PGK, 6. 4. 2018

Dan nominirancev v okviru 48. Tedna slovenske drame

V sredo, 4. 4. 2018, sta Slovenski gledališki inštitut (SLOGI) in Prešernovo gledališče Kranj v prostorih inštituta v Ljubljani gostila tradicionalni Dan nominirancev. Igralci ansambla PG Kranj in študenti UL AGRFT so občinstvu prebrali tri najboljša besedila nove slovenske dramatike, nominirana za Grumovo nagrado: Romeo in Julija sta bila begunca in Sestre Vinka Möderndorferja ter Večja od vseh Roka Vilčnika.

Bralna uprizoritev drame Večja od vseh na Dnevu nominirancev / Foto: Mihael Čepeljnik, SLOGI

Branjem je sledila živahna razprava, ki jo je vodila teatrologinja Ana Perne, v njej pa so poleg obeh avtorjev sodelovali režiserji in režiserke različnih generacij.

Vsa tri dramska besedila se lotevajo prespraševanja človeške intime in položaja, v katerem se je znašla sodobna družba. Ta nikomur ne prizanaša, na prvi pogled se zdi, da skrb za sočloveka in etično ravnanje nimata več nobene vrednosti ali perspektive. Vinko Möderndorfer se s takšnim stanjem noče sprijazniti, prepričan je, da je naloga dramatika, da poskuša svet spreminjati. »Gledališče je edina živa umetnost, ki ima moč, da spreminja duha,« je bil optimističen vsestranski ustvarjalec, dramatik, režiser, pisatelj in pesnik.

Življenje kot neprestano spopadanje z ovirami

Režiser Sebastijan Horvat je izpostavil, da nas umetnost sicer res spreminja in premetava sem in tja in kar naprej, vendar v tem procesu ni ključnega pomena: »Umetnosti kot mehanizma, ki poraja družbene spremembe, ne bi postavljal na piedestal, ker ljudje spreminjamo druge ljudi, kreativnost nas spreminja ...« Dodal je, da v brutalni stvarnosti, v kateri živimo, nimamo nobenih šans, je pa naša etična dolžnost, da vsaj ne prispevamo k še dodatnemu poslabšanju sveta.

Möderndorferjeva Romeo in Julija sta bila begunca slika socialni zdrs mladega para, Romana in June. Zgodba načenja temo brezizhodnih razmer v sodobni družbi in nemoči, ki jih poraja brutalni sužnjelastniški kapitalizem. »Mladi so na začetku življenja, še veliko jih čaka, ne samo ljubezen. Že dolgo časa se mi je pletla po glavi ideja, kako spraviti v dramsko formo to ignoranco sodobnega časa in jo povezati z ljubezensko zgodbo na način, kot je to storil brezčasni Shakespeare. Da je ljubezenska drama dobra, mora naleteti na oviro. »Pri Shakespearu so ta ovira starši, v današnjem svetu pa so ovira službe, socialna stiska mladih ljubimcev in njunih staršev, skratka družba, ki mlademu paru ne omogoča, da bi se ljubezen, ki je vzbrstela, razvila, tudi živela,« je dejal Möderndorfer. Mladim so sicer danes dane številne priložnosti, vendar s figo v žepu. »Zdi se mi, da kot samostojna misleča bitja v resnici nikogar ne zanimamo. Kot kreativni potencial se počutimo prezrti,« je dejal mladi režiser Juš Zidar, k čemur je Sebastijan Horvat dodal: »Čeprav v sodobni družbi poskušamo biti tolerantni do vseh, v resnici ne vidimo sočloveka.«

