti etičnosti in zaradi družbene frigidnosti. Vseeno nam je za druge in etično ravnanje nima nobene vrednosti več. Ampak, ali se niso tudi Shakespeare in Sofokles in Čehov in še kdo … ukvarjali z istimi vprašanji? Ali nista ti dve temi (družbeno in etično) pravzaprav srž dramskega pisanja?
V čem sta si tokratni besedili podobni, če sta obe iz leta 2014 tudi odpirali družbene rane in etične izzive?
Nista si podobni. Dober in natančen bralec lahko opazi, da so Sestre skoraj žanrska drama, z naracijo kriminalke; seveda je žanr zgolj krinka za dramsko sporočilo, ki pa je v tej igri (Sestre) vprašanje človekove intimne identitete, ki jo mora človek, zaradi družbenih, družinskih, moralističnih okoliščin, vse življenje zatajevati in skrivati. Torej, ne gre samo za etično vprašanje, v prvi vrsti gre za vprašanje razkritja osebne preteklosti in za resnico, ki privre na dan v posebnih okoliščinah. V igri Romeo in Julija sta bila begunca pa lahko bralec že na prvi pogled opazi, da gre za dramo in ne za grotesko, kot je to bila z Grumovo nagrado ovenčana igra Evropa. In tudi sicer sta zgodbi Evrope in zgodba Romea in Julije popolnoma nekaj drugega, tako stilno, značajsko, sporočilno. Ampak ja, ti dam kar prav, vsa dramatika se v bistvu ukvarja z družbenimi in etičnimi vprašanji.
V vašem opusu zasledimo kar nekaj besedil, kjer so protagonistke ženske (Tri sestre, Tri ženske, Sestre ...). Ali je pisanje z ženskimi liki večji izziv? Morda s tem dopolnjuješ ponudbo korpusa dramatike, kjer so večinsko zastopani moški liki?
Seznamu bi lahko dodal še kakšno svojo igro. Gotovo igro Lep dan za umret, ki je prav na Tednu slovenske drame pred leti prejela Šeligovo nagrado za najboljšo predstavo. Ta drama se je odvijala med materjo in hčerko. Igrali sta odlični Vesna Jevnikar in Vesna Pernarčič. In še bi se našla kakšna igra, v kateri so me zanimale predvsem ženske duše. V resnici sta tudi v igri Mali nočni kvartet oba ženska lika mnogo zanimivejša od premočrtnih moških. Lahko pa, da sta samo igralki bili tako dobri. V gledališču ne moreš biti nikoli prepričan ali je besedilo dobro napisano ali so ga igralci samo dobro odigrali. Tudi v komedijah sem izpisal marsikateri odličen ženski lik. Zadnji dve moji komediji (še ne uprizorjeni) sta napisani za ženski komedijski značaj, celo za igralko Prešernovega gledališča. Slovenskih komediji z glavnim ženskim likom pa res ni veliko. Ne vem točno, zakaj me ženski liki zadnje čase bolj zanimajo. Morda tudi zato, ker sem v mladosti živel s samimi ženskami. Babica, mama, dve gluhi in samski teti, sestra … Lika dveh ostarelih, samskih in vse življenje gluhih sester še čakata, da za njiju najdem pravo zgodbo. Ja, ženski liki so zame res večji izziv. Če bi zdaj začel naštevati, v čem so ženske zanimivejše od moških, bi se morda čudno slišalo. Kot propaganda za ženski spol. Ampak ja, v zadnjem obdobju se mi zdijo ženski značaji dramsko mnogo bolj dejavni. Ženske so sposobne ostrejših, radikalnejših čustev, bolj so emocionalne, reagirajo spontano, bolj so načelne, to, da so lahko matere jim daje še posebno vrednost. Lahko so tudi ekstremne v svojih odločitvah. Medeja se mi je zdela vedno izjemno skrivnosten in zanimiv značaj. S tem seveda nočem reči, da moški značaji niso zanimivi. Sploh