Lena Gregorčič, SiGledal, 29. 9. 2010

Gledališče mora biti nekaj korakov pred publiko

Marinka Poštrak o pretekli in prihodnji sezoni Prešernovega gledališča Kranj, dilemah in odlikah teatra ter o strahu pred »fantomsko publiko«.

foto Mare Mutić

Kako bi vi ocenili prihajajočo sezono, kje je njen »dramaturški« vrh?

Sama bi težko ocenila sezono našega gledališča. Pred mano se odpira kot knjiga, katere temo sem sicer res izbrala, napisali pa jo bomo šele skupaj z režiserji in igralci. In ker ima ta »knjiga sezone« štiri letne čase oziroma poglavja, bi težko izpostavila njen »dramaturški« vrh.

Sezone namreč ne vidim v smislu klasičnega dramaturškega loka z ekspozicijo, vrhom in razpletom. Vsaka predstava je zame poglavje oziroma pokrajina zase. Predvsem pa mislim, da gre za štiri enakovredne projekte, vključno s predstavo za otroke, ki smo jo ambiciozno zastavili skupaj z Odrom za otroke in mladino (GOML). Zato moram vseeno priznati, da smo prvi »vrh« pred poletjem delno že osvojili s čarobno premiero poetične Male in velike lune Borisa A. Novaka v Lutkovnem gledališču Ljubljana v režiji Vinka Möderndorferja, premiera v našem gledališču pa nas čaka v začetku oktobra.

Pred kratkim pa smo se vzpeli še na drugi »vrh« s Sperrovimi Lovskimi scenami iz Spodnje Bavarske in stati na njem mi je resnično v užitek in veselje, saj tako meni kot tudi gledalcem razgled, ki ga nudi, ponuja marsikaj.

To je pogled po naši širni in ožji domovini (in čeprav je besedilo nastalo na Spodnjem Bavarskem, je podobnost očitna), po njeni slikoviti krajini, po naših provincialnih dolinah in ozkosrčnih kotlinah, kjer živi kleni in radoživi živelj in kjer se koti ter redi vsakršna nestrpnost in netolerantnost. V tej pokrajini na sončni strani Alp je sezona lova, tako kot na senčni strani Alp, zmeraj odprta. To je tudi pogled na režijsko domišljen in izviren ter estetsko sodoben, izčiščen teater, v katerem smo imeli vsi ustvarjalci, še posebej igralci, veliko možnosti, da smo poleteli nad ostrimi kritiškimi sokoljimi očesci.

Ker pa smo zaenkrat osvojili šele prvega izmed štirih strmih vršacev, bi raje spregovorila o pogledu na naše predstave in o njihovi dramaturški »Ariadnini niti«, ki nam bo pomagala rešiti se iz nevarnega Minotavrovega labirinta. Kot sem zapisala že v uvodniku v našo sezono, sem namreč zmeraj bolj prepričana, da sta naš čas in prostor dozorela za gledališče s stališčem, za družbeno kritičen ali kar že političen teater. Gledališče mora v današnjem svetu radikalno poseči v svet, se kritično odzivati na dogajanja v družbi in obravnavati teme, o katerih se molči ali se z njimi manipulira. Mislim, da mora gledališče postati vest družbe. In če je v Sperrovih Lovskih scenah iz Spodnje Bavarske kritična ost usmerjena v netolerantno in provincialno zahojeno družbo in v izpraševanje družbene vesti nasploh skozi smeh in srh, potem se ta v Cankarjevem Jakobu Rudi usmerja v srh vesti in posledice nosilcev kapitalistične miselnosti, v Sartrovih Zaprtih vratih pa na srhljivo izpraševanje vesti običajnih posameznikov ter posledic v večnosti.

Vsa ta, izrazito družbenokritična besedila pa poleg radikalne kritike sistema in družbe ter vseh njenih (zdaj že v nebo kričečih) anomalij prvenstveno izpostavljajo problem posameznika v tej družbi in odpirajo ter odgovarjajo na vprašanja humanizma in etične drže. Skratka ... vsaka izmed omenjenih predstav bo na žanrsko drugačen, režisersko radikalen, avtorski in estetsko prepoznaven način spregovorila o naši nič kaj lepi stvarnosti, pokazala ogledalo družbenemu sistemu in seveda tudi oblasti ter pozvala k spremembi (kolikor je to sploh možno?!) ter nas prisilila v ozaveščanje in razmislek o nas samih.

