Tea Kovše, 12. 9. 2010

Lutka je vesolje

Pogovor z Jeleno Sitar Cvetko: Lutka je zelo specifična, lutkarstvo skorajda na obrobju, predvsem kar se tiče odrasle publike. Lutkarstvo je umetnost za vse generacije.

foto Žiga Koritni / Gašper Malnar

O zgodovini, prihodnosti, lutkovnih tekstih in festivalu Lutke sem se pogovarjala z Jeleno Sitar Cvetko.

Kje je, po vašem mnenju, slovensko lutkarstvo glede na zgodovino (pretekli dosežki) in kje glede na ustvarjanja v tujini?

To je dobro vprašanje v tem trenutku, ko je slovensko lutkarstvo staro sto let. Leta štejemo od prve Klemenčičeve predstave, saj je on začetnik oziroma pionir slovenskega lutkarstva kot umetnosti. Kot slikar je svoje uprizoritve poimenoval gibajoče razstave. To leto imamo še eno obletnico – lutkovnega gledališča ročnih lutk. Petega maja 1940 je bila v Beli dvorani Uniona  prva lutkovna predstava z ročnimi lutkami Nika Kureta, ki je bila izvedena javno, izven ljubljanskega radijskega študija. Tu so se srečale tri ključne osebnosti v slovenski lutkovni zgodovini na enem mestu in dogodku, ob isti uri, v različnih funkcijah: Kuret je bil iniciator celotnega dogodka, Jože Pengov pa je igral Pavliho, Milan Klemenčič pa je pisal kritiko.
Pomembno obdobje v naši lutkovni zgodovini je ustvaril tudi Jože PengovZvezdica Zaspanka, Žogica Marogica, Obuti maček … so ključne kinotečne, lutkotečne predstave, ki so še vedno (oz. v primeru Zvezdice že spet)  žive. Za Maeterlinckovo Sinjo ptico  je Pengov prejel  nagrado Prešernovega sklada.


V osemdesetih, ko je  LGL programsko vodil Edi Majaron, se uveljavi dialog med lutko in igralcem ob njej, kar pomeni novo zanimivo obdobje v Lutkovnem gledališču Ljubljana. Takrat se je začel festival Lutke, na katerega so bile sprva povabljene predvsem lutkovne šole. S tem je želel Majaron spodbuditi razmišljanje o potrebi  visoke lutkovne šole v Sloveniji. Festival pa slovenskim lutkarjem in občinstvu že dve desetletji prinaša sveže informacije o tovrstnem dogajanju v Evropi.


V  poznih osemdesetih in  90ih letih je Lutkovno gledališče Ljubljana po številu mednarodnih gostovanj preseglo malo privatno Gledališče Papilu, ki je delalo izvrstne predstave z lutkami iz papirja. Predstave Papiluja so bile v tistem obdobju naš pomemben kulturni izvozni artikel in so dosegale mednarodne uspehe.


Neinstituconalna produkcija se okrepi, ko stopi na slovensko lutkovno prizorišče Konj, gledališče lutk in na novo definira ročno lutko ter zgradi novo prepoznano estetiko Silvana Omerzuja.  


Po načinu produkcije imamo v Evropi dva osnovna produkcijska modela: vzhodni, kjer prevladujejo institucionalna lutkovna gledališča z ansambli akademsko šolanih igralcev in zahodni tip majhnih privatnih gledališč umetnikov različnih branž, ki gojijo svoje prepoznavne avtorske poetike. Govorim seveda o prevladujočem, ne izključnem tipu produkcije. Glede na geografski položaj v Sloveniji pripadamo tako enim kot drugim, smo nekje vmes. Imamo zahodno neinstitucionalno gledališče, ki je zelo močno (npr. Gledališče Konj). Mislim, da sta v tem trenutku močni tudi instituciji. Na to kaže izbor slovenskih lutkovnih predstav na pravkar končanem festivalu Lutke, ki jih je izbrala Amelia Kraigher. Da je slovenska lutkovna produkcija trenutno zelo zanimiva, je pokazal tudi zadnji Bienale lutkovnih ustvarjalcev Slovenije. To ni primer povsod, na Hrvaškem in v Italiji na primer opažajo kvalitetni vpad, kar lahko tudi vidimo iz njihovih predstav. Eden od vzrokov za to so – za Italijo lahko to trdim, ker položaj dobro poznam - finančne težave. V Angliji so zaprli pomembno lutkovno gledališče v Norwichu, z delom pa je prenehalo tudi odlično lutkovno gledališče v belgijskem Gentu. Obe gledališči sta organizirali  poleg svoje produkcije tudi ugledne mednarodne festivale. Razmere v lutkarstvu v Evropi v tem trenutku niso najbolj rožnate. Tradicionalno dobri Čehi težko naberejo lutkovne predstave za nacionalni festival, številna gledališča, kot sta na primer Drak in Liberec, so ponudila igralske predstave.


