Andreja Seršen Dobaj/STA, 17. 8. 2012

Maya Milenovič Workman: Med nami ni razlik (intervju)

Koreografinja Maya Milenovič Workman, ki več kot 30 let živi in dela v ZDA, se v Maribor vrača s predstavo Guernica Continuum, premiera bo 25. avgusta. V njej se ponovno loteva tematike človeških odnosov in ljudi s posebnimi potrebami, s čimer želi pokazati, da med nami ni razlik.

Maya Milenovič-Workman / foto Damjan Švarc

Koreografinja, režiserka, producentka in pisateljica Maya Milenovič Workman je rojena v Mariboru, od leta 1980 pa deluje v New Yorku, kjer vodi plesno akademijo za otroke. Z možem, jazz glasbenikom Reggiejem Workmanom je organizirala več mednarodnih glasbeno-plesnih akademij in razvila program Osem korakov do kreativnosti. Med drugim je sodelovala z režiserjem Tomažem Pandurjem pri predstavah Šeherezada, Hamlet in Faust, v zadnjem času pa se posveča predvsem delu z ljudmi s posebnimi potrebami.

Vaša najnovejša predstava Guernica Continuum je v filmski obliki že bila premierno uprizorjena v ZDA. Kakšno je nadaljevanje?

Film je del predstave. Usoda teh dveh karakterjev, ki sem ju predstavila v filmu, se kotali dalje v predstavi. Iz filmskega projekta v New Yorku gremo v gledališkega v Mariboru. Ko to končam in če bom imela možnost, se bo projekt nadaljeval v naslednji film v New Yorku. Zgodba se kar nadaljuje in ravno zato naslov Guernica Continuum.

Osnova vsega tega so namreč kaotični odnosi med ljudmi, ki jih ne moremo urediti skozi stoletja. Enostavno se ne znamo sestaviti in pripraviti do tega, da bi živeli v sožitju. To ni naravna diskriminacija, ampak diskriminiramo sami sebe zaradi problemov, ki to sploh niso. So le del življenja, nikakor pa ga ne vodijo. V tem dvo-, tri-, štiridelnem projektu se ukvarjam z dnevnimi tematikami. Osnova, inspiracija pa je kaos med ljudmi, ki se začne v Picassovi Guernici leta 1937.

Tako kot v lanskem projektu Slišim z očmi znova vključujete ljudi s posebnimi potrebami.

Lani sem naredila projekt za slišeče, da ugotovijo, kaj pomeni biti v gledališču in ne slišati. To je popolnoma druga psihologija kot psihologija gluhih, ki jo zaradi svojega brata dobro poznam. V tem projektu je enako. Jaz ne učim Simona Šerbineka ali Maše Godina, kako naj živita. Onadva to delata vsak dan. Pritegnem ju v projekt, v katerem sta enaka ostalim. Zato ne bom rekla, da se projekt dela zaradi njiju ali da sta onadva njegov vzrok, ampak da delamo skupni projekt.

Med nami ni razlik. Moja življenjska naloga je, da svet razlik, ki so jih ljudje umetno ustvarili, poskušam združiti na isto linijo, kot glasbo in sliko na filmu. To delam ravno tukaj, v Sloveniji, ker je takšnih projektov tu premalo, tako po kvaliteti kot kvantiteti. V ZDA je drugače. Američani so veliki humanitarci. Kakorkoli jih svet obsoja in krivi za ne vem kakšne stvari, jim tega ni moč oporekati. Amerika te prisili, da razmišljaš o tem in to te spremeni.

Od kod navdih za zgodbo o Bahii in Tomu, ki ste jo uporabili v predstavi? Iz vabila človek dobi občutek, da gre za zelo tragično, morečo zgodbo.

Nikakor. Raziskujem odnose med ljudmi na odru in absolutno so ti intenzivni in zahtevni, a v vsem tem je neka svetloba. Svetloba sta ravno Simon Šerbinek in Maša Godina, ker iz situacije, v kateri sta se znašla, iščeta izhod in nas povlečeta zraven. Zato predstava ni temačna. Tema je temačna, saj ni nič hujšega kot vojna, pa naj bo vojna leta 1939 ali vojna danes. A to poskušam obrniti na pozitivno. Na koncu predstave Maša Godina, ki ima cerebralno paralizo, povleče vse akterje z odra naprej. In le ena oseba se izgubi, vsi ostali se rešijo. Nihče ne umre, propade. Vsak dobi še eno priložnost.

Je to tudi vaš način razmišljanja, vaš osebni nazor?

Vsekakor. Ne bom šla v osebne detajle, a ko se toliko boriš, kot sem se borila jaz vse življenje, ne moreš biti niti eno sekundo negativen. Naj bo situacija, v kateri si, še tako slaba in neobetavna, jo lahko vedno obrneš. Zato se ne morem strinjati, ko mi ljudje govorijo, kako je Slovenija depresivna. Ker tu ni 40 milijonov lačnih otrok. Zagotovo je nekaj ljudi, ki imajo težave, a je njihovo število mnogo manjše. Če bi imela možnost, bi to predstavo najraje peljala k njim, v Haloze. Če jim lahko obrnem pogled na svet, je moj namen dosežen.

Vaš cilj je torej angažirano gledališče?

Moj namen je v prihodnosti delati predstave zunaj gledališča, seveda s profesionalno ekipo. Namen mojega dela je absolutno angažirano gledališče, torej da vpliva na ljudi, da ljudje imajo nekaj od njega. Jaz nisem svetnica, ampak je predstava ta, ki bo v njih vzbudila zanimanje in se bodo začeli učiti stvari, o katerih nikoli prej niso niti sanjali. V New Yorku sodelujem z gledališčem Bond, ki se dvakrat na leto poda delat z ženskami v afganistanskih zaporih.

Je gledališče res najboljši medij, da se dotakne ljudi? Bolj kot predavanja, delavnice...

Če nehaš delati gledališče in film iz svojega lastnega ega in ga začneš delati z namenom, da človeka postaviš v situacijo, kjer se sam vpraša, kdo je, kaj lahko naredi, da bi se spremenil, da bi najbolje izkoristil lastno situacijo, je to res pravo gledališče. Obožujem vse umetniške zvrsti, a sem ena od tistih, ki umetnost uporabim za to, da človeku pomagam, ga spremenim, naučim, povlečem s sabo, mu dam upanje.

Pa smo Slovenci pripravljeni na takšna soočenja?

Ne gre za pripravljenost. Nihče ni nikoli pripravljen na kaj takega. Gre za ponavljanje in konstantno izpostavljanje, ki lahko posledično spremeni mnenje ljudi. Tu so zelo pomembni sponzorji, saj to niso predstave, ki prinašajo velik dobiček. Ljudje so leni, ne želijo si sprememb, želijo živeti udobno. Ko prideš z nekim naukom, z neko željo, da bi se stvari spremenile, to težko sprejmejo. A z vztrajnostjo, prijaznostjo, pozitivnim razmišljanjem se tudi te stvari da zrahljati.

Sami že vrsto let delujete v tujini, v Maribor pa se vračate v času Evropske prestolnice kulture (EPK). Kaj vam pomeni EPK?

S Tomažem Pandurjem sem delala v EPK že v Solunu v Grčiji. Sama gledam na EPK kot na festival, za Maribor pa bi to lahko bila močna povezava s svetom ter z drugimi deli Slovenije in bivše skupne države. Nisem pa kompetentna, da komentiram, v kolikšni meri jim je to uspelo, niti si tega ne želim.

Sami ste že omenili Tomaža Pandurja, do katerega imamo Slovenci izrazito bipolaren odnos. Ste bili tudi vi zaradi svojega dela v tujini kdaj deležni pregovorne slovenske nevoščljivosti?

Tudi sama sem to doživela. To je popolna izguba časa in energije, ta neumna slovenska navada. Je le izgovor, da se nič ne naredi. A to se da vse spremeniti, ni nujno, da ostane tako.

Povezani dogodki

Andreja Seršen Dobaj/STA, 17. 10. 2013
Borštnikovo srečanje z risalnimi žebljički