ne. Prava dramska eksplozija se zgodi, kadar v drami trčita zanimiv ženski in zanimiv moški značaj. Antigona je brez dvoma najbolj slaven, najbolj heroičen in hkrati najbolj tragično človeški dramski značaj v svetovni dramatiki. Ampak vse to ne bi bila, če ne bi bil tudi Kreont zanimiva in ekstremno dobro napisana dramska persona. Da o mladem Hajmonu sploh ne govorim. Antigona je fantastičen ženski dramski lik zato, ker je obkrožen s fantastičnimi moškimi značaji. Skupaj: eksplozija čustev. Tako kot v privatnem in vsakdanjem življenju. Mislim pa, da je skrivnost mojega zanimanja za ženske dramske like tudi moje delo z igralkami prav v Prešernovem gledališču. Mnoge igre sem napisal z mislijo na njih. Čeprav jih potem niso igrale ali pa je bila končna zasedba malo drugačna od moje zamisli. Mislim, da se redkokatero gledališče lahko pohvali, da je prav za njihov ansambel, še posebej ženski, nastalo toliko iger. Vsaj moje so. In tudi Sestre so napisane za kranjsko četvorko. Kar se pa tiče misli, da s svojim pisanjem za ženske dopolnjujem ponudbo korpusa dramatike, kjer so večinsko zastopani moški liki – ji ne morem pritrditi! Dramatik piše zaradi dramske zgodbe, zaradi sporočila, ne zaradi dopolnjevanja ponudbe. Razen, če bi mi to naročili. Ampak, ni bojazni. V slovenskem gledališču dramatikom nihče nikoli nič ne naroči. Pa bi lahko.
V besedilu Romeo in Julija sta bila begunca se ponovno (po nagrajeni Evropi) ukvarjate z aktualnimi družbenimi problemi. Kako čutite stisko mladih, ki jih postavljate v ospredje?
Ne ukvarjam se ponovno z aktualnimi družbenimi problemi, ampak se ukvarjam z aktualnimi družbenimi problemi kar naprej. Dramatiko razumem kot angažirano umetnost. Ne sicer kot plakatno in aktualistično satiro, ampak kot umetnost, ki se ukvarja s problemi stvarnosti na pesniško literaren način. Saj lahko dobra drama o aktualnih družbenih temah preživi svoj čas zgolj kot pesniška mojstrovina. Želja vsakega dramatika (literata) pa je, da bi o problemih svojega časa pisal tako, da bi bili zanimivi za bralce tudi v prihodnosti, takrat, ko bo situacija povsem drugačna. Se pravi, da je treba vedno imeti v ospredju človeka in ne političen diskurz. Človeški problemi, osebne zadrege, stiske, dileme, problemi totalitarizma, despotizma, demokratične demagogije, butalstva, konvertitov vseh vrst, povzpetnikov, tudi vseh vrst, izdajalcev in herojev … vse to se v dva tisoč in več letih, kar so grški pesniki napisali najboljše drame zahodne civilizacije, ni kaj dosti spremenilo. Človeška čustva in značaji se niso spremenili. Tehnologija se je spremenila, ampak parlamentarni butalci so danes isti kot so bili v Atenah in Rimu pred tisočletjem. Aktualne teme moramo obdelati na takšen literaren način, da je lahko drama zanimiva tudi čez mnogo mnogo let. Moje besedilo Evropa je bilo neke vrste groteskna komedija, Romeo in Julija sta bila begunca pa je drama o ljubezni, ki ne more preživeti v času brutalnega, sužnjelastniškega kapitalizma, ki ne more preživeti v času, v katerem ni empatije niti toliko, kot je črnega za nohti ameriške manekenke.
Na kakšen način lahko dramatika, ki nosi družbeni angažma (prekarci, begunci, neurejene družinske razmere ...), pripomore k ovrednotenju teh problemov in morda svetlejši prihodnosti?