Zakaj danes ni pretiranega zanimanja za lutkovne predstave, namenjene odraslim?


Mislim, da smo na tem področju v isti situaciji kot plesalci. Z njimi si delimo gledalce, tiste, ki ne hodijo v Dramo, ampak mogoče v Staro elektrarno. Publika ki obiskuje Dramo in Mestno, bo težko prišla gledat lutke za odrasle, še manj oni, ki imajo radi popularne komedije. Nič zato, pravijo lutke, ki so že celo zgodovino nekaj izzivalnega, rahlo prepovedanega. Je pa res, da Ljubljančani napolnijo dvorane na festivalu Lutke, kjer je glavnina programa za odrasle. Toliko obiskovalcev na predstavah za odrasle nikoli ne gostimo med letom: ista predstava, ki je v času festivala polna, bi bila med letom na tri četrt prazna. Ta pojav opažajo tudi na drugih festivalih, na primer filmskemu festivalu Liffe.


Beležimo pa dve uspešni predstavi za odrasle, ki sta kljub temu polnile dvorane LGL – Love Dolls in Kabaret luknja. Torej se da! – Dobra predstava mora najti pot do publike. Da, najprej narediti dobro predstavo in potem odgovoriti na vprašanje, kako jo prodati. In zavedati se realitete družbenega konteksta.


Imamo zelo redke pisce lutkovnih tekstov, ki jih uprizarjajo. Zakaj mislite, da je temu tako? Kakšna je specifika lutkovnega teksta v primerjavi z dramskim?


Razlika je že v sami pripravi repertoarjev v dramskem gledališču (npr. GOML, ki deluje pod isto streho) in pri nas. Jaz sem delala repertoar glede na teme in avtorje, Iztok pa je bral tekste. Na dramskem odru uprizarjajo besedila. (Mogoče pa ni stvar v mediju ampak gre za drugačen pristop h gledališču kot takemu.) Na zadnji razpis LGL za lutkovno besedilo 2006 se je prijavilo veliko za lutkovni žanr neuporabnih besedil. Pisci ne poznajo osnovnih pravil lutkovne predstave in tako pišejo za lutke dramske ali radijske igre. Lutka pa ima svoje specifike, je manjša od človeka in njena gesta pomeni deset človekovih. Če to prevedemo v besede, je ena njena beseda deset besed igralca! To govorim zelo shematično, saj so tukaj odstopanja glede na tehnologijo (marioneta, ročna lutka, sence …).  Krasno bi bilo, če bi se organizirala delavnica pisateljev in lutkarjev, kjer bi ugotavljali, kako napisano besedilo funkcionira v različnih lutkovnih tehnikah. Zelo zanimiv slovenski avtor je Frane Puntar. Raziskoval je radiofonskost besedila v radijskih igrah. Lutkarji so njegove zvočne prevajali v likovne metafore in dobili čudovite rezultate. Puntar še danes odlično funkcionira na lutkovnem odru.


Besedilo v lutkovnem gledališču je  zapleteno vprašanje, ki ima več odgovorov. Lutka je akcija, metafora. Ni samo bitje, ki govori. Lahko je glavnik, žoga, marioneta, projekcija, senca, dih … Lutka je vse. Grotowski in njemu podobni ustvarjalci so ugotovili, da je gib pred besedo. To pravilo velja tudi v lutkovnem gledališču. Ni splošne lutkovne dramaturgije, zaradi različnih tehnologij, mešanja tehnik. Senčne lutke so bliže filmskemu žanru, marionete spet imajo druga pravila, v predstavi ročnih lutk, moraš vso mizansceno rešiti na eni sami kratki liniji. Enotne lutkovne dramaturgije ni. Lutka je vesolje in nima natančno določenih pravil, ki bi veljali enkrat za vselej in za vse primere. Spreminjajo se od tehnike do tehnike, od predstave, do predstave. Lutka je svoboda.


