Andreja Seršen Dobaj/STA, 10. 10. 2012

Primož Jesenko: Slovenski režiserji pogosto ne gredo do konca (intervju)

Po ogledu več kot 100 predstav pretekle gledališke sezone novi selektor festivala Borštnikovo srečanje Primož Jesenko ocenjuje, da se je znova potrdila zelo visoka profesionalna raven slovenskega gledališča. Kot manko pa je v pogovoru omenil, da si režiser mora upati, da gre predaleč. Slovenski režiserji pogosto zavestno tega ne storijo.

Foto Nada Žgank

Primož Jesenko (1975) je dramaturg, gledališki kritik in raziskovalec. Dela kot urednik za področje gledališča pri mesečniku Dialogi ter je kustos video arhiva v Slovenskem gledališkem muzeju.

Po Gregorju Butali ste letos vi zasedli vlogo selektorja Borštnikovega srečanja. Ste v tem pogledu želeli postaviti kakšne drugačne festivalske smernice?

Izhajal sem iz zavedanja, da bo tudi moj izbor izrazito oseben. Deklarativno umikanje pred tem me ne prepriča, selektor ostane s svojim izborom naposled sam, to je samoumevno. Razlaga selektorjevega "okusa" pa je bržkone naloga drugih.

Predloženi izbor seveda ima svojo notranjo logiko in tisti, ki spremlja gledališko produkcijo in avtorje, ki se v njej pojavljajo, jo tudi zazna. Prav tako je mogoče začutiti, kateri avtorji s predstavami v aktualni sezoni dokazujejo, da so ta trenutek v ustvarjalnem vzponu. Upošteval sem raznolikost gledališke ponudbe, takoj pa sem se znašel pred številnimi omejitvami. Diapazon 20 predstav vendarle ustvari nekakšen presek, ki zajame čim več v specifično usklajenem logičnem zaporedju. Mera vrhunskosti med predstavami niha, a mimo nekaterih ni mogoče. Celotna slika potrjuje zelo visoko profesionalno raven slovenskega gledališča.

Po kakšnih kriterijih ste ocenjevali predstave?

Najvažnejši je seveda učinek odrskega uprizarjanja. Poskušal sem posegati po gledališču, ki preseneti in v katerem je izpostavljena eksperimentalna nota, pa čeprav posredno ali na način, ko se z režiserjevimi interpretativnimi obrati ni mogoče povsem strinjati. Tip teatra torej, ki se pred gledalca ne postavi kot soha, ki jo je potrebno občudovati in ki ne igra na preverjene učinke. Teater, kjer režija menja različne zorne kote na način, da postavlja gledalca pred test, ga preizkuša. Takšen tip teatra se mi zdi smiseln, saj komunicira in gledalca morda izzove tudi do te mere, da videno zavrne, ga pa prisili k stališču, naredi iz avditorija dejavnega gledalca.

V obrazložitvi ste podčrtali, da ste v program želeli uvrstiti predstave iz širokega žanrskega prostora, ki vsebuje vse, kar 'je', pa čeprav na način, ki nemara še 'bo'...

V mislih sem imel avtorje, ki ponujajo v tem, kar pokažejo na odru, obet za v prihodnje. Kakšen bo ta obet, morda še ne moremo natanko zaznati, potencial, ki se še oblikuje, pa je zaznaven. Izbiral sem predstave, njihov specifični učinek, ne avtorjev.

Bi želeli imeti na voljo več kot dvanajst izbir za tekmovalni program?

Po eni strani da, po drugi strani pa je ta številčna omejitev dobra, ker omeji selektorja do te mere, da do potankosti izdela kombinatoriko izbora in sleherni predstavi dodeli toliko bolj čvrst razlog za uvrstitev. Do samega konca sem bil v precepu glede vključitve lutkovnega gledališča, lanska sezona je bila zelo plodna, svež zagon mariborskega lutkovnega gledališča je bil občuten. A na koncu sem se odločil upoštevati statut, ki pravi, da je Borštnikovo srečanje festival dramskih gledališč. Toda znotraj tega so odstopanja vedno mogoča in v izboru sem sledil prav izstopajočim "odstopanjem".

S selekcijo torej niste dopustili morebitnega odpiranja Borštnikovega srečanja novim možnostim?

Upam, da izbor predstav potrjuje, da sem. Odpiranja ne gre razumeti le na ravni principov ali forme, kot rečeno me zanima mikro raven, kjer so v središču posamezne predstave. Navsezadnje je izbor naletel tudi na neodobravajoče odzive, še zlasti med častilci klasičnega pristopa h gledališču.

Ogled 105 predstav ste zaključili s sklepom o "zadovoljivi kontinuiteti slovenskega gledališča", pri tem pa kot eno od težav trenutne gledališke produkcije začutili "njeno specifično nedokončanost, ki bi lahko šla v posredovanju svoje misli še veliko dlje".