Med letoma 1999 in 2006 ste tudi sami opravljali funkcijo umetniške vodje v PGK. S kakšnimi težavami se umetniški vodja srečuje v želji, da bi ustvaril čim boljši repertoar?

Problemov pri oblikovanju repertoarja je bilo in je še žal res veliko in srečanju z njimi se je skoraj nemogoče izogniti. Vseh raje ne bi izpostavljala, ker se še zmeraj, vsak dan znova srečujem z njimi ... Še posebej v zadnjih nekaj letih, ko se je finančna situacija poslabšala.

Ko sem pred skoraj dvanajstimi leti nastopila to funkcijo, je bilo moje osnovno vodilo, da se s tako imenovano provinco ne bom obremenjevala in da želim na repertoar postaviti predstave, ki bi jih lahko igrali kjerkoli. Toda že kmalu sem ugotovila, da sredine, v kateri se nahaja gledališče, kljub vsemu ni mogoče popolnoma briskirati. Vendar sem v dogovoru z nekaterimi režiserji le prišla do »salomonskih« rešitev in predstav, ki so hkrati nagovarjale tako širšo publiko kot tudi strokovno javnost in zahtevnejše gledalce. Tako je nastalo kar nekaj naših uspešnic, ki jih je publika lahko »brala« na dveh nivojih: kot burke oziroma komedije in hkrati kot ironičen in kritičen prikaz neke družbene ali, če hočete, tudi lokalne stvarnosti. Obenem se nisem hotela odpovedati zahtevnim in režijsko inovativnim predstavam sodobnih besedil kot tudi klasičnih tekstov, vendar sem zmeraj znova naletela na pomisleke, da bo tak repertoar za kranjsko publiko prezahteven. Na srečo je te dvome razbila anketa, v kateri smo ugotovili, da si kranjska publika ne želi le nezahtevnih komedij, ampak da so ji všeč tudi skrajno moderni režijski pristopi in sodobne teme.

Sprva so bili problemi vezani tudi na majhen gledališki ansambel in pregovarjanje župana, da Prešernovo gledališče nujno potrebuje večji igralski ansambel z dobro igralsko ekipo, saj bo le tak lahko privabil najboljše režiserje in omogočil ponovitve in nemoteno produkcijo. Ko se je ansambel razširil, so bili problemi vezani na usklajevanje vizije repertoarja s finančnimi zmožnostmi. Skratka ... oblikovanje repertoarja, ki naj bi imelo jasno tematsko in estetsko vizijo ter ambicije, z razpoložljivimi sredstvi in najrazličnejšimi interesi je včasih tako zapleteno, da se mi je velikokrat zdelo, da bi pri razmisleku o vseh mogočih kombinacijah morala biti vrhunski šahovski mojster.

Seveda sem jih tehtno premislila, a velikokrat sem potegnila tudi kakšno drzno potezo. In na srečo, se je večina od teh izkazala za dobre. Če bi se namreč ozirala na vse predsodke, strahove in pomisleke, ki so velikokrat spremljali moje odločitve, bi mi bilo verjetno lažje, vendar gledališče ne bi imelo obraza in karakternih potez, kot jih ima danes. Taktiziranja in kompromisi so mi bili zmeraj tuji, čeprav sem jih kljub vsemu žal morala narediti kar nekaj. Osebno sem še vedno prepričana, da mora biti gledališče zmeraj kar precej korakov pred publiko in da se mi je zmeraj znova obrestovala zvestoba sebi in svojim normam.

Kako pa bi kot vodja umetniškega oddelka ocenili prejšnjo sezono, če pustiva ob strani statistko in finančne izkupičke?

Prav imate ... statistiko in finance raje pustiva ob strani! Z mirnim srcem in glavo (in predvsem z distanco, ki jo zdaj do pretekle sezone že imam) lahko rečem, da sem s preteklo sezono zelo zelo zadovoljna, saj sem že lani zavestno izpostavila družbeno kritičnost kot temeljno os, okoli katere so se v sunkovitih obratih »zavrtele« naše predstave. Prav tako so bili vsi študiji predstav kreativni in navdihujoči in tudi vse predstave so bile nekaj posebnega. Vsaka na svoj način radikalna, vsaka na svoj način ekstremna. In kot takšne jih je prepoznala publika, takšni so bili tudi odzivi nanje in tudi mnenja strokovne javnosti in kritike, čeprav moram reči, da kritika (razen redkih izjem) zelo površno in velikokrat žal poenostavljeno gleda na predstave.

A to ni le problem naših predstav, ampak stanja slovenske kritike nasploh. Res sem ne le zadovoljna, ampak prav ponosna na sodobno in drzno interpretacijo Gogoljevega Revizorja v režiji Mateje Koležnik, ki je razprl njegovo presenetljivo aktualnost in velikokrat spregledano ali poenostavljeno družbenokritično noto ter tragikomičnost ... (ki so jo spregledali tudi na letošnjih Dnevih komedije, čeprav so ob zaključku omenil prav dejstvo, da primanjkuje družbenokritičnih komedij); ponosna sem na Williamsovo Stekleno menažerijo v Freyjevi režiji, ki je skozi pretresljive metafore in pretanjeno igralsko interpretacijo izpostavila ekstatičnost emocij znotraj zapletene družinske drame ... ponosna na Möderndorferjev Lep dan za umret v avtorjevi režiji,  ki je na radikalen način z ekstatično in psihološko razplasteno igro obeh igralk (V. Jevnikar, V. Pernarčič) prikazal zapletenost odnosa mati – hči ... in ponosna sem na estetsko izčiščeno, inteligentno ter premišljeno interpretacijo Cankarjevih Hlapcev v režiji Matjaža Bergerja.

Žal teh presežkov v naši sezoni ni prepoznal selektor Borštnikovega srečanja, a glede na selektorje in njihov izbor tudi iz preteklih let me to niti ne preseneča več, čeprav me je ignoranca aktualnega selektorja kljub vsemu ponovno presenetila. Prav tako sem bila neizmerno vesela vseh nagrad, ki jih lansko sezono res ni bilo malo. Tako za predstave kot tudi za igralce.

V kolikšni meri PGK sledi željam publike in v kolikšni meri ustvarja zase – si lahko tako majhen teater to sploh privošči?

V vseh letih oblikovanja repertoarja sem spoznala, da gledališče, ki ima umetniške ambicije, nikakor ne sme podleči skušnjavi, da bi ustreglo povprečnemu sloju publike in postalo servilen podanik populističnemu okusu. Prav tako sem spoznala, da je v gledališču, ki ima umetniško poslanstvo, financirano in podprto s stališči Ministrstva za kulturo, nespodobno, da se spogleduje z nezahtevnim gledalcem, ki si želi v gledališču le zabave in pozabe. Tak gledalec je že našel svoj prostor v različnih komercialnih gledališčih, ki jih kar mrgoli, in tja tudi sodi! Prav tako sem spoznala, da je tako imenovani okus publike fantóm, ki zmeraj bolj straši v gledališčih zaradi bojazni, da bi igrali pred praznimi dvoranami, in res je v gledališču največja groza, če je dvorana prazna.

Toda zaradi strahu pred nekakšno »fantomsko« publiko se v Prešernovem gledališču nismo odrekli umetniško zahtevnim in radikalnim predstavam, saj bi to pomenilo, da pristajamo na zakon kapitalistične komercializacije in profanizacije nečesa, kar je in kar mora ostati v umetniški sferi. Kar pa seveda ne pomeni, da pri izbiri besedil in pri uprizoritvi ne mislimo na inteligentne gledalce in na njihov užitek. Kar seveda ne pomeni, da smo hermetično samozadostni. Predstave, ki jih delamo, uprizarjamo seveda tudi za svoj umetniški užitek in kreativni izziv, vendar zmeraj tudi z mislijo, da bo prav to hkrati občutil tudi gledalec. In če poskušam torej misel strniti – tudi majhen teater lahko ustvarja zase, če ga pri tem seveda podprejo in njegovo umetniško ambicijo prepoznajo Ministrstvo, občina in seveda publika.

Prešernovo gledališče Kranj je gledališče z majhnim ansamblom in z majhnim številom zaposlenih, vendar s svojim repertoarjem ne izstopa po »majhnosti«, temveč kakovosti. Kaj je tukaj recept za uspeh, ta sploh obstaja?

Hm, recept ... prepričana sem bila, da ne obstaja ... čeprav mogoče celo obstaja ... vsekakor pa se, kot pri nobenem receptu, ne smete strogo držati pravil, ampak je potrebno zmeraj znova improvizirati in raziskovati ter dati osnovnemu receptu svojo osebno noto. Pravila so v umetnosti in gledališču predvsem zato, da se jih krši. Vse drugo vodi k birokratizaciji umetnosti in k togi konvencionalnosti.

Če pa bi se vseeno hotela poigrati z receptom, bi rekla, da za dober teater potrebujete ravno pravo zmes znanja in intuicije, načrtovanja in improvizacije. Potrebujete veliko entuziazma in izkušenj, neusahljiv vrelec raziskovanja in neizmerne količine časa, ki ga posvečate svojemu delu, precejšnje poznavanje sodobne svetovne dramatike in posluh ter drznost za uprizarjanje slovenske dramatike, občutek za klasike in gledališke trende, nujno potrebujete dober nos za dobre in obetavne režiserje in igralce ter občutek za prave kombinacije. Seveda pa so vsi ti elementi relativni.

Zato recepta seveda ni, saj bi bila v tem primeru situacija zelo enostavna in bi lahko idealen repertoar sprogramiral računalnik, v katerega bi vnesli vse podatke, vključno z lokacijo in željami publike. Pravzaprav bi bil to lahko zanimiv eksperiment. Sama osebno pa sem še vedno prepričana, da sta prepoznavna identiteta gledališča in njegov uspeh odvisna od jasne umetniške vizije, ki si lahko dovoli tudi »napake«; da je potrebno imeti stališče do tega, kakšno gledališče želimo imeti in kaj naj v določenem času sporoča ter v kakšnem gledališkem jeziku; da je potrebno imeti dobro in srečno roko pri izbiri režiserjev in sodelavcev; da je potrebno imeti odprto glavo in oči za svet okoli sebe ter seveda občutek za čas in ljudi ...  predvsem pa je potrebno imeti ves čas zelo izostrene kriterije in slediti samemu sebi.

Seveda pa vse to izzveni v prazno, če v gledališču ni dobrih in predanih igralcev, s katerimi režiserji želijo ustvarjati in s katerimi jim je izziv in inspiracija sodelovati. In seveda to izzveni v prazno, če ni za to osnovnih finančnih pogojev. Kar seveda niti ni na zadnjem mestu.

Kranj je čisto blizu Ljubljane, ki ima kot glavno mesto tudi širši nabor teatrov. Je kranjska publika zvesta publika ali se vam zdi, da se raje odpravijo v Ljubljano, kjer je, kot že omenjeno, večja izbira?

Zanimivo vprašanje ... Vpis v abonmaje in odzivi publike mi govorijo, da imamo zelo zvesto in v bistvu zahtevno ter odprto publiko. In ne samo kranjsko. Kar nekaj abonentov je tudi iz Ljubljane, kar me veseli, in tudi precej ljudi iz najrazličnejših krajev Slovenije prihaja v naše gledališče kot tudi obratno. Naše gledališče velja v Sloveniji za gledališče z dobrimi predstavami in prav iz tega razloga tudi veliko gostujemo širom Slovenije, žal pa zmeraj manj v Ljubljani.

Že nekaj let imamo devet abonmajev in lani vpis ni padel, za letos pa še nimamo dokončnih podatkov, a videti je, da bo približno isto kot lani ali malce manjši. Namesto ankete sem letos poprosila nekatere naše stalne abonente, da za repertoarno knjižico napišejo svoje mnenje o preteklih sezonah, in bila z njihovim odzivom več kot prijetno presenečena. Če strnem njihove vtise: so zelo zadovoljni z našimi predstavami in si želijo angažiranega in kritičnega teatra, ki sili k razmisleku. Prav ta publika je v svojih izjavah tudi omenila, da obiskuje predstave tudi v Ljubljani, in hkrati izpostavila naše gledališče kot izstopajoče. Vendar sem slučajno v Kranju naletela tudi na posameznike, ki so se mi pohvalili, da imajo abonma v katerem izmed ljubljanskih gledališč, in dobila občutek, da jim to predstavlja nekakšen statusni simbol, pri tem pa že leta niso obiskali kakšne uprizoritve v našem gledališču zaradi predsodkov izpred davnih let ali preprosto zaradi neinformiranosti.

V dvanajstih letih, kar sem v Prešernovem gledališču, sem naletela na številne paradoksalne situacije. Intelektualci iz Ljubljane obiskujejo naše predstave in vpisujejo pri nas abonma, imamo krasno in zvesto publiko, ki nam daje vero in upanje, da naj vztrajamo na tej poti, z gimnazijo iz Škofje Loke imamo v zadnjem času izjemno dobre izkušnje glede sodelovanja, nekatere ljubljanske gimnazije in šole prihajajo na naše predstave, vendar ob vsem tem in konec koncev tesnem sodelovanju z dijaki z gimnazije Kranj nimamo niti enega dijaškega in študentskega abonmaja, kar me neizmerno preseneča in žalosti. Problem pa se pojavi tudi pri predstavah za izven, kar se dogaja tudi v drugih gledališčih in kulturnih centrih.

Če predstava ni razvpita komedijska uspešnica, dvorana ni razprodana, in tako imamo žal zmeraj manj resnih predstav za izven, saj se nam finančno ne obrestujejo.

Kaj je za vas osebno odlika dobrega repertoarja?

Odlika dobrega repertoarja je prepoznavnost po kvaliteti in tematiki ali, drugače rečeno, po avtorskem podpisu. Odlika dobrega repertoarja so umetniško zahtevne, inovativne in estetsko sodobne predstave, ki dihajo s časom in prostorom. Pot do njih pa je, kot sem že večkrat omenila, izjemno zapletena. Brez dobrih igralcev ni dobrih predstav, prav tako ni dobrih predstav brez dobrih režiserjev. Vsega tega ni brez dobrega umetniškega vodenja – z jasnim konceptom, zaupanjem ter s finančno podporo v direktorju. Izbira predstav in njihovih sodelavcev je odvisna tako od financ kot od umetniške vizije. Umetniški izbor in finančna podpora morata tukaj stopiti vštric, kar pomeni, da gre za zaupanje in vero v to, kar počnemo.

Seveda pa sem še zmeraj trdno prepričana, da dober repertoar ni stvar pragmatične računice, ampak stvar umetniškega koncepta in izpovedi, ki se dotakne tako ustvarjalcev kot avditorija, v katerem gledališče deluje, in zvedavosti vseh, ki ga ustvarjajo. To pozicijo si lahko privoščimo izključno z izdatno finančno podporo Ministrstva in občine. Če bi bili prepuščeni prostemu trgu, bi bila situacija seveda drugačna, z mojega zornega kota videna precej klavrno in zame nesprejemljiva. Lahko samo upamo, da se tudi država zaveda, da potrebuje dober in avtorsko prepoznaven teater tudi zunaj centra in da bo še naprej dovolj modra, da bo takšno gledališče podpirala kljub velikokrat izrazitemu družbenokritičnemu pogledu nanjo in na družbo nasploh.


Povezavi:

PGK, Marinka Poštrak

Pogovarjala se je Nika Arhar, SiGledal, 27. 9. 2010
Intervju z Diano Koloini
Anita Volčanjšek, SiGledal, 26. 9. 2010
»Vemo, kaj delamo«
Tea Kovše, 12. 9. 2010
Lutka je vesolje
Anita Volčanjšek, SiGledal, 26. 9. 2010
»Izbira je tista, ki me definira kot individuuma«
Pogovarjala se je Nika Arhar, SiGledal, 27. 6. 2010
Intervju z Ivano Djilas
Kaja Pregrat, SiGledal, 28. 9. 2010
Javnost pričakuje in plačuje dobro umetnost
Anita Volčanjšek, SiGledal, 30. 9. 2010
Teater je prostor, kjer naj bi vsak izmed nas našel nekaj zase
Kaja Pregrat, SiGledal, 1. 10. 2010
»Ja, veliko novega, in upajmo dobrega, se obeta«
Špela Sodja, SiGledal, 4. 10. 2010
»Osnovna snov je notranjost ljudi«
Iztočnica Lena Gregorčič, SiGledal, 23. 4. 2010
Čista hipnoza 50-urnega informansa Dragana Živadinova
Lena Gregorčič, SiGledal, 5. 9. 2010
Sprehod skozi repertoarje 2010/11: Mestno gledališče Ptuj
Lena Gregorčič, SiGledal, 1. 9. 2010
Zanimivo bi bilo gledati Shakespearje, ki so redki!
abakus

lepo povedano, poetsko. a dramatično med vrsticami.

29. 9. 2010