Kaja Pregrat, SiGledal, 28. 9. 2010

Javnost pričakuje in plačuje dobro umetnost

Z Uršulo Cetinski iz SMG o repertoarju sezone 2010/2011.

Uršula Cetinski, direktorica in umetniški vodja Slovenskega mladinskega gledališča / foto spletna stran SMG

Kako ste bili zadovoljni z obiskom predstav v prejšnji sezoni? Ste bili s kakšno predstavo še posebej zadovoljni?

Z obiskom v prejšnji sezoni smo bili zelo zadovoljni, saj se je zgodilo ravno obratno, kot bi zaradi recesije in manjše kupne moči lahko pričakovali, kajti število naših abonentov se je podvojilo, pa tudi sicer se nad obiskom ni bilo mogoče pritoževati. Poleg tega je treba razmišljati tudi o kvaliteti obiska in ne le o kvantiteti. Izkazalo se je, da so bili lani naši abonenti in drugi obiskovalci s predstavami zadovoljni, pozorno in spoštljivo so jih spremljali, tako da so naši igralci prav uživali na odru, zelo lep je bil tudi obisk vsakomesečnih strokovnih pogovorov, ki jih pripravljamo v našem klubu. Navdušeno so nas sprejeli tudi na Švedskem, v Kolumbiji in Ekvadorju, na Poljskem in v Italiji ter v republikah nekdanje SFRJ, kar pomeni, da je naše ustvarjanje relevantno za širši krog občinstva od slovenskega. S toplino, razumevanjem našega dela in prisrčnostjo so nas presenetili predvsem Švedi, od katerih smo pričakovali, da bodo severnjaško zadržani. Zelo velik hit na gostovanjih po drugih slovenskih mestih pa je bila Eda – Zgodba bratov Rusjan po drami in v režiji Nede Rusjan Bric, s katero se oktobra odpravljamo tudi v Šanghaj in Kairo. V sodelovanju z drugimi ljubljanskimi zavodi in neodvisnimi producenti smo pod pokroviteljstvom MOL in župana Jankovića pripravili 2. festival kulturno-umetnostne vzgoje Bobri, na program smo uvrstili več kot 60 predstav, ki si jih je ogledalo približno 12.000 najmlajših obiskovalcev gledališča v spremstvu učiteljev, vzgojiteljev ali staršev. Tudi naš majski gledališki festival Prelet nam je dobro uspel, saj je bilo občinstvo pretreseno nad predstavo Boruta Šeparovića Moje srce bije za njo, ki pripoveduje o sodobni urbani revščini, zelo so se razveselili tudi gostov iz Črne gore, in sicer Kvarteta Heinerja Müllerja v režiji Eduarda Milerja.

Zadnje čase se veliko govori o novi predstavi Kralj Lear, ki je nastala v sodelovanju med vami in APT iz Novega mesta. Kaj je najbolj vplivalo na sodelovanje? Podobna poetika, tema, že prejšnja sodelovanja z režiserjem M. Bergerjem?

Sodelovanje med gledališčema APT in Slovenskim mladinskim gledališčem je predlagal režiser Matjaž Berger že pred več kot dvema letoma. Ravno tedaj je naše gledališče skupaj s SNG Maribor, SSG Trst in Cankarjevim domom začelo ustvarjati koprodukcijo Shakespearovega Viharja v Tauferjevi režiji. V SMG se nam je zdelo, da morda ne bi bilo slabo, če bi se s Shakespearom ukvarjali skupaj z drugimi slovenskimi gledališči. Za sodelovanje smo se odločili predvsem zato, ker ustvarjanje Matjaža Bergerja dobro poznamo, saj je v SMG že režiral sedem predstav, bil pri nas več let dramaturg, krajši čas pa tudi umetniški vodja.

Matjaž Berger je v našem gledališču ustvaril več gledaliških del: Galileo Galilei (1996) Bertolta Brechta; Nikoli me ne vidiš tam, kjer te jaz vidim (1997), v tej predstavi je uporabil tudi odlomek iz Kralja Leara; Glas (1999), v katerem je združil fragmente Shakespearovega Riharda II, Henrika V. in Riharda III., Die Traumdeutung (2000) po Freudovi Interpretaciji sanj, predstava je bila premierno uprizorjena v Postonjski jami; Der Salzburg (2001), minidrama je bila uprizorjena na festivalu v Čedadu; Ime rože (2002) po romanu Umberta Eca in Fiziki (2003) Friedricha Dürrenmatta. Presodili smo, da se srečanje Bergerjeve režijske poetike v obdelavi Leara utegne izkazati za produktivno.

Naslov repertoarja 2010/2011 je »umetnikov gledališki portret«. Naslov se naslanja na Joyceov roman Umetnikov mladostni portret. Kako to, da ste si izbrali ravno to izhodišče? Se vam zdi, da so vprašanja v zvezi z umetnikom danes potrebna večje artikulacije?