To se mi zdi bistveno vprašanje današnjega časa. Kako lahko, in če sploh lahko, umetnost prispeva k spremembi sveta? Mislim, srčno upam, da lahko. Ne smemo pozabiti, da govorimo o gledališču in dramatiki, ki svoje polno življenje zaživi šele na gledališkemu odru. Gledališče pa ima od vseh umetnosti najbolj živ kontakt s publiko. Gledališče živo deluje na publiko in ima sposobnost, da tisoč ljudi v dvorani spremeni v enega človeka, tisoč ljudi v dvorani si ob dobri igri deli ista čustva, iste misli. Dramatik lahko, preko igralca, najbolj sugestivno od vseh umetnosti, deluje na tistega, ki gleda in posluša njegovo igro. Gledališče je živo. Zato je še bolj poklicano, da govori o živih problemih časa. In to počne z živimi ljudmi, igralci na odru, in z živimi emocijami. In to v istem času. Isti čas teče ljudem v dvorani in na odru. Vse je tukaj in zdaj. In živo kot življenje. Zato je gledališče lahko poseben eksploziv. Deluje na gledalca bolj živo in bolj dejavno. Gledališče lahko gledalca spremeni. In če lahko spremeni gledalca, ga razsvetli z novim spoznanjem, mu odpre nova vrata dojemanja družbenega dogajanja, človeških odnosov … če lahko gledališče vse to daje gledalcu in celo usmeri in spremeni njegovo dojemanje, potem res ne vem, zakaj ne bi spremenjen gledalec mogel spremeniti sveta.
V svojem dramskem pisanju večkrat parafrazirate znana dramska dela? Zakaj? Ali je z njimi, z neko mitsko osnovo, lažje spregovoriti o vprašanjih našega časa?
Pojma nimam zakaj. Zaradi tradicije morda? Slovenci imamo izjemno močnega, neprekosljivo dobrega dramatika, ki je slovensko dramsko pisanje zaznamoval za vse čase, in to je Ivan Cankar; takoj za njim osebno postavljam Toneta Partljiča, ki pa se je v nekaterih svojih delih tudi naslonil na Cankarja. Partljiču je s svojimi komedijami, ima pa tudi izvrstne drame, uspelo tisto, kar ni uspelo Linhartu. Satiro in čisto komedijo je pripeljal med nas v izvirni obliki. Zame je ena najlepših Partljičevih komedij prav komedija Oskubite jastreba, ki korespondira s Cankarjevimi Hlapci, hkrati pa gradi svojo aktualno zgodbo učiteljstva in hlapčevstva … Ampak, saj so tudi stari Grki uporabljali znane mitske dogodke. Tudi renesansa je uporabljala poznane gledališke zgodbe. Gledališče in tudi dramatika vedno komunicirata s svojo lastno preteklostjo. In se inspirirata s tistimi deli, ki so bila pred njimi. Na ta način gledališče kljubuje času in v njem ostaja vedno sveže. Gledališčnikom so gledališčniki sami večna inspiracija. Poleg tega sodobni dramatik (kot starogrški) na nek način, ko uporabi znan motiv, računa na gledalčevo predznanje, na njegov odnos, ki ga gledalec že prinese na predstavo, računa na gledalčevo vedenje, ki ga ima, ko sliši na primer za Nežko in Matička (kot v moji komediji, ki bo v SNG Drami kmalu doživela 250 ponovitev). S tem se lahko v gledališču dogodi še dodatna vsebina, še dodaten humor. Mislim, da tudi zaradi tega parafraziram znana dramska dela.
Kako sprejemate, doživljate uprizoritve svojih dramskih besedil?
Najraje jih režiram sam. Čeprav so nekatere uprizoritve mojih besedil bile dobre, mnoge žal ne in bi jih sam zrežiral bolje.
Ali imate dramatiki dovolj priložnosti za odrske preizkuse svojih tekstov in ali imate kakšen predlog kako stanje še izboljšati?
