Ivo Svetina, 25. 5. 2011

Ne kladivo, ne vlak, ampak poezija

GOSTUJOČE PERO: Letošnja Grumova nagrada, natančneje rečeno že nominacije za nagrado so sprožile, zahvaljujoč portalu sigledal.org, živahno elektronsko razpravljanje.


V ospredje je stopilo vprašanje o upravičenosti izbranih nominiranih  dramskih besedil, manj nagrajenega Zupančičevega besedila. Vprašanja so se postavljala s pozicije postdramske teorije in prakse. Ob čemer moram kar takoj dodati, da imam občutek, da se je ob postdramskem gledališču že v samem začetku zgodilo zlepljenje teorije in prakse, tako da sta ena drugo prehitevali, kot da bi se bali, da bi jima vlak zgodovine ne odpeljal pred nosom, četudi sta obe z roko v roki gradili svoj dom na predpostavki o koncu zgodovine in z njim tudi koncu vélikih zgodb.
 
Ob tem so razpravljalke (e-oponentke) opozarjale na postdramsko gledališče oz. postdramsko pisanje, kot se kaže v besedilih Simone Semenič, Simone Hamer in recimo Petra Rezmana; še zlasti slednjega, ki je s svojo postdramskim besedilom Ljubljana–Gospa Sveta spodbudil Blaža Lukana, da je napisal Manifest za novo dramo, s čimer je Rezmano besedilo izpostavil kot paradigmatično besedilo slovenskega postdramskega  pisanja. Potrebno bi bilo zelo natančno analizirati Lukanov Manifest, saj kar kliče k »oponiranju«, vendar bom na tem mestu zapisal le nekaj temeljnih ugotovitev, tako v zvezi z Rezmanovo »paradigmo«, kot s postdramskim pisanjem/gledališčem.

Najprej je potrebno jasno in glasno izreči dvom v ustreznost samega poimenovanja postdramsko; kot je to bilo potrebno že ob postmodernizmu. Kajti pripona post je sicer zelo priročna, a hkrati tudi zelo nenatančna. V bistvu zanika tisto, kar naj bi tako rekoč razjasnjevala. Že Taras Kermauner je opozoril na neustreznost pojma postmodernizem, ki je nastopil po modernizmu in ultramodernizmu, saj razveljavlja samega sebe, ker zanika modernizem, katerega nadaljevanje (in preseganje) naj bi bil. Vendar je pri postmodernizmu šlo za časovno raz-ločevanje (od modernizma), torej, rečeno z besednjakom tradicionalne univerzitetne znanosti, za periodizacijo. Postdramsko besedilo/gledališče hoče poimenovati in uzakoniti postdramsko formo-vsebino, pri čemer ju več ne raz-ločuje. To v nadaljevanju pomeni, da teorija postdramskega gledališča razume gledališko predstavo kot pojav, od-rezan od zgodovinskega dogajanja (da ne uporabim dovolj spornega izraza razvoj, saj menim, da v umetnosti ne moremo govoriti o razvoju, saj bi s tem pristali na nekakšen rasizem, ko bi rekli, da je bil Ajshil manj razvit kot Schimmelpfennig) besedne umetnine (dramskega besedila). Ne označuje določene stopnje v literarnozgodovinski periodizaciji, ampak mu gre za definiranje nove »forme«. Zato postdramsko ni nič manj sporno kot postmoderno! Nemara še bolj, saj ga ne zanima zgodovinski pogled, ampak le »formalno-vsebinski«. 

Blaž Lukan v Manifestu za novo dramo izhaja iz predpostavke, da je potrebno »ugledati« postdramsko gledališče »v nekem bistvu«, ki »ni niti preteklo niti prihodnje, temveč povsem sedanje«. K temu ga napeljuje dramatika prvega desetletja 21. stoletja, ki je popolnoma drugačna, kot je bila dramatika vseh poprejšnjih desetletji in (nemara celo) stoletij. Temu dejstvu sicer ne moremo oponirati, četudi je treba oponirati tistemu, kar iz tega nespornega dejstva Lukan izvede, sklicujoč se na Rezmanovo postdramsko besedilo, ki ga skuša kar se da natančno interpretirati, tudi  tezo, da se (tudi) v Rezmanovi vlak drami pojavljajo okruški sodobne ali pop mitologije, kar da misliti, da je dramsko besedilo (predmoderno, tj. arhaično, moderno, postmoderno in tudi postdramsko) vendarle vezano na takšno ali drugačno obliko mitologije. Samo oglejmo si Memetov November in razprave o puranih kot sestavnemu delu ameriške mitologije! Prav zaradi tega se je nevarno igrati z Nietzschejem, pa četudi samo z njegovim kladivom, kot to počne Pia Brezavšček v Manifestativni drami e-oponentk ali kako oponirati s kladivom. Ali kot se je poigral z Nietzschejem Sebastijan Horvat v Poti v Jajce. Kajti Nietzsche je bil zadnji véliki mislec Zahoda in zato smo njegovi veliki dolžniki. Tudi današnja misel o gledališču ne more mimo njegovega Rojstva tragedije, v katerem je prvi hkrati detektiral tako rojstvo kot smrt tragedije in to vezal na mit. S smrtjo mita je umrla (hipno, kot da bi naredila samomor) tudi tragedija. Vendar mit vedno znova vstaja od mrtvih! Tudi pri Rezmanu, četudi gre za pop mit(ologijo). Kajti človek brez mita preprosto ne more živeti. Še manj ustvarjati. 