Kako ohraniti lastno individualnost sredi družbene vsakdanjosti

Besedilo Večja od vseh Roka Vilčnika je monodrama - nadaljevanje zgodbe o Piki Nogavički, ki skuša pojasniti, kaj se zgodi s priljubljeno junakinjo, ko odraste. Tudi Piko udari neizprosna realnost pomanjljive izobrazbe, odsotnih staršev, neizpolnjenih ali prekinjenih ljubezni, vedno prazne skrinje zlatnikov, položnic, ki jih je treba plačevati in drugačnosti, ki jo je treba, hočeš nočeš, enkrat sprejeti. Pika Nogavička je eden najbolj zanimivih likov v literaturi, zato se je Vilčnik nadaljevanja te zgodbe lotil z veliko odgovornostjo. »Še naprej bi rad gledal na svet iz te igrive perspektive nedolžnega otroka,« je dejal Vilčnik. To je zgodba o sprejemanju drugačnosti, pa ne vseh nas, temveč sprejemanju svoje lastne drugačnosti, sprejemanju samega sebe. »Kot otroci se vsi identificiramo s Piko, ki je drugačna, nihče se ne identificira s Tomažem in Anico, ki sta normalna. Potem pride faza najstništva, ko hočemo biti vsi enaki in ko dejansko odrastemo, se ta drugačnost vzpostavi kot kvaliteta,« je izpostavil režiser Primož Ekart. Človeku v odrasli dobi je edina tolažba, da Pika ni nikoli odrasla, da ji ni bilo treba sprejemati kompromisov surove vsakdanjosti. »Avtorju zamerim, da nam je pokvaril to iluzijo,« se je pošalil Ekart, ki je menil, da je tekst očitno nastal iz nekega ludističnega pristopa, kaj pa, če je Pika tako kot mi vsi vendarle morala odrasti. Režiserko Matejo Kokol pa je bolj zanimalo, kako znotraj nekih družbenih okoliščin, ki se nepreklicno zgodijo vsem odraslim, ostati individualen: »S tem ko postajaš del neke vsakdanjosti, namreč izgubljaš svojo identiteto.«

Ženski liki so emocionalno zanimivejši

Vprašanje identitete pa je ključno tudi v drugem dramskem besedilu Vinka Möderndorferja Sestre. Kot je pojasnil, ga v zadnjem obdobju navdihujejo predvsem ženske in ženski liki, ki se mu zdijo zanimivejši, bolj dramatični, zato ga čudi, da so bile vrsto let ženske na odru kot glavne protagonistke prezrte. Morda je k temu precej prispevalo dejstvo, da je v mladosti živel s samimi ženskami, ali pa so ga k takšni usmeritvi napeljale močne igralke Prešernovega gledališča Kranj, saj je vloge napisal posebej zanje. »Fino je, če pišeš za nekoga, za katerega veš, da bo to zmogel,« je dejal. To ni nič novega, tudi Shakespeare in Moliere sta odlično sodelovala s svojimi igralskimi skupinami in pisala za vnaprej znane igralce, tako je bilo vsem lažje. »Ženske v starostnem obdobju od 40 do 60 let so zelo zanimive in me inspirirajo, še posebej igralke. Ne vem zakaj se jim dramatiki izogibajo,« je dejal Möderndorfer, kar je režiserka Ajda Valcl ocenila kot izjemno dobrodošlo, saj se s tem v gledališču ponuja več možnosti za realizacijo ženskih tem. »Zelo dragoceno je, da tudi ženske teme najdejo pot na oder, v družbo in v razmislek, kar je nujno, « je dejal režiser Luka Marcen, medtem ko je Möderndorfer dodal, da si ne predstavlja, da bi bila ta igra, ki je izrazito stvar ženske duše, z moškimi sploh možna: »Tudi jaz sem prosil sestro, da počisti mamimo stanovanje, in mi je bilo potem žal.«

Igra Sestre je po žanru kriminalka, vendar je ta opredelitev v resnici zgolj pretveza za razčlenjevanje odnosov med protagonistkami, prav tako kot rahla lahkotnost besedila. Soočeni smo s situacijo, v kateri padajo maske, ko si ljudje povedo, kar si sicer ne bi povedali, ko drug pred drugim odkrivajo lastne potlačene skrivnosti, ker se nikoli prej o njih niso pogovarjali. »Nič strašno izvirnega, pa vendar razplet pokaže, kako je pravzaprav pomembno, da človek živi v skladu s sabo, da je iskren do sebe in bližnjih, ker to odločilno vpliva na naše odnose, na srečo in nesrečo naših življenj,« je zaključil Möderndorfer.