Kako je prišlo do združitve z GOML in kakšne so (pozitivne in manj pozitivne) posledice te združitve?


To je vprašanje, ki ga je potrebno nasloviti na koga drugega. V Lutkovno gledališče Ljubljana sem prišla z vizijo oziroma željo pomagati ustanoviti nacionalno lutkovno gledališče. Po mnenju številnih zunanjih opazovalcev, Nine Malikove, Roberta Piaggia in drugih doma in v tujini, smo skupaj z ansamblom dosegli viden kvalitativni preskok, tako v odnosih kot v umetniški produkciji. Najprej je bilo potrebno lutko postaviti v center razmišljanja in delovanja.  Kot umetniški vodja LGL sem se trudila lutki zagotoviti osrednjo mesto, ker vse izhaja iz nje. Od lutke sem merila vse dimenzije. Potem je bilo nujno začeti podirati ograje: v glavah lutkarjev, občinstva, določenega okusa, statusne, prestopiti je bilo potrebno tudi nacionalne meje. Jasno je, da jih v takem primeru ne odneseš brez bušk.


Kot najbolje opremljeni in izučeni bi morali biti zbirna leča kakovosti.  V Mestnem domu bi se dalo narediti muzej, saj je večina dediščine slovenskega lutkarstva zbrana pod streho LGL. S festivalom neinstitucionalnih predstav v januarju smo odprli vrata slovenski svobodni lutkovni produkciji. Mala gledališča so tako dobila reference v medijih, kamor zaradi uredniške politike stežka prodrejo. Gledališča, ki nimajo svojih dvoran in v glavnem gostujejo, je tudi sicer težko ujeti in sistematično spremljati, zato je dobro, če  jih lahko vidimo na enem mestu v strnjeni festivalski obliki.  S takim sodelovanjem ustvarjamo enotnost gibanja ter kot institucija postanemo del celotnega lutkovnega organizma. (Večina nastopajočih na januarskem festivalu je tako ali tako občasnih sodelavcev LGL.)Naš prostor je majhen in ni potrebe po izoliranosti in razmejevanju. Vsi delamo isto stvar, le da vsak na svoj način.

Združitev z GOML je lutkam v Mestnem domu odvzela avtonomnost, in spremenila njihov kontektst: postavila jih je v bodoči Cankarjev dom za otroke. In potem ni čudno, da so se celo člani strokovnega sveta spraševali, zakaj Love dolls v Lutkovnem gledališču in predlagali Mladinsko kot boljši milje. In moj odgovor je bil jasen: zato, ker je Love dolls, četudi seksualno drzna, vseeno LUTKOVNA predstava. Tudi če je v strategiji zapisano, da GOML oz. DOM  ustvarja gledališče za otroke in mladino, mi pa za vse generacije, je v tem nekaj protislovnega, nenaravnega. Z Valičem sva pisala programsko strategijo Hiše tako, da so bila skupna prizadevanja omejena na metodologijo in projekte in da se združevanje ni dotaknilo vitalnih delov ansamblov oz. programov. Skupni projekti kot je Small size in načrtovani Guliver v naslednji sezoni pa so res dodatna kvaliteta. Za zdaj je vse dobro, igramo resne predstave in umetniško rastemo, a to se z radikalno kadrovsko ali politično spremembo lahko hitro spremeni: v dramsko lutkovno gledališče z dramsko lutkovnim ansamblom. In potem so lutke v Mestnem domu lahko samo še stvar dobre volje. To se mi zdi nevarno. Res je, da obstajajo lutkovno-dramska gledališča tudi drugod in da nekatera prav srečno živijo, a lutkam se v njih ne godi vedno dobro.  V to gledališče sem prišla z drugo vizijo, kar je najbrž tudi razlog, da sedaj odhajam.


Sedaj poteka 10. mednarodni lutkovni festival Lutke. Po kakšnih kriterijih izbirate lutkovne predstave? Kako se ta festival razlikuje od festivala Lutke 2008?


