Andreja Seršen Dobaj/STA, 5. 2. 2018

Valentina Turcu: Človek je ustvarjen, da ustvarja (intervju)

Koreografinja Valentina Turcu, ki letos obeležuje 25-letnico svojega ustvarjanja v Slovenskem narodnem gledališču (SNG) Maribor, je z nagrado Prešernovega sklada za baletno mojstrovino Jevgenij Onjegin dosegla nov mejnik. "Človek je ustvarjen, da ustvarja. Ko nimamo možnosti, da bi ustvarjali, nastopi praznina," je povedala v pogovoru.

Valentina Turcu / Foto: Arhiv SNG Maribor

Letos je za vas zanimivo leto - prejemate nagrado Prešernovega sklada, kar sovpada s 25-letnico vašega dela v SNG Maribor. Lepo naključje....

Nagrado Prešernovega sklada sprejemam s ponosom v globoki hvaležnosti in radosti, ob 25-letnici vseobsegajoče ljubezni med gledališčem in mano. V naključja ne verjamem. Verjamem pa v trdno delo in posvečenost. Oder je ogledalo ustvarjalca. Dogodki, projekti, nagrade pridejo v pravem trenutku zrelosti nekega človeka. Kvalitete človeka in umetnika potrebujejo svoj čas in prostor, da se razvijejo. Iskreno sem tudi hvaležna, da je moj balet Jevgenij Onjegin v londonski najprestižnejši strokovni reviji Dance Europe proglašen za pet najboljših na svetu svetu. Velika čast je, da smo se z mariborskim baletom zapisali med vrhunce na zemljevidu Evrope. Ta trenutek zdaj nam jasno kaže, kje v resnici smo.

Svojo strast do gledališča ste odkrili že v zgodnjih letih, tudi prek staršev priznanih umetnikov Maje Srbljenović Turcu in Marina Turcuja, ki sta pomembno prispevala k razvoju mariborskega Baleta.

Odraščajoč ob dveh tako močnih ustvarjalcih, ki sta neprecenljivo znanje in izkušnje vlagala v naš razvoj, sem bila konstantno soočena z estetiko, glasbo, disciplino, strastjo in ljubeznijo do gledališča. Odgovorne vloge sem plesala že zelo mlada, a ključna prelomnica je bila, ko sem pri 18 letih nadaljevala šolanje na priznani baletni Akademiji Rudra Bejart v Švici. Takoj zatem sem bila sprejeta v najvišji umetniški status, ki ga ima Bejart Ballet iz Lozane, in dobila pomembne vloge v njihovem svetovno znanem repertoarju. Že od malega sem vedela, da ne želim biti balerina in sem pri petih letih absolutno bila prepričana, da bom koreograf, čeprav takrat te besede še niti izgovoriti nisem znala. Delo z znamenitim koreografom Bejartom, mojstrom svetovnega slovesa je za vselej spremenilo moj način delovanja, razmišljanja in videnja plesne umetnosti.

Kdaj ste prestopili na drugo stran odra?

Svoje prve koreografske vizije sem pokazala že takrat, ko sem ustvarjala šolske predstave. Pri 14 letih smo se preselili iz Zagreba v Maribor in takrat mi je Tomaž Pandur dal mojo prvo koreografijo. V Dvorani Tabor sem naredila solo in s tem se je zame začelo veliko in lepo obdobje odraščanja ob tako velikem gledališkem magu. Pandur je močno vplival na moj odhod k Mauriceu Bejartu, tako kot moja starša. Na akademiji sem ogromno plesala, študirala, koreografirala in zatem tudi diplomirala kot koreograf. Kot plesalka sem delala s številnimi različnimi koreografi in režiserji ter se od njih mnogo naučila. Veliko raznovrstnih rokopisov, kulture, literature in estetike je šlo skozi moje telo, a konstantno sem vedela, da nisem narejena za to, da bi sledila vizijam drugih. Naposled sem sama začela ustvarjati predstave in končno začutila popolno ustvarjalno svobodo.

Pomemben mejnik je bil leta 1998, ko ste z Edwardom Clugom ustvarili izjemno uspešni Tango. Kaj pa zatem?

Najino sodelovanje je rodilo izjemno predstavo, ki je zaznamovala slovensko plesno sceno. Tudi po 20 letih jo ljudje še vedno zelo radi gledajo. S tem projektom sva oba z Edwardom postala mlada koreografa in ta predstava je v najinih srcih za zmeraj pustila pečat. Naslednje desetletje sem koreografirala čez 40 produkcij in ogromno raziskovala v dramskem gledališču, nato stopila v svet desetine različnih opernih predstav. Vsa ta velika klasična vsebina je počasi oblikovala v meni neko strukturo in potrebo, da se izrazim na drugačen umetniški način. Sam balet mi je v takratnem obdobju nudil premalo svobode.

Celovečerni prvenec La Callas leta 2007, ki je s kombinacijo baleta, opere in dramskega gledališča prav tako premaknil meje znotraj mene same, je takoj zatem odprl vrata veliki baletni uspešnici Carmen na glasbo Rodiona Ščedrina, ki sem ga leta 2011 ustvarila za Balet HNK Split, zatem za mariborski balet in lani za baletni ansambel v teatru Augsburg v Nemčiji. Tukaj se je s Carmen zares začelo! Ko enkrat na stežaj odpreš vrata, ne moreš več nazaj v kletko. Odpirale so se vedno nove ponudbe in leta 2012 se je rodila moja velika ljubezen - balet Romeo in Julija Sergeja Prokofjeva, ki sem ga ustvarila za mariborski balet. S tem baletom tudi začenjamo teden Valentina za valentinovo, s katerim obeležujem 25-letnico ustvarjalnega opusa v SNG Maribor.

Ta baletna kreacija je požela odlične kritike tako doma kot v tujini.

Riga si je to predstavo zaželela v okviru Evropske prestolnice kulture (EPK), kar je zame in za moje soustvarjalce veliko priznanje. Zatem sem jo postavila še v Franciji. Novembra sem ponovno gostovala v Rigi s projektom Don Juan in videla, da še danes Romea in Julijo uprizarjajo vsak mesec in vsakič je 950 razprodanih vstopnic. Senzacionalno! Naslednji mesec s to predstavo gostujemo v Trstu. Mariborski balet je dobil veličastne kritike po gostovanju v Križankah in Cankarjevem domu ter nagrado na Dubrovniškem festivalu. Tudi v Latviji je 2015 Romeo in Julija proglašena za najboljšo predstavo leta. Ta predstava res ruši vse rekorde. Nominirana sem bila za Kyoto prize 2015, ki je ena najprestižnejših nagrad na področju umetnosti in znanosti na svetu.

Kot so zapisali v reviji Dance Europe, so "ženske baletne koreografinje še vedno v nekakšnem deprivilegiranem položaju in manjšini, a upamo, da se bo to kmalu spremenilo, ko bo ime Valentina Turcu postalo znano". Razumete to kot neko poslanstvo?

Res je, da žensk koreografinj ni veliko na svetu. Dejstvo pa je, da so ene za zmeraj spremenile plesni svet. Čutno, drzno, z bogato domišljijo in inovativnostjo. Žensko pisavo pogosto zaznamuje intuitiven vpogled, poglobitev v podrobnosti, raztiranje čustev brez strahu pred strastmi, medtem ko se moški ustvarjalni svet morda loteva materije bolj logično in praktično. Verjamem, da je poslanstvo vsakega od nas, da iskreno, odgovorno in stoodstotno profesionalno ustvarjamo prodorne stvaritve, ki lahko človeka odpirajo, inspirirajo in plemenitijo.

Med vašimi značilnostmi se, tudi pri nagradi Prešernovega sklada, izpostavlja perfekcionizem. Kako vas to dejansko določa?

Perfekcionizem je na prvem mestu. Skozi moj opus, ki zajema okoli 125 različnih del, sem konstantno bila soočena z izzivi. Stremim h kvaliteti. V ustvarjalnem procesu naredim cel laboratorij, analizo in obdukcijo vsakega posameznega prizora, odnosa, giba in vzroka. Vsako stvar želim narediti do zadnje podrobnosti. Vsaka situacija ima svoj razlog, premišljen neštetokrat. Zelo težko gledam površnost in gledalcem želim podariti atmosfero, ki jih lahko odnese stran od vsakdanje realnosti vsaj ta trenutek v času in prostoru, v katerem so, ko doživljajo gledališko predstavo.

Radi se opirate na velike literarne klasike. Zakaj tako?

Vedno so me zanimala kompleksna stanja, razsežni odnosi polnokrvnih žensk in moških.

Katere zgodbe bi nam še radi predstavili?

Najprej je to novela Thomasa Manna Smrt v Benetkah, ki bo nastala kot koprodukcija Baleta HNK Zagreb in Baleta SNG Maribor. Gre za zelo zahtevno delo, pravzaprav najtežje v moji karieri doslej, hkrati pa tudi izjemno provokativen literarni material za plesno stvaritev. Zatem pa koreografiram in režiram v Nemčiji dramski balet Dama s kamelijami.