Anja Bunderla, SiGledal, 16. 9. 2013

Ali obstaja lutkovno besedilo?

V nedeljo, 15. 9. 2013, se je v prostorih Lutkovnega gledališča Maribor odvijal prvi simpozij Bienala lutkovnih ustvarjalcev Slovenije z naslovom Ali obstaja lutkovno besedilo?

foto: Boštjan Lah

Pobudnik in moderator simpozija Ali obstaja lutkovno besedilo? Uroš Trefalt je v uvodu utemeljil razlog, zaradi katerega so se letos s podporo Unime ter Lutkovnega gledališča Maribor odločili za prvi tovrsten dogodek v sicer še mladi zgodovini festivalskega bienala.

Razlogi za simpozij izhajajo iz želje po zapolnitvi primanjkljaja izvirne in strokovne literature o lutkarstvu. Tema simpozija, ki se navezuje na (ne)zmožnost lutkovnega besedila, pa je nastala po sklepu, do katerega je selektorja pripeljal ogled 45 predstav, in sicer da je za slovensko lutkovno gledališče tipična radijska igra. (O čemer priča že dejstvo, da je najuspešnejša slovenska lutkovna predstava prav Zvezdica zaspanka, torej radijska igra.)

Trefalt je k sodelovanju povabil šest različnih ljudi, ki so na različne načine povezani z lutkovnim gledališčem, s prošnjo, naj v petnajstih minutah predstavijo teme, ki jim jih je določil.

Prvi je nastopil Aleš Jan, radijski, lutkovni ter gledališki režiser, ki se je v svojem referatu osredotočil na paralele med lutkovnim in radijskim po načelu enakega, podobnega in različnega. Pri enakih osnovnih parametrih, ki se skrivajo po nadgradnji besedila in ustvarjanju fikcije, je bistvene ločnice med radijskim in lutkovnim medijem (če izpostavim dramsko pisavo) ugotavljal v vizualni deskriptivnosti lutkovnega besedila, ki je v nasprotju s slušno in zato tudi večjo asociativnostjo radijskega medija, ki od individualnega poslušalca zahteva drugačen in večji angažma kot pa recimo lutke, ki gledalcem ravno s svojo močjo vizualnega marsikaj sugerirajo.

Naslednji je nastopil igralec Miha Arh z namenom, da na temo pomembnosti besedila spregovori skozi prizmo gledališkega interpreta. Arh je omenil dva načina ustvarjanja predstav: pri prvem je besedilna predloga že vnaprej določena, pri drugem pa se besedilo izkristalizira med študijem, pri čemer igra pomembno vlogo režiser, ki tudi privede do končnega rezultata. Sam sicer meni, da bi morala biti vsaka predstava natančno umerjena, ne samo na ravni glasbe in scene, ampak tudi na ravni besedila. Svoj komentar je zaključil z definicijo, po kateri je v lutkovnem gledališču beseda v podporo akciji, medtem ko je v dramskem gledališču akcija v podporo besedi. 

Jelena Sitar Cvetko se je v svojem nastopu spraševala tako o obstoju lutkovnega besedila kot tudi o obstoju lutkovnega režiserja, svoj nastop pa je pričela z osvetlitvijo temeljev lutkovnega gledališča, torej njegove sinkretičnosti, ter lutke, ki je tako fokus publike kot animatorja, ki jo v odmerjenem času v okvirih njenih zmožnosti oživlja. Režiserka in dramaturginja je v svojem nastopu izpostavila, da za kvalitetno uprizoritvijo stojijo kvalitetni elementi, ki sestavljajo lutkovno umetnost, in da je za dobro predstavo potreben tudi dober tekst.

S predstavitvijo procesa ustvarjanja neinstitucionalnega projekta Laila, ki je nastal po motivih animiranih filmov Michaele Pavlatove in v soavtorstvu z Gregorjem Lorencijem, je nastopila Martina Maurič Lazar. Avtorica je predstavila primer obratnega procesa ustvarjanja predstave, ki je svoj tekst našlo čisto na koncu ustvarjalnega procesa in ki je kljub temu primer uspešne in zanimive predstave, ki se je uvrstila v tekmovalni program letošnjega bienala.