Zelo. Festival Lutke 2008 je imel drugačno komisijo (Jelena Sitar Cvetko, Maja Bavdaž Solce, Katarina Klančnik Kocutar, Uroš Smasek kot selektor slovenskega dela programa). Bilo je tudi jubilejno leto za LGL in smo zato določili temo – Evropsko lutkarstvo od Skandinavije do Grčije. Ustvarili smo nekakšen pregledni festival, nekakšna evropska lutkovna »zbrana dela«. Za to posebno priložnost smo tudi izbrali več predstav, ene boljše kot druge.


Letos pa gre za izbrana dela. Kot umetniška direktorica Festivala sem  v komisijo povabila tri popolnoma različne ljudi, za katere mislim, da v tem trenutku lahko predstavljajo slovensko lutkovno ustvarjalnost: Silvan Omerzu, Matija Solce in Martina Maurič Lazar. Predstav niso izbirali znanstveno, s kritiškim očesom, ampak glede na svoj občutek, okus in skozi umetniško prizmo. Ti umetniki so si različni po estetiki, delu in generaciji. Kljub temu so si bili enotni, za kriterij so izbrali izvirnost ter kvaliteto. Drugačno je tudi razmerje med slovenskimi in tujimi predstavami, saj je kar četrtina programa slovenske produkcije, ki jo je izbirala Amelia Kraigher z upoštevanjem mednarodnih kriterijev. Zanjo je bila kvaliteta edino pravilo.


Sezona 2010/11 je zelo raznolika tako po ustvarjalcih kot temah. Kaj predstavlja njeno rdečo nit?


To je moja tretja sezona. V prvi sezoni sem namenoma nanizala predstave čistih lutkovnih tehnologij. Drugo sezono pa smo že mešali tehnike in jih »oženili« z muziko. Tematsko smo se osredotočili na ekologijo odnosov. V letošnji, prihajajoči sezoni, so stvari še bolj mešane, sezona vsebuje predstave za vse generacije, začenši od starosti enega leta. Med različnimi tehnologijami, ki bodo uporabljene v predstavah, naj omenim senčno gledališče in dialog analognega z digitalnim. Tematika pa se bo vrtela okrog ljubezni. Nadaljevale se bodo koprodukcije, ki so znane že iz prejšnje sezone, skupaj s Koprskim gledališčem bomo uprizorili Shakespearovega Romea in Julijo. Tudi letos pride v goste režiser iz tujine: Jiri Vysohlid iz gledališča Drak na Češkem.


Zapuščate mesto umetniškega vodje. Nam lahko zaupate, kam odhajate?


S 1. oktobrom začnem s predavanji Metodike lutkarstva na Pedagoški fakulteti Univerze na Primorskem.  Zelo se veselim, da bom lahko spet na odru v domačem Gledališču Zapik in tam skupaj z mojim Cvetkom ustvarjala nove predstave. V času umetniškega vodenja LGL se nama je nabral kar dolg spisek predstav in drugih projektov, ki bi jih rada delala v prihodnosti.  V naslednji sezoni bom nadaljevala že začeto delo  dramaturga pri predstavah v Ljubljani in v Beogradu ...

 

 Povezava:

Jelena Sitar Cvetko

Tea Kovše, 11. 9. 2010
Odraščanje in prekletstva
Tea Kovše, 12. 9. 2010
Šok in mehka simfonija
Anita Volčanjšek, SiGledal, 30. 9. 2010
Teater je prostor, kjer naj bi vsak izmed nas našel nekaj zase
Pogovarjala se je Nika Arhar, SiGledal, 27. 9. 2010
Intervju z Diano Koloini
Kaja Pregrat, SiGledal, 28. 9. 2010
Javnost pričakuje in plačuje dobro umetnost
Kaja Pregrat, SiGledal, 1. 10. 2010
»Ja, veliko novega, in upajmo dobrega, se obeta«
Anita Volčanjšek, SiGledal, 26. 9. 2010
»Izbira je tista, ki me definira kot individuuma«
Anita Volčanjšek, SiGledal, 26. 9. 2010
»Vemo, kaj delamo«
Lena Gregorčič, SiGledal, 29. 9. 2010
Gledališče mora biti nekaj korakov pred publiko
Špela Sodja, SiGledal, 4. 10. 2010
»Osnovna snov je notranjost ljudi«
Tea Kovše, SiGledal, 24. 10. 2010
Iskanje življenja
Tea Kovše, 27. 7. 2010
Prekletstvo na Ljubljanskem gradu