Rok Andres, 10. 4. 2018

Intervju: Maša Pelko

48. TEDEN SLOVENSKE DRAME: Objavljamo intervju z letošnjo nagrajenko za mlado dramatičarko v okviru Tedna slovenske drame, Mašo Pelko. Nagrajena je bila za dramsko besedilo z naslovom "Kraljevi otroci".

Maša Pelko / Foto: Arhiv CTF UL AGRFT

Študirala si filozofijo ter primerjalno književnost in literarno teorijo na Filozofski fakulteti, nato pa si se odločila za študij gledališke režije na AGRFT. Kje oz. kdaj se pojavi vzgib za pisanje dramatike?

Prva želja, da bi se preizkusila v pisanju dramskega materiala, se je gotovo porodila takoj, ko sem se zaljubila v gledališče, kar je moralo biti v začetku srednje šole. Ampak zares se je začelo šele na dramski delavnici Dušana Jovanovića na TSDju in kasneje na AGRFT v okviru predmetov Žanine Mirčevske, pa tudi z adaptiranjem besedil v okviru študija režije. Mislim, da sem tam dobila določeno potrditev in neko samozavest, ki je sicer ne bi imela – še vedno sem z gotovostjo prepričana, da je pisanje v dramskem formatu najzahtevnejša oblika izražanja.

Dramatiki se velikokrat vračajo k premišljevanju in predelavi antičnih mitov. Dramsko besedilo Kraljevi otroci (tudi) črpa iz antične dramatike, se napaja pri mitu Ojdipa in njegove družine. Na mestu je vprašanje, zakaj izbor tovrstnega okvirja in kako ti je bila dramska tradicija v navdih in izziv?

Čisti začetek je bilo študijsko navodilo, da naj v semestru kreativnega pisanja posežemo po adaptaciji besedila, sama pa sem tudi od zmeraj navdušenka nad prirejanjem slavnih zgodb – vedno me je zanimalo kaj bi bilo z Ano Karenino, če ne bi skočila pod vlak, ali z Noro, če bi ostala doma. Kaj pride potem, kaj je bilo prej, kaj so nove perspektive starih zgodb – v tem vidim neznansko privlačnost in hkrati možnost neskočne aktualizacije. Kralj Ojdip je izjemen material predvsem zato, ker ponuja tako močen in znan okvir, da si lahko z njim privoščiš karkoli. Mene je v trenutku pisanja zanimalo, kako so ta dan doživljali otroci, katerih usode poznamo, medtem ko o tistem dnevu še niso spregovorili.

Kraljevi otroci obrnejo perspektivo gledanja na tragično zgodbo tebanske kraljeve družine na pozicijo pogleda otrok. Kaj nam prinaša ta obrat? Kako si raziskovala otroške duše, ki na pragu (prisilne) odraslosti spremljajo propad svojih staršev in doma?

Predvsem sem hotela spregovoriti o otrocih, nad katerimi sicer visi prekletstvo, a njihovo usodo v resnici določajo neki drugi faktorji – način, kako so bili vzgojeni, kako se sesuva družbeni red, kaj so tistega dne slišali, čigavo mnenje so upoštevali, kako so vsak iz svoje perspektive spremljali dogodke. Zdi se mi, da sama tragičnost dogodka sploh ni bila tako odločilna za njihovo prihodnost, ampak jih je bolj zaznamovalo, kako se je okrog njih spletla zgodba tistega dne in kako so nanje vplivale besede starejših, besede družbe. Da to gledajo z nedolžnimi, naivnimi očmi, še dodatno prispeva k  teži, ki jo nosijo odrasli. Starejši kot si, pogostejše je vprašanje, kako zvesto boš sledil ali kako močno se boš upiral temu, v kar si bil vzgojen.

Kako v kontekstu svojega besedila predstavljaš klasične vrednote kot so domovina, družina, dom ... ?