Da, mislim, da si v gledališču v Sloveniji postavljamo premalo vprašanj, nisem pa prepričana, da so tista vprašanja, ki si jih umetniki in producenti postavljamo, tudi v resnici najbolj relevantna. Za ustvarjanje gledališča je pomembno, da se poglobimo v identiteto umetnika: ali je pri nas identiteta umetnika močnejša od drugih identitet (spolne, politične, verske, nacionalne in tako dalje), kaj so njene specifike; obenem pa so najbolj zanimiva vprašanja o vlogi umetnikov v današnji družbi in o etičnih dilemah, ki so z njo povezane. Prvi teden septembra 2011 bomo v našem gledališču pripravili delavnico o identiteti umetnika, ki bo zaprtega tipa, povabili bomo vse naše igralke in igralce, ki jih je trenutno štiriindvajset, in poskusili bomo odgovoriti na vprašanja, za katera se mi zdi, da si vzamemo premalo časa, saj je prostor gledališča pogosto kot nekakšna tovarna, naravnana na produkt, kar pa umetnost gotovo siromaši. Delavnico bo vodil režiser in visokošolski pedagog iz Sarajeva Haris Pašović. Tako bomo postavili tudi piko na i vsebinam, s katerimi se bomo to sezono srečevali v naših novih predstavah. Vprašanja o identiteti umetnika niso pomembna le za umetnike in producente in za gledališko umetnost kot tako, ampak se v veliki meri dotikajo tudi vsakega posameznika, njegove svobode in omejenosti, njegovega konformizma, njegove vpetosti v družbo in njene sisteme.

Kako ste zadovoljni z gledališko kritiko predstav? Ali vidite v pozitivni kritiki predstav tudi potrditev vašega izbora repertoarja? Koliko sicer upoštevate kritiški odziv pri snovanju novega repertoarja?

Vse kritike, ki smo jih dobili v preteklem letu, sem razumela kot dobronamerne. Pri piscih sem razbrala, da z veseljem in zagnanostjo razmišljajo o našem ustvarjanju, in nič ni narobe, kadar nas soočajo tudi s svojimi morebitnimi pomisleki, saj je bila vsakič v ozadju dobronamernost in ne hudobija. Gledališče ni le naše lastno ustvarjanje, ampak ga ustvarjamo skupaj s kritiki in gledalci. To pozitivno vzdušje, ki smo ga začutili iz kritik našega dela, nam je v resnici vlilo veliko moči. Ko nastajajo nove predstave, so ustvarjalci zelo, zelo krhki in negotovi. Če doživljajo slab sprejem pri občinstvu in kritiki in če se takšna negativna naravnanost ali indiferentnost okolja vleče več let, je vzdušje pri ustvarjanju boleče in negotovo. Spodbudno okolje v veliki meri kroji uspeh gledališke umetnosti in užitek ob njenem ustvarjanju. V zadnjem času sem prebrala kar nekaj zanimivih knjig o Vaclavu Nižinskem, o katerem pripravljamo predstavo, v viziji baleta je bil pred svojim časom, a je tudi zaradi nerazumevanja in sovražnosti okolja doživel tragičen in pretresljiv zlom. Zelo veliko so nam pomenile tudi kritike švedskih in poljskih medijev pa kolumbijskih, za konec sezone pa sem prav uživala ob branju kritiških zapisov ključnih italijanskih medijev o Zločinu in kazni Diega de Bree po Dostojevskem in Amada mia Ivana Peternelja po Pasoliniju; pa ne zato, ker so bili predstavam naklonjeni, ampak zato, ker so jih tako natančno analizirali, da jih je bilo veselje brati.

Kaj vam pri ustvarjanju repertoarja še velja za kriterij? Je to misel na gledalca, aktualnost predstav, želja po čim boljšem obisku?

Repertoar oblikujemo predvsem z mislijo na to, kateri režiserji so v danem trenutku primerni za naše gledališče, drugič so v ospredju relevantne drame, za katere potem iščemo ustreznega režiserja, pogosto pa se za prav določen projekt odločimo tudi, ker menimo, da so v njem vloge, ki so v danem trenutku pomembne za naše igralce. Zelo pozorno skušamo slediti potrebam naših igralcev in oblikovati program, ki bi bil lahko izziv za vse skupaj in vsakogar posebej. Bistveno pri oblikovanju našega programa pa je tudi poslanstvo našega gledališča, ki je zelo blizu centru za gledališko raziskavo, saj premika ustaljene vsebinske in formalne meje gledališča. Pri oblikovanju programa ne razmišljamo o gledalcih v tem smislu, da jih je treba zabavati, ker naših gledalcev ne podcenjujemo in vemo, kaj smo jim dolžni. Dolžni smo jim dobre predstave. Dobra, relevantna umetnost je tisto, kar od nas pričakujejo in za kar nas javnost plačuje.

Po kakšnem ključu ste izbirali predstave, ki ste jih uvrstili v  repertoar 2010/2011? Seveda obstaja že omenjena rdeča nit o umetniku, vendar so bili navzoči najbrž tudi drugi kriteriji. Nam lahko zaupate, kakšni?