Lutka kot simbol, besedilo kot sporočilo je bilo izhodišče pogovora, ki je izpraševal lutkarsko poetiko Silvana Omerzuja, ki ima do predstav močan oseben pristop. Omerzu je poznam kot avtor lutkovnih predstav ter avtor prostorskih postavitev brez animatorja, kar lutkam daje še dodatno grotesknost in – četudi brez animatorja – sporočilnost. Omerzu kot režiser, ki postavlja odlične lutkovne predstave tudi po težkih, filozofskih literarnih predlogah, pravi, da je v tekstu potrebno najti tiste točke, ki so uporabne. Kot likovnik v sebi nosi likovne prizore, ki jih potem predlaga umetniškim vodjem. Na tak način je v soavtorstvu z Nebojšem Popom Tasićem nastalo tudi dramske besedilo Salto mortale.

Ajdi Rooss, umetniški direktorici festivala Lutke iz LGL, je Trefalt dodelil referat na temo repertoarne dileme pri izbiranju značilnega lutkovnega besedila. Roossova je najprej opredelila, na kaj vse mora biti ustvarjalec repertoarja pozoren, ob zaključni točki, ki se navezuje na razmerje klasičnih in izvirnih besedil, ki jih mora lutkovno gledališče spodbujati, pa je spregovorila o konkretni problematiki originalnih lutkovnih besedil, ki izvira iz nepoznavanja specifike lutkovnega gledališča. V lutkovnih gledališčih se vsak dan spopadajo s kupi lutkovnih besedil, ki so, žal, neinovativna, okorela, gostobesedna, ki da moralizirajo in ne odpirajo nobenega kreativna prostora.

Edi Majaron je v komentarju iz občinstva izpostavil tudi, da je težko najti režiserja, ki v lutko verjame in ki bo iz te vere sposoben narediti predstavo tudi iz telefonskega imenika. Katarina Klančnik Kocutar je ob tem komentirala, da so v preteklih sezonah najbolj uspele ravno tiste predstave, v katerih je režiser sam izbral temo in ekipo, s katero je potem to temo tudi postavljal na lutkovni oder.

Kot zadnja je s svojim referatom “Puno priče – malo mašte” nastopila Marjana Petrovič, srbska igralka, ki deluje v beograjskem lutkovnem gledališču, prevaja ter se ukvarja z literaturo. V svojem referatu je problematizirala situacijo lutkovnega gledališča v Srbiji, ki temelji na dramatizacijah oz. adaptacijah znanih del, privlačnih bolj zaradi naslovov kot pa zaradi kvalitete. Poleg tega ugotavlja, da imajo srbski pisci do lutkovnega gledališča slabšalni odnos in da dramski pisci niso poučeni o specifičnosti pisave za lutkovno gledališče, predvsem niso poučeni o tem, da lutka ne prenese dosti besed. Petrovičeva je svoj referat zaključila z zahtevo po romantičnem humanizmu in renesansi v lutkovnem gledališču.

Skoraj triurni simpozij je velikopotezno odpiral različne poglede na problemsko vprašanje obstoja lutkovnega besedila in njegove rabe v slovenskem lutkovnem gledališču. Da odpiranje tovrstne tematike ni bilo neumestno, potrjujejo tudi komentarji udeležencev showcasea, ki so v slovenskem lutkovnem gledališču odkrivali ravno problem prevelike literarnosti in tudi tradicionalnosti.

Bienale lutkovnih ustvarjalcev

Povezani dogodki

Anja Bunderla, SiGledal, 15. 9. 2013
»Bodimo skromni in bodimo perfekcionisti«
Anja Bunderla, SiGledal, 17. 9. 2013
»Mi, künstlerji«
Anja Bunderla, SiGledal, 5. 11. 2010
Dnevi bralnih uprizoritev
Anja Bunderla, SiGledal, 30. 6. 2010
O kapitalističnem kanibalizmu
Anja Bunderla, SiGledal, 7. 5. 2013
»A je to res že minilo?«