Zdi se, da režiserji pogosto ne gredo do konca, zavestno ali nezavedno. Neposrednosti umanjka, pri nas naredimo stvari bolj zglajeno, se ustavimo, ne gremo "čez", zdi se, da ni preciznosti misli. A morda se kompromisi zgodijo tudi zaradi kondicije igralskega ansambla. Precej izrazite postajajo razlike med režiserskimi generacijami. Glede na predhodne generacije je pri mlajših občutiti razliko v izdelanosti predstav in v drznosti, ki si jo dovolijo. Bojim se, da je to v nekem smislu tudi odsev stanja v družbi, ki po svoje golta tudi mlade in ti postajajo do zadev družbe nekonformistično indiferentni. Ostaja talent, ki ga je mogoče začutiti, ki pa gre le do neke meje. To se zdi problem tega časa kot tudi relativne majhnosti prostora. Pa ni to večni problem slovenskega podnebja? Vse funkcionira, pa ne le v gledališču, s preveč taktiziranja. Tudi kulturniki si z abruptnimi dejanji ne želijo otežiti poti naprej. Na srečo pa so tudi izjeme in upam, da jih je moj izbor našel dovolj.

Letošnje leto je bilo za slovensko kulturo precej pretresljivo. Se je to poznalo na gledališki produkciji?

Količinsko se bo, kot se bojim, to še močno poznalo. Če ni denarja, si niti "muzike" ni mogoče obetati. Obstaja realna nevarnost, da bodo kopneli projekti, ki nastajajo zunaj institucij, pa čeprav si to danes predstavljamo šele na ravni hipoteze. A vsi finančni rezi kažejo v smer, ko se bomo morali soočiti z dejstvom, da bo enega spektra produkcije vse manj. To pomeni v kali uničiti talente, kar je nepopravljiva katastrofa. To bo povratno čutila tudi institucionalna produkcija. Resnici na ljubo, v pretekli sezoni takšnega manka na srečo še nisem opazil, saj je bila sezona bogata in tudi raznovrstna.

So se vodstva gledaliških hiš ustrezno odzvala na te pretrese?

Težko rečem, kakšen bi bil optimalni odziv vodstev na ukrepe države, ki jim reže pogačo. Kar se tiče odnosa do slovenske dramatike, pa bi bil lahko pristop gledaliških vodstev manj pasiven. Določeni avtorji pridejo s svojimi poetikami manj na površje, saj teža izbire, kaj se bo uprizarjalo, praviloma leži na dialogu z režiserji, ki izbirajo tekste, ki jih bodo uprizarjali, po lastnem okusu. Ukvarjanje z določenimi nestandardnimi temami je včasih potrebno preprosto izsiliti in jih privleči na dan. Včasih se je potrebno s tekstom tudi dodatno potruditi. Nasploh je zanimivo, kako repertoarni kurz danes določajo režiserji, kot so ga nekoč davno igralci.

V čem prepoznavate posebnosti slovenskega gledališkega izraza? Kaj je tisto, kar ga dela drugačnega od gledališč po svetu in kje so skupne točke?

Ne bi rekel, da smo izraziti do te mere, da bi v beri tujih in domačih takoj prepoznali slovensko predstavo. Tako hude specifike ni, produkcija je povsem primerljiva z mednarodno. Režiserji morda prepoznavajo razlike, ko delajo doma ali v kakšni tuji državi. A to je povezano z gmotno podprtostjo produkcije. Kvaliteta teatra pa je prav v tem, da kot gledalec teh razlik ne opaziš.

Kaj pričakujete od letošnje sezone, ki bo prav tako pod vašim drobnogledom?

Glede naslovov se v sezoni napoveduje marsikaj obetavnega. Seveda pa napovedi za produkcijo izven repertoarja, ki je še posebej zanimiva, ni. Projektni razpisi so obviseli in prvi udarec je zadel najmanj zaščitene, nezaščitene. Glede na dogajanje v državi se lahko zgodi prekinitev kontinuitete.

FBS, Primož Jesenko

Povezani dogodki

Brina Klampfer, Airbeletrina, 15. 10. 2012
Gledališče, ki razmišlja – pogovor s Primožem Jesenkom
Andreja Seršen Dobaj/STA, 17. 8. 2012
Maya Milenovič Workman: Med nami ni razlik (intervju)
Andreja Seršen Dobaj/STA, 17. 10. 2013
Borštnikovo srečanje z risalnimi žebljički
Režiserka

Joj, mister Jesenko ... joj! Kako fajn je, da imamo tale poratal, da da besedo ljudem, da se lahko zavemo, kako fajn je, ko vlada tišina ...

10. 10. 2012

jesen

Pa da se vsaka jesen z vigredjo enkrat konča, ha, ha

10. 10. 2012

Gost

Režiserka, vaše predstave pa letos ni v tekmovalnem programu, kajneda? Pa najbržm tudi v spremljevalnem ne. :-) Ja, hudo je to, pol smo pa strupeni.

10. 10. 2012