Vsaka predstava je bila v program uvrščena s tehtnim razlogom. Kralj Lear, ker obeta v kombinaciji z Matjažem Bergerjem. Zadnji ples Nižinskega, ker gre za tekst, ki je pisan na kožo Marku Mlačniku kot režiserju in Primožu Bezjaku kot igralcu pa še tema je zelo pomembna. Oliver Twist, ker je ključni roman svetovne literature, Matjaž Pograjc pa ima talent, da ga s svojo neizmerno domišljijo in igrivostjo uprizori v sodelovanju z veliko ekipo naših igralcev, ki se jim obetajo lepe vloge. Pohujšanje v dolini Šentflorjanski, ker je to še vedno aktualna drama, Vito Taufer pa je našel pravi ključ, da bo odklenil ena izmed njenih vrat, skozi katera bomo v Cankarja vstopili kot še nikoli doslej. Mefisto po Klausu Mannu v priredbi Žanine Mirčevske, ki bo po dolgem času združil naše igralce in Eduarda Milerja, ki se tega srečanja iskreno veselijo, etične dileme tega romana in drame pa so ključne tudi za vse nas. V naši igralki Maruši Geymayer - Oblak že nekaj časa tli vulkan ustvarjalne energije in dilem, za katere se zdi kar nekako logično, da bodo izbruhnile v avtorskem projektu Diva svetnica mati prasica.

SMG slovi tudi po »železnih« predstavah za mlajše. Najnovejši med tistimi (Kok ti men zdej dol visiš in Pekarna Mišmaš), ki so tudi v tej sezoni uvrščene v ponovitve, sta stari že tri leta. Kako to, da v aktualni repertoar niste uvrstili nobene nove tovrstne predstave za mlade? Je problem slab obisk ali je razlog v tem, da je obisk trenutnih predstav za mlade že dovolj visok?

Letošnja predstava za mlade, nekako od 12. leta dalje, in njihove starše bo Oliver Twist po Dickensu v režiji Matjaža Pograjca in priredbi Blažke Müller Pograjc. Ta predstava nas bo hkrati povezala tudi z bogato zgodovino mladinskih predstav v našem gledališču, saj je Twista leta 1959 prvič režirala Balbina Battelino Baranović, ustanoviteljica SMG, leta 1970 je roman priredil in predstavo režiral Dušan Mlakar, takratni direktor našega gledališča, naš hišni režiser Matjaž Pograjc pa nam bo postregel z različico, primerno za začetek novega tisočletja. Ugotovila sem, da se Oliver Twist kljub odličnim filmskim interpretacijam, recimo Polanskega, v Sloveniji trenutno bolj malo bere, saj so v knjižnici morali ponj v skladišče, in upam, da bo naša predstava spodbudila tudi ponovno branje tega genialnega literarnega dela.

Kako ste sicer zadovoljni z obiskom predstav? Imate razmeroma stalno število obiska ali čutite kakšen pozitiven oziroma negativen trend pri obisku? Koliko menite, da na obisk vpliva izbor predstav?

Vpis abonmajev za odrasle ter za otroke in mladino trenutno kaže na to, da se krog naših abonentov iz leta v leto širi. Prav letošnji program se našim bodočim gledalcem, kot nam pravijo, zdi zelo privlačen in obetaven tudi zaradi samih naslovov predstav, kot so Kralj Lear, Zadnji ples Nižinskega, Oliver Twist, Mefisto, Pohujšanje ... Ali bomo upravičili njihova pričakovanja, je trenutno še vprašanje. Umetnost je nepredvidljiva, vendar jo v Slovenskem mladinskem gledališču ustvarjamo s pametjo, izkušnjami in srcem, kar je čarobna kombinacija, ki nas pogosto pripelje tja, kamor hočemo priti.


 

Pogovarjala se je Nika Arhar, SiGledal, 27. 6. 2010
Intervju z Ivano Djilas
Pogovarjala se je Nika Arhar, SiGledal, 27. 9. 2010
Intervju z Diano Koloini
Tea Kovše, 12. 9. 2010
Lutka je vesolje
Anita Volčanjšek, SiGledal, 26. 9. 2010
»Izbira je tista, ki me definira kot individuuma«
Anita Volčanjšek, SiGledal, 26. 9. 2010
»Vemo, kaj delamo«
Anita Volčanjšek, SiGledal, 30. 9. 2010
Teater je prostor, kjer naj bi vsak izmed nas našel nekaj zase
Kaja Pregrat, SiGledal, 1. 10. 2010
»Ja, veliko novega, in upajmo dobrega, se obeta«
Lena Gregorčič, SiGledal, 29. 9. 2010
Gledališče mora biti nekaj korakov pred publiko
Špela Sodja, SiGledal, 4. 10. 2010
»Osnovna snov je notranjost ljudi«
Kaja Pregrat, SiGledal, 16. 11. 2010
Do it later!*
Kaja Pregrat, SiGledal, 26. 11. 2010
Luč, kamera - in akcija!
Kaja Pregrat, SiGledal, 28. 5. 2010
Po koncu tekme
jadranka matkovic

Izjava gđe Uršule Cetinski je točna

28. 9. 2010