Hotela sem prikazat otroke, ki dajejo prednost štirim različnim vrednotam, ki so bistvene predvsem za njihovo prihodnost: Ismena je naučena, da je ponižna in samo sprejme pozicijo, ki ji je podeljena, Polinejk verjame v naravne zakone in pravo, Eteokel v domovino in ljudstvo, Antigona v dom in družino, kakršna koli že ta je. Vsa ta prepričanja so tista, ki krojijo njihove zgodbe in so tako močna, da so zanje v finalni instanci odraščanja pripravljeni izgubiti svoja življenja.

Kako bi kratko opisala pretok kreativnih idej oz. vzgibov za pisanje dramatike? Kako doživljaš sam proces pisanja?

Še vedno verjamem v najbolj preposto definicijo, da sta za pisanje potrebna dobra ideja in veliko dela – in to iskreno pripisujem vsem področjem ustvarjanja. Sama nimam izkušnje z nerazložljivim navdihom, zaradi katerega bi izlivala besede na papir, hkrati pa ne verjamem v to, da je talent odločilen za uspeh. Enostavno se mi zdi, da vsaka stvar, ki mi je pomembna, zahteva moj čas in predanost – in tako nekako skušam delovati. Zame je pisanje, kot tudi režija, vedno igračkanje z različnimi zapleti, razpleti, napakami, odločitvami, etc., enostavno razmišljanje po principu »Kaj če bi...?«. In ker v življenju nimamo možnosti ponovitve lastnih dejanj, mi je bilo to vedno ljubo preiskovati skozi pisanje in gledališko uprizarjanje.

Na kakšen način lahko dramatika, ki nosi antične motive (z večnimi problemi, ki od tam vznikajo), pripomore k ovrednotenju družbenih problemov in morda svetlejši prihodnosti?

Mislim, da je treba razumeti, da je bila Sofoklova drama napisana v času, ko je bil svet opredeljen z močjo božanstev in podrejen njihovi volji, od koder tudi posledično izvira Ojdipova mantra: »Človek, ne pozabi, da si samo človek.« Časi so se absolutno spremenili, ljudje se bojimo popolnoma drugih stvari in borimo se za drugačne svetove, ampak v vsakem primeru sem v tem besedilu iskala tisto univerzalno, tisto večno in prav to našla v intimi otroka. V tem, kako radikalni in brutalni so lahko otroci v svojem prepričanju in kako se družbeni razpad zrcali tudi v njih, četudi se tega ne zavedajo, dokler ni prepozno.

Je tvoj proces pisanja tesno povezan z uprizoritveno vizijo, saj poleg pisanja študiraš gledališko režijo? Oz. kako si/ti poslanstvi dramatičarke in režiserke pomagata pri ustvarjanju dramskih besedil in režiji uprizoritev?

Prepričana sem, da ne režija ne dramatika nista moji poslanstvi, je pa res, da v njima neskončno uživam in si trenutno ne predstavljam sveta, v katerem se s tem ne bi ukvarjala. Ob tem sem gotova, da se ti dve dejavnosti absolutno prepletata: režija in nenehni stik z odrskim jezikom mi lajšata proces pisanja, ker pred mano ves čas živi odrski jezik; režijo definira občutek za vsebino in kako to prenesti na oder, kjer mi razumevanje dramskega jezika resnično pomaga. Najbrž se je med pisanjem težko izogniti misli, kako bi to postavila na oder, sem pa prepričana, da svojih besedil ne bi hotela nikoli režirati, ker ne premorem dovolj distance do lastnih besed.

Bo Grumova nagrada za mlado dramatičarko dovoljšna spodbuda za pisanje v bližnji prihodnosti? Kako doživljaš nagrado sámo?

Za nagrado sem izjemno hvaležna, počutim se počaščeno za potrditev na področju, ki ga tako spoštujem. Trenutno je moj pogled na prihodnost omejen na približno en dan vnaprej, ampak z absolutno gotovostjo bi rada rekla, da si želim o dramski pisavi še ogromno naučiti in če bo le mogoče, čim več napisati. Še vedno se mi ne zdi nič bolj sanjskega kot v miru sedeti nekje ob morju in zapisovati besede, ki bi lahko nekoč zaživele na odru.

TSD, Nagrade TSD