Tea Kovše, 12. 9. 2010

Šok in mehka simfonija

Zadnji večji dnevni repertoar na festivalu Lutke z mešanico učinkov.

foto arhiv 't Magisch Theaterje

Predzadnji dan festivala so okronale Italija, Belgija in Nizozemska.

Predstavnika italijanskega lutkovnega gledališča Teatro Gioco Vita – Teatro Stabile di Innovazione (tekmovalni program) sta čutno zaigrala in animirala ljubezensko zgodbo žabca z istoimenskim naslovom – Žabec. Skupaj s prijatelji (igrivo Raco, mirnim Pujskom, mislecem Zajcom in avanturistko Podgano) se sooča in rešuje mala vprašanja eksistencialnih dejavnikov našega življenja. Deljenje skupnega prizorišča, sedeli smo namreč na odru, je omogočalo intimen stik z gledalci. Uprizarjanje s senčnimi lutkami je dajalo nežnost in skoraj nekoliko mističen pridih življenjskim temam (ljubezen, smrt, žalost, veselje). Čeprav predstava ni vsebovala presežkov in izredne animacije, je bila zaradi občutka in čutenja z liki ter prisotnosti gledalcev uspešna. Pretok energije je dodal lutkovni predstavi poseben lesk.

Pravo presenečenje, če ne celo šok, pa je sprožila Lorgneta v Post Scriptu (Theatre du Sursaut absl, Belgija, tekmovalni program) s svojim posebnim smislom za humor in s sodelovanjem z gledalci. Zamujanje na predstavo je nemalo obiskovalcev, med katerimi so bili tudi lutkarji, pospremilo z jeznimi pogledi. Reakcija igralke (vlečenje za ušesa, pikanje z dežnikom ter ukazovanje, kam se zamudniki lahko usedejo) je postala del predstave. To je sprožilo ogromno smeha pa tudi negodovanje ter jezo. Prav zaradi absurdnosti in nekonvencionalnosti ter predvsem zaradi podiranja meja se odzivi in mnenja o uprizoritvi zelo razlikujejo. Animacija ni osrednji del predstave in lutke služijo le kot sredstvo za pripovedovanje. Zgodbo Rdeče kapice pripoveduje ter prikaže na svojevrsten, izviren način. Rdeča kapica noče oditi k Babici, ta pa noče zaspati. Kljub temu se na koncu znajdeta v volčjem trebuhu. Lovec prepozno ubije volka, saj sta Babica in Rdeča kapica že mrtvi. Konec.

Politična predstava z lutko o meji med umetnostjo ter politiko. Kje se ena konča in druga začne? Ali je sploh meja? Vsa ta vprašanja je postavljala predstava The Writer (Ulrike Quade Company, Nizozemska, tekmovalni program). Nadebudna študentka piše esej o pisatelju, ki se nenadoma prikaže v njeni sobi. Najprej navdušena, a z vsakim odkritjem vedno bolj razočarana, se sooča s pisateljem, pijanim pesnikom ter veliko glavo in roko, ki predstavlja skorajda boga. Zdi se, da so peklu. Situacija je precej podobna Sartrovim Zaprtim vratom. Vsi v enaki situaciji s svojimi težavami in željami.

Cantos Animata ('t Magisch Theaterje, Nizozemska, tekmovalni program), vizualno razmišljanje o krogih življenja, v osnovi spominja na našega ustvarjalca Silvana Omerzuja ter njegove Prepovedane ljubezni. Pa vendar se razlikujeta, imata vsaka svojo temo, ritem ter izvedbo. Podobe pa so še vedno glavna nit. Besed ni, le glasba, ki spremlja ter nadgrajuje videno. Skozi enourno predstavo so se odvrtele smrt, rojstvo, ljubezen, kaos, trpljenje. V ozadju odra je bila odprtina v obliki kroga, skozi katerega so vstopali in izstopali animatorji. Predstavljala je začaran krog, ciklus življenja in neskončno ponavljanje smrti ter rojstva.

Vtisi gledalcev o predstavi Cantos Animata


Gospodično je navdušila, predvsem podobe, a je zaradi konstantnega počasnega ritma pogrešala kakšen preobrat oziroma ritmično spremembo. Starejši gospod pa mi je zaupal, da ga je prevzela večpomenskost predstave zaradi podob, ki so se prikazovale in si jih vsak lahko razlaga na svoj način.

 

Festival Lutke

Tea Kovše, 11. 9. 2010
Odraščanje in prekletstva
Tea Kovše, 9. 9. 2010
Dan slovenske produkcije
Tea Kovše, 12. 9. 2010
Lutka je vesolje
Tea Kovše, 13. 9. 2010
Kam gre mali princ?
Tea Kovše, SiGledal, 19. 10. 2010
Vse za nič
Tea Kovše, 10. 8. 2010
Premagal bom zmaja in rešil kraljestvo
Tea Kovše, SiGledal, 23. 4. 2010
Pojdimo v svet pesmi pet