Katja Čičigoj, 19. 6. 2011

Domača naloga

IZ BLOGA SIGLEDAL – KATJA ČIČIGOJ.


Vaja v »teoraksi« – narek ali samointervju ali patchwork ali copy-paste ali eklektična zmes sorodno heretskih »teoraških« žanrov

Kdo piše?

»Ta ponovitev, ali bolje, iterabilnost, tako postane ne-kraj subverzije, možnost ponovnega utelešenja subjektivacijskih norm, ki lahko iztiri njihovo normativnost.« (Judith Butler)

(Če se je slučajno kdo spraševal, zakaj in čemu je ta zapis »teoraksa« večno anonimne mladostno-naivno-dekliške »e-oponentke«.)

**

Kako se imenuje?

»Bi slamnati mož še vedno dišal po slami, če se ne bi tako imenoval?« (Pia Brezavšček)

Že tolikokrat omenjene besedilne prakse bojo živele dalje, pa naj jih imenujemo dramske, post-dramske, pred-dramske, arhaične, ludistične, post-ludistične ali post-postistične. In naša kladiva bodo še vedno udarjala, pa naj jih imenujejo teoraksa ali e-oponentstvo. Ime je zgolj konvencionalen, torej poljuben znak, orodje, ki olajša komunikacijo s tem, ko pokaže na nek pojav. Ime postane stvar šele ob specifični rabi, ko poimenovanje postane (performativno) dejanje: bodisi subverzivno privzetje z variacijo ali hegemonična nalepka Vednosti/Oblasti. Ideološka operacija esencializma, ki prikriva radikalno historičnost vsakega imena in vsake pozicije – tudi in predvsem svoje lastne.

**

Kdaj piše?

»Za moderno naravnanost je visoka vrednost sedanjosti neločljiva od pripravljenosti zamisliti si jo drugačno, kot je, in spremeniti jo ne z njenim uničenjem, ampak s tem, da jo zajame v tem, kar je.« (Michel Foucault)

Težave zaradi poimenovanja je imel tudi zgoraj omenjeni in citirani sogovornik. Čeprav so mu na vse pretege podtikali oznake (»ideološke operacije«) postmodernizma in poststrukturalizma, je sam v programskem spisu Kaj je razsvetljenstvo? svojo diskurzivno prakso karakteriziral kot nadaljevanje Kantove (in torej razsvetljenske, moderne) kritične misli – nadaljevanje, ki je seveda ponovitev s (subverzivno) variacijo: »Kar nas povezuje z Razsvetljenstvom, ni zvestoba doktrini, ampak nenehna reaktivacija neke naravnanosti – to je filozofskega etosa, ki bi ga lahko opisali kot nenehno kritiko lastne zgodovinske epohe.« Nasprotno pa nekateri pripisujejo naravnanost, »ki noče biti ne prej ne potem, ampak izključno samo zdaj« postdramski in postmoderni »teoraksi«, ki je bojda »ne zanima zgodovinski pogled, ampak le 'formalno-vsebinski'« in leži »na predpostavki o koncu zgodovine in velikih zgodb.«

**

Kje piše?

Na spolzkem »terenu vedrine« (Pia Brezavšček)

Sodobna post-postiščina gledališka besedilna teoraksa in njen manj gledališki refleksivni pol, s katerim jo zlepljajo, se namreč (v duhu moderne in razsvetljenstva po Foucaultu) vselej resda radikalno postavi v svoj tukaj in zdaj – a to še zdaleč ne pomeni, da je »ne zanima zgodovinski pogled«. Šele z vidika zgodovinskega pogleda, ki razkrije zgodovinsko situiranost vsakršne diskurzivne prakse (in tudi zgodovinsko situiranost pretenzije po Univerzalnosti, Večnosti), se sedanjost razkrije za posebno vreden teren obravnave. A te vrednosti ne črpa iz predpostavke o »koncu zgodovine«, temveč prav iz zavedanja o njenem nadaljevanju in o nujnosti aktivnega delovanja – za in na njeno nadaljevanje: »nedefinirano delo svobode«, »zgodovinsko-praktični test meja, ki jih lahko prekoračimo«. In meje, ki jih moramo prekoračiti, niso velike zgodbe, temveč Velike Zgodbe: Večna Umetnost, Narodne Svetinje, Moralni Ideali in Univerzalne Vrednote. In tudi Dramska Poezija.

**

Kako piše?

»PeteR

Saj je vseeno. Z desnico, z levico … samo da se piše. Iz sebe, za sebe …« (Samo P. Strelec)

Tudi velike zgodbe se piše iz sebe, za sebe … tudi večno umetnost, narodne svetinje, moralne ideale in univerzalne vrednote. In dramsko poezijo. Dokler je gledališče še tudi igra-lišče, lahko na njem stojita tako vlak kot poezija, dve igrali ali kladivi za razbijanje starih tabel in kovanje prihodnosti.

**

Komu piše?

»Jo Primesch

Oh! Mu izpuli kuli iz levice in mu ga vtakne v desnico.
Pisati je treba z desnico. Z desnico!« (Samo P. Strelec)

Dokler vsa orodja ostajajo v domeni otroške (in ne otročje!) igrivosti, poteka nemoteno kovanje prihodnosti. A ta je bolj spolzka kot vedrina sama – izmakne se nemudoma, ko poezija zraste v Poezijo in z globokodonečimi verzi ustavi vlak in utiša druga kladiva. Ko privatizira igrišče in iz njega naredi privatno učilišče. In začne udrihati s profesorsko palico.

»Jo Primesch

Mu počasi vodi desnico. Po papirju rastejo veliiiike in okorne črke.
Takole, a vvvviiii diš. Saaaaj greeeeeee…« (Samo P. Strelec)

**

PS – Kaj pri-piše?

Tema ponavljanja seveda ne zadeva tega zapisa zgolj v posameznih motivih, temveč tudi kot celoto. Kak učitelj bi utegnil povprašati, ali je res potrebno preliti toliko električnega toka za še en zapis na staro temo. Zakaj je pomembno pisati (naprej)? Zato, ker je »zadnja beseda« prav tako ideološka operacija. Zato naj se »(post)simpozij« v »teoraksi« nadaljuje!

»PeteR

Skoraj ne morem drugače, kot pisati, pisati, pisati.« (Samo P. Strelec – ponovitev je tokrat brez performativne variacije)


Pia Brezavšček, SiGledal, 31. 3. 2011
Sodobna slovenska dramatika – kaj je to?
Katja Čičigoj, SiGledal, 4. 4. 2011
(Dis)funkcionalnost Grumove nagrade
Pia Brezavšček, SiGledal, 8. 4. 2011
Slovenska drama na mednarodnem trgu
Pia Brezavšček, 8. 4. 2011
Nagrade! Nagrade!
Nika Arhar, SiGledal, 9. 5. 2011
Dialog o »sodobnosti« sodobne slovenske dramatike
Samo P. Strelec, 17. 5. 2011
Prosti strel I.
Katja Čičigoj, SiGledal, 17. 5. 2011
Zakaj še vedno kar oponirati s kladivom?
Ivo Svetina, 25. 5. 2011
Ne kladivo, ne vlak, ampak poezija
Katja Čičigoj, 23. 6. 2009
Romeo Castellucci: PEKEL
Katja Čičigoj, SiGledal, 23. 9. 2010
Detabuizacija gledališke forme
Katja Čičigoj, SiGledal, 16. 2. 2011
Tragika komične izključevalnosti