Lukan se ob Rezmanu dotika tudi ludizma, saj je evidentno, da je Rezman bolj »postludist«, pravilneje rečeno pozni ali zapozneli ludist, kot pa postdramski avtor, k čemur nas napeljuje Lukanova omemba legendarnih Jesihovih Grenkih sadežev (1974). Jaz bi k temu dodal še Kako srečen dan Petra Božiča (1973). Pri tem Lukan zapiše dovolj špekulativno misel, in sicer, da je bil ortoludizem (pa se igrajmo s predponami) Milana Jesiha (jaz dodajam še Petra Božiča v času Gledališča Pekarna) zgolj igra z besedami/jezikom, saj so ludisti »verjeli v izključno igrivo moč jezika«,  medtem ko je Rezmanov »ludizem« tako rekoč angažiran, in to v političnem smislu, saj (tako kot večina sodobnih performativnih praks oz. performansov) se ne odreka  tematizaciji in apostrofiranju različnih »neestetskih praks«, kot so socialni programi, identitetne politike, politike spolov, novih kolonializmov itd.

Pri tem Lukan pozablja, da je bil ludizem v prvi polovici 70-ih ne le igranje z jezikom, ampak tudi ali predvsem družbeno subverzivno početje. V mnogo večji meri, kot to danes zmore Rezman in postdramsko pisanje/gledališče. 25. maja 1973, na Titov rojstni dan, dan mladosti, je bil v Pekarni uprizorjen Božičev Kako srečen dan, ki je – z eno besedo – zanikal vse pridobitve revolucije in vrednote samoupravnega socializma!

Kot že rečeno: ne le ob letošnji Grumovi nagradi in moji dramski pesnitvi Stolp (tudi Rezman je svojo postdramo podnaslovil z dramsko pesnitvijo, kar avtor Manifesta pojasnjuje ne le kot zadrego z žanrom, ampak tudi s sodobnejšimi pomeni pesnitve, ki se približuje pojmu rapsodije), ampak še zlasti ob Rezmanovi postigri Ljubljana–Gospa Sveta in Lukanovem Manifestu se odpira prostor za temeljito razpravo o dramski pisavi na začetku 21. stoletja. Nemara bi bilo potrebno organizirati kakšen (post)simpozij, kjer bi se pretekla teorija in praksa soočili z novo »teorakso«, ki noče biti ne prej ne potem, ampak izključno samo zdaj!

 

Ivo Svetina

Katja Čičigoj, SiGledal, 17. 5. 2011
Zakaj še vedno kar oponirati s kladivom?
Pia Brezavšček, SiGledal, 24. 3. 2011
Dragi Slavko Grum
Pia Brezavšček, SiGledal, 8. 4. 2011
Slovenska drama na mednarodnem trgu
Nika Arhar, SiGledal, 9. 5. 2011
Dialog o »sodobnosti« sodobne slovenske dramatike
Ivo Svetina, 6. 5. 2011
Zakaj še vedno kar drama
Katja Čičigoj, SiGledal, 4. 4. 2011
(Dis)funkcionalnost Grumove nagrade
Samo P. Strelec, 17. 5. 2011
Prosti strel I.
Nika Arhar, SiGledal, 8. 3. 2011
Marec, mesec slovenske dramatike
Pia Brezavšček, SiGledal, 31. 3. 2011
Sodobna slovenska dramatika – kaj je to?
Pia Brezavšček, 8. 4. 2011
Nagrade! Nagrade!
Pia Brezavšček, 18. 6. 2011
O pomembnosti igra(čka)nja za današnji čas
Katja Čičigoj, 19. 6. 2011
Domača naloga
Ivo Svetina, 6. 5. 2011
Zakaj še vedno kar drama
Ivo Svetina, 2. 4. 2010
Grobnica za pekarno
Ivo Svetina, 16. 1. 2015
ABC oder Krieg, Quasi una fantasia
abakus

Še več takih debat! Še več takih izskočnic! Končno neka plodna debata in izmenjava - različnih! - mnenj.

25. 5. 2011

jadranka matkovic

dobra je gore i fotografija...

25. 5. 2011

jadranka matkovic

Doista (ŠE VEČ TAKIH IZSKOČNICI) ...

24. 6. 2011

Gost

doista

5. 10. 2011

Gost

Bi blo fino, če bi slovenski gledališki teoretiki relektirali ne le tekste, izbore in nominacije in nagrajena besedila, pač pa tudi razvili orodja za kritični premislek o praksi: uprizarjanju teh besedil.

8. 10. 2011

Gost

Poetry,,,

16. 10. 2011

j matkovic

...........jesenji motivi....

29. 10. 2011

(IZGUBLJENO PERO)

JESENJI MOTIVI ......

5. 11. 2011

J. M.

jesenji motivi....

28. 11. 2011

Gost

kladivo anpak poezija

7. 12. 2011

j.m.

hladni motivi

12. 12. 2011

j.m.

hladni motivi

12. 12. 2011

j.m.

hladni motivi

14. 12. 2011

jm

Hod na staklenim nogama

14. 12. 2011

Gost

ZIVI PIJESAK, PROPADALIŠTE.......

9. 1. 2012

j.m.

Pozrav J Ostiju I Svetini D Jančaru

10. 1. 2012

Gost

........................................

13. 1. 2012

Gost

........................................

13. 1. 2012

jm

.........................................................

10. 5. 2012

j mtkovic

jesen u ZAGREBU u tku je FESTIVAL pisaca jesenji motivi lisce zuti ovaj foto gore je sjajan

16. 9. 2013

J matk

Kladivo foto je gore sjjjajan

15. 11. 2013