Slovenska gledališča bi morala bolj zaupati slovenskim dramatikom. Mimogrede: vsako leto se pojavi nekaj (do pet) nominirancev za Grumovo nagrado in vsi so vredni uprizoritve, pa jih slovenska gledališča večinoma niti ne povohajo. Tudi nekatera besedila, ki so dobila Grumovo nagrado, niso bila nikoli uprizorjena. Slovenski gledališki liderji še vedno raje sežejo po tujem besedilu, samo če na internetu preberejo, da je bilo uspešno v Berlinu ali v Londonu ali v New Yorku … ampak (glej jo nesrečo!), kaj ko potem besedilo po navadi na slovenskem odru ni uspešno, saj ga dobijo v roke režiserji, ki iz njega naredijo lasten gledališki projekt. Umetniški vodje raje zaupajo tujim dramatikom, če pa že dajo priložnost slovenskemu dramatiku, igro ponudijo v odrsko postavitev režiserjem, ki itak nočejo ali pa ne znajo prebrati besedila in jih itak zanimajo zgolj njihovi lastni, tako imenovani avtorski gledališki projekti. Tradicija, da mora biti prva odrska postavitev novega besedila (praizvedba) maksimalno zvesta odslikava napisane drame (celo brez okrajšav), je že dolgo mrtva. Besedilo, tudi najnovejše in še nikoli uprizorjeno je velikokrat zgolj osnova, zgolj inspiracija za režiserjevo gledališko ekshibicijo. Uprizoritev besedila pa je za dramatika lahko velik korak naprej v razvoju njegovega pisanja. Pisanja dram se ne učiš na tečajih dramskega pisanja, niti ne na Akademiji, niti v knjižnici, učiš se ga na odru, če imaš priložnost v živo in na odrskih deskah videti, kako tvoji dialogi delujejo (če sploh delujejo), kako živijo značaji (če sploh živijo), kako deluje zgodba (če sploh deluje) in podobno. Slovenci bi potrebovali novo gledališče, ki bi uprizarjalo samo Slovenska besedila. In še nekaj bi potrebovali: direktorje gledališč, ki bi bolj zaupali moči slovenske dramatike. In ne nazadnje, potrebovali bi režiserje, ki bi verjeli dialogu, dramski zgodbi, ki bi verjeli, da je za dobro predstavo lahko dovolj tudi dobro besedilo.
Kako bi kratko opisali pretok kreativnih idej oz. vzgibov za pisanje dramatike? Kako doživljate sam proces pisanja? Je vaš proces pisanja tesno povezan z uprizoritveno vizijo, saj poleg pisanja uspešno delujete tudi kot režiser? Oz. kako si poslanstvi dramatika in režiserja pomagata pri ustvarjanju dramskih besedil?
Dramatik je prvi režiser svoje drame. Režira jo, ko jo piše. Zapis drame je hkrati prva režija te drame. Drama, še bolj pa komedija, ni zgolj literarno delo. In v tem, ker sem režiser, sem morda v prednosti pred drugimi dramatiki. Sicer pa vidim, da je večina slovenskih dramatikov tesno povezana z gledališčem. In to je za dramatika najboljša pot. Glede samega procesa pisanja: pisanje dram je način življenja. Svet sprejmeš kot material. Neprestano iščeš dobre motive, dramatične pa tudi zabavne situacije. Ogromno moraš brati druge dramatike. Tudi zapise in knjige o pisanju, o drami, o tragediji, o humorju. Pomembne so knjige o psihologiji. Vsaj zame pa so največja inspiracija igralci, katerih talent neizmerno občudujem. Mnogo iger sem napisal za igralce ali pa so me inspirirale njihove osebnosti, pa tudi že njihove ustvarjene vloge. Najlepše je pisati za konkretnega igralca. Sicer pa je pri pisanju pomembna priprava, ves tisti čas, ko igre še ne pišeš, ampak o njej razmišljaš in jo nosiš v sebi kot nosečnica razvijajoči se plod. To obdobje lahko traja mnogo časa. Tudi veliko let. Igra se najprej napiše v dramatikovi podzavesti, potem pa mora priti do nekakšnega zunanjega dražljaja. Kakšen stavek, ki ga nekdo izreče, kakšen prizor, ki ga vidiš, kakšen človek, ki ga srečaš … in že je dovolj, da se podzavestno razmišljanje pretoči v konkreten dialog. Pisanje iger je pesnjenje. Je kemija. Je intuicija. Pa tudi malo razuma mora biti zraven. Kot v ljubezni.