Špela Sodja, SiGledal, 4. 10. 2010

»Osnovna snov je notranjost ljudi«

Alen Jelen, dramaturg, gledališki in radijski režiser ter novinar urednik na Radiu Slovenija, nam je povedal o svojem delu pri ŠKUC gledališču, o prostorski in finančni stiski ter o svojem režiserskem delu.

 
Letos s ŠKUC-em praznujete desetletnico. Za kakšen jubilej gre?

Deseto leto sem umetniški vodja pri ŠKUC-u, deset let je, odkar smo ustanovili ŠKUC gledališčein deset let, kar smo imeli prvo premiero. Jubilej bomo proslavili v MGLmeseca decembra.

Kaj pripravljate kot režiser in kdaj si bomo vaše delo lahko ogledali?

Trenutno pripravljam dve predstavi in dve radijski igri. Ena je monodrama Misterij žene, katere premiera bo 6. oktobra, 10. decembra pa bo premierno uprizorjena koprodukcijska predstava v Mestnem gledališču ljubljanskem. Gre za delo angleškega avtorja Toma Bidwella Družba na poti. To bo slovesna predstava ob desetletnici ŠKUC gledališča, društvo ŠKUC pa je starejše.

So vaše predstave namenjene kakšni ciljni publiki? Bojda naj bi bile  namenjene tudi mlajšim generacijam, torej mladini.

Pravzaprav nimamo neke konkretne ciljne publike, ki bi jo lahko razdelili po starosti. Imamo predstave, ki so namenjene tako šolski mladini kot tudi odraslim. Da pa pišejo in da se govori o mladinskih predstavah, pomeni, da bi bilo dobro, da jih gre pogledat tudi mladina, saj nazorno obravnavajo družbene teme, ki so morda nekoliko bolj zamolčane, o katerih se ne govori naglas. Zato bi bilo dobro, da na primer Vincenta Riverja vidijo mladi pa tudi njihovi starši in vzgojitelji. Vincent River izpostavlja številna vprašanja – od gejevsta, starševstva do nasilja zaradi drugačnosti. Taka predstava sooči gledalce s tem, do kakšnih tragičnih trenutkov lahko pripelje neodobravanje posameznikove identitete in kam privede homofobna, ksenofobna ali kakršna koli sovražna drža. Seveda je pa zgodba zanimiva tudi zato, ker se v njej soočita najstnik, ki se spolno prebuja in oblikuje, obenem pa sebi in okolici ne upa priznati, da je gej; in mati, ki so ji ubili sina, ker je bil gej, sama pa je sinovo identiteto prikrivala. Tu trčita dva svetova, ki v svojem bistvu izvirata iz iste težave, in tema se razlije na zelo široko polje, zato je zanimiva za širši krog občinstva. Pri Bratih gre za podobno stvar. V ospredju je rivalstvo in ljubosumje. V Bratih prikažemo zločin iz posesivne ljubezni. Skratka, imamo predstave, zanimive tudi za mlajše občinstvo …

Bi rekli, da z zgodbami, ki se dotikajo gejevsko-lezbične tematike, skušate ozaveščati ljudi?

Ne.

Bi lahko rekli, da je vaša režija angažirana?

Mislim, da je režija tovrstnih tem v off produkcijah na nek način angažirana, nosi neko aktualno sporočilo in se na tak način odziva. Tudi zaradi družbene »angažiranosti« je bilo ŠKUC gledališče  ustanovljeno. Želeli smo, da se najde prostor znotraj vseh gledaliških praks, poetik in produkcij, tudi za gledališče bolj komornih uprizoritev, ki se odzivajo na družbene pojave.

V kritikah lahko zasledimo, da so vam blizu pristopi psihološkega realizma. Kakšni so ti pristopi?

Predvsem me zanima notranja zgodba ljudi, kako je ta povedana, in seveda igralec. Takšno gledališče me vznemirja, zanima in kot režiser menim, da lahko tudi s psihološkim realizmom stopim pred gledalca. Verjamem, da tovrstno gledališče, ki izhaja iz tako imenovanega psihološkega realizma, doseže občinstvo. Želim si, da se zgodba in čustva, ki jih stke in prikaže na odru igralec, publike dotaknejo. Všeč mi je stavek, ki ga je zapisal Dostojevski: »Osnovna snov je notranjost ljudi, zunanjost je potrebna le za sporočanje občutkov«.

Igralcu puščate svobodo pri interpretaciji?

Seveda, ravno pri takšni režiji, ki me zanima, se pušča največ svobode igralcu. A to so zelo težki študiji in igralec, ki ni predestiniran za neko psihološko igro, poglobljeno in študiozno, kateremu se ne uspe srečati z neko globino svoje duše, z realno podobo sveta ali ki čustva ne zna artikulirati na odru, tak igralec tudi težko igra v tovrstnih predstavah. Psihološkega realizma se igralci učijo na Akademiji, ker izhaja iz Stanislavskega, pa ne pravim, da režiram po Stanislavskem, le to, da je igralcu, ki dobro obvlada njegove tehnike, ta pot študija morda lažja.

Kako sodelujete z dramaturgom?

Po izobrazbi sem tudi dramaturg, a kot režiser imam ob sebi vedno še dramaturga. Pri predstavi mi je dramaturg zelo potreben, sploh pri tistih predstavah, kjer je treba zelo tankočutno opazovati material v smislu igralske globine. Režiser, ki ves čas stoji v središču dogajanja in ob igralcih, lahko zelo hitro kaj presliši, česa ne vidi ali občuti drugače, kot prihaja v avditorij. Sodelovanje z dramaturgom je dragoceno, je neka dodatna kontrola, mi pomaga pri tem, da ne skrenemo s poti, da ne odpremo nekih tem, ki jih ni. Pri študiju dramskega besedila se lahko zelo hitro zgodi, da si režiser ali igralec zamisli neka dogajanja ali si jih razloži po svoje, da bi bila slika jasnejša, a nimajo veze z materialom, ki ga študiramo. Tu se mi zdi dramaturg zelo pomemben. Na primer pri Vincentu Riverju: ko smo študirali stavek po stavku, se mi je prvič zgodilo, da je en stavek odprl ogromno dogