Katja Čičigoj, SiGledal, 4. 4. 2011

(Dis)funkcionalnost Grumove nagrade

Ali je Grumova nagrada zgolj tovarna idolov in narodnih svetinj? Ali ima tudi kakšne konkretne učinke na razvoj dramske pisave pri nas?


»Stanje je pri nas porazno,« je o sodobni slovenski dramatiki v intervjuju povedala Simona Semenič, dvakratna Grumova nagrajenka. »Živečih slovenskih avtorjev se ne uprizarja dovolj, ne naroča se besedil, ni nobenega Inštituta za dramatiko, ki bi se s tem ukvarjal. Sistem nagrad je – nikakršen: Grumova nagrada je, roko na srce, popolnoma irelevantna.« In kdo je bolj poklican diagnosticirati pomen in vlogo Grumove nagrade za razvoj slovenske dramatike kot nekdo, ki jo je dvakrat prejel? Morda strokovna žirija? Lotimo se torej kreativne dekonstrukcije (selektivno in namensko citiranega) poročila letošnje komisije za Grumovo nagrado (Sebastijan Horvat, mag. Primož Jesenko, mag. Tea Rogelj, Vesna Slapar, Rok Vevar) in poglejmo, ali nas to lahko odvrne od zgornjega kritičnega pogleda ali ga potrdi.

**

»Med avtorji se v velikem številu pojavljajo uveljavljena imena tako s področja dramatike ali pisanja sploh (na prvem mestu naj omenimo Petra Božiča in njegovo posthumno uprizorjeno igro
Šumi in dosedanje Grumove nagrajence Iva Svetino, Evalda Flisarja, Matjaža Zupančiča, Zdenka Kodriča, rokgreja, Dragico Potočnjak, Žanino Mirčevsko, Simono Semenič) kot iz gledališke prakse (igralci in igralke, režiserji, dramaturgi/-inje …).«

Pomenljivo je, da dodatek brez navedenih primerov večinoma obsega tudi »uveljavljena imena tako s področja dramatike ali pisanja sploh«. Med temi »uveljavljenimi imeni« namreč komajda najdemo kakšno (ali sploh?), ki bi ga lahko pripisali poklicnemu dramatiku. Razlog je preprost: v Sloveniji poklicnih dramatikov (skorajda?) ni. Ker ni tega poklica. Ker slovenska gledališča vsako leto raje uprizorijo pet Shakespearov in deset Cankarjev, kakor da bi dala priložnost, ali celo namerno spodbujala razvoj in uprizarjanje mladih, še ne uveljavljenih – ali vsaj še živečih, tudi že uveljavljenih avtorjev. »Uveljavljena imena« so tako predvsem »igralci in igralke, režiserji in dramaturgi« pa tudi profesorji, novinarji, akademiki itd., ki vsake toliko, ko jim čas dopušča, tu pa tam, med pisarniškim delom, gledališkimi vajami, izpolnjevanjem razpisov, dokazil, potrdil, napišejo še kak dramski tekst. Ki ga bo (morda) prebrala žirija za Grumovo nagrado. Ki bo (manj verjetno) nominirano ali celo nagrajeno. Ki  (skoraj gotovo) NE bo uprizorjeno.

**

»Med prijavljenimi so številne dobro napisane igre, ki si zaslužijo uprizoritev --- (čeravno bi nekatere med njimi polno zaživele šele v sinergiji z gledališkimi ustvarjalci med pripravo oziroma dodelavo besedila).
«

Če si prispela besedila »zaslužijo uprizoritev« - kje se zalomi? »To je strukturni, sistemski problem,« pravi Simona Semenič v taistem intervjuju. Gotovo. V nasprotju z nekaterimi drugimi nagradami (npr. filmske nagrade Vesna v obliki filmskega traku za snemanje novega filma) Grumova nagrada ne prinaša nikakršnih spodbud, možnosti, kaj šele zagotovil za uprizoritev ali vsaj aktivne promocije zmagovalnih besedil. Finančni znesek resda nagrajencu (nagrajenki) vsaj začasno omogoča bolj brezskrbno ustvarjanje in pisanje, brez nenehne skrbi za preživetje … a pisanje česa? Še ene (briljantne?) drame, ki bo ostala varno spravljena v predalu dramatika/dramatičarke. Ne zgolj, da si pisci le redko lahko privoščijo luksuz intenzivnega dela na svojem besedilu; to delo skorajda nikoli ne poteka v vitalnem sodelovanju z gledališkimi ustvarjalci, ki bi prinesli svež in praktičen pogled na nastajajoče besedilo. To se navadno zgodi šele, ko besedilo pride v proces nastajanja uprizoritve. In medtem ko ponekod v tujini (npr. Anglija, ZDA), gledališča sama razpisujejo natečaje in naročajo besedila, ki se potem dograjujejo v procesu nastajanja uprizoritve, pri nas režiserji in gledališča večinoma menijo podobno kot npr. Janez Pipan, ki ga citira Dragica Potočnjak: »Groza pa me je ob misli, da bi se moral nekaj mesecev posvečati neartikuliranim besedilom, natipkanim v slabi slovenščini, po možnosti polnih zgolj adolescentskih seksualnih fantazij in drugih vulgarizmov. Zakaj pa? Na svetu je toliko dobrih iger /.../.« Če so ustvarjalci in gledališča že a prióri prepričani, da sodobna slovenska dramska besedila niso vredna uprizoritve, se seveda ne bodo ukvarjali z njihovim razvijanjem.

V tem oziru so bralne uprizoritve in delavnice dramskega pisanja v organizaciji umetniške skupine Preglej oz. kulturnega društva Integrali za razvoj slovenske dramatike nadvse dragoceni. Medtem ko imajo dramatiki priložnost slišati svoje besedilo na odru in/ali ga dodelovati z režiserji, dramaturgi in igralci, se slednji soočajo z novimi, sodobnimi besedili in se (upajmo) otresejo predsodkov in strahu zaradi tveganja, ki je vezano na njihovo uprizarjanje.

Ali je v nasprotju s to praktično dejavnostjo Grumova nagrada zgolj tovarna idolov in narodnih svetinj? Ali ima tudi kake konkretne učinke na razvoj dramske pisave pri nas (poleg finančne injekcije podhranjenim piscem)? Ali s pomočjo izbora strokovne žirije vsaj spodbuja razvoj inovativnosti in eksperimentalnosti pristopov (če že ne uprizarjanja) v sodobni slovenski dramatiki?

**

»Drugi trend pa opažamo v vračanju k preizkušenim dramskim formam /…/ manj se jih podaja v iskanja novih dramaturških pristopov in dramskih poti. Med slednjimi velja izpostaviti vsaj dela
Okno Zalke Grabnar Kogoj, Ljubljana–Gospa sveta ali Vozi nas vlak v daljavo Petra Rezmana, Zgodba o nekem slastnem truplu ali Gostija ali … Simone Semenič, Postajališča Mihe Mazzinija in Zmajsko nebo Žanine Mirčevske …«
 
Nadvse zgovorno je dejstvo, da od omenjenih iskalcev »novih dramaturških pristopov in dramskih poti« niti eno izmed besedil ni prišlo v ožji krog nominirancev; zdi se, da se je ta letos zavezal »vračanju k preizkušenim dramskim formam«, od katerih ena sodi celo v register »poetičnih dram in dram v verzih«. Konzervativnost institucije Grumove nagrade se je pokazala že lani, in to prav v navezavi na njeno morda najbolj drzno potezo doslej – uvrstitev besedila Janeza Janše Slovensko narodno gledališče med nominirana besedila. Če se je zdelo, da gesta uvrstitve besedila, ki je sestavljeno zgolj iz resničnih in predobstoječih replik akterjev v aferi Ambrus, kakor so prišla v medije, dokazuje odpiranje pogleda na pristope k dramski pisavi pri nas, nas umanjkanje njegove nagrade (ki je bila lani podeljena kar trem besedilom!), pa tudi izključitev iz seznama letošnjih nominirancev, vrača nazaj v leto 2006, ko je skupina Preglej s provokativno gesto – z ločenim pošiljanjemready-made besedil na razpis in njihovo ad hoc uprizoritvijo na dan podelitve nagrade – izzvala konzervativnost institucije Grumove nagrade. Drznost izbora je tako močno zrelativizirana, saj ostaja zgolj na ravni simbolične geste ekshibicije »odprtosti in inovativnosti« žirije, in ne na ravni kakšnega resničnega pripoznanja in vrednotenja »radikalnih« pristopov k dramski pisavi. Ali ready-made besedila (oz. celo širše »novi dramaturški pristopi in dramske poti«) ponovno predstavljajo provokacijo za »kanon« slovenske dramatike?

**

»Toliko lahko povzamemo iz statistike in bolj splošnega pregleda prijavljenih dramskih del – njihovo pravo vrednost (vrline in pomanjkljivosti) pa bodo, upamo, razodele uprizoritve in soočenja z občinstvom.«


Status zgolj »upanja« je žal za institucijo državne nagrade za dramsko pisanje povsem nezadosten. Namesto, da bi imeli institucijo, ki bi skrbela za gotovost preverjanja (in dopolnjevanja) kakovosti slovenske dramske pisave na odrih doma in v tujini, imamo institucijo ki »upa«, da bodo prispele drame ugledale luč odra. No, v »upanjih« lahko vsekakor soglašamo z mnenjem strokovne žirije. »Upamo«, da bodo v prihodnosti »upanja«« dobila tudi bolj konkretno obliko. 

Nagrada Slavka Gruma, TSD

Žirija za nagrado Slavka Gruma, 20. 3. 2011
Poročilo žirije
Anita Volčanjšek, 29. 3. 2011
Pisanje slabih tekstov je izguba časa
Sebastijan Horvat, 20. 3. 2011
Drama ali gledališče?
Nika Leskovšek, 31. 3. 2011
Dramatično stanje slovenske dramatike
Pia Brezavšček, SiGledal, 8. 4. 2011
Slovenska drama na mednarodnem trgu
Nika Leskovšek, SiGledal, 5. 4. 2011
»Dramatik je kreativni individuum«
Nika Arhar, SiGledal, 9. 5. 2011
Dialog o »sodobnosti« sodobne slovenske dramatike
Ivo Svetina, 25. 5. 2011
Ne kladivo, ne vlak, ampak poezija
Katja Čičigoj, 19. 6. 2011
Domača naloga
Katja Čičigoj, SiGledal, 22. 10. 2011
Med TV dokumentarcem in telenovelo
Katja Čičigoj, SiGledal, 16. 3. 2011
Diagnostika vitalnosti gledaliških formatov
Katja Čičigoj, SiGledal, 22. 10. 2011
Čakajoč zgodovinsko spravo
mayamaya

"Drugi trend pa opažamo v vračanju k preizkušenim dramskim formam – med prijavljenimi so številne dobro napisane igre, ki si zaslužijo uprizoritev (čeravno bi nekatere med njimi polno zaživele šele v sinergiji z gledališkimi ustvarjalci med pripravo oziroma dodelavo besedila), manj se jih podaja v iskanja novih dramaturških pristopov in dramskih poti." - Žirija je letos torej preferirala vračanje k preizkušenim dramskim formam, čeprav je med vrsticami brati, da je (žal?) premalo iskanja novih dramaturških pristopov in dramskih poti. Preferirala je avtorje, ki bodo do uprizoritve prišli z Grumom ali brez njega. Avtorje, ki bodo na repertoarje prišli, čeprav umetniški teksta morda niti ne bo prebral - saj imena jamčijo sama zase. No ja, manj znana imena pa do uprizoritve tako ali tako tudi z Grumom, kaj šele nominacijo, ne bi prišla. Dvoličnost nekaterih članov žirije je brezmejna - česar pa se seveda tudi na Sigledal ne bodo dotaknili, kljub navidez simptome dobro artikulirajočim člankom Katje Čičigoj in Pie Brezavšček. Kompetentnost članov žirije je seveda samoposebiumevna. Kakšno je v resnici njihovo poznavanje sodobne dramatike - koliko pravzaprav - ob vseh svojih drugih aktivnosti - v resnici berejo dramatiko? Najbrž "ad hoc", po diagonali, če sploh. Tega na glas gotovo ne izreče nihče, saj smo vsi malo v svaštvu. Ja, v svaštvu.

4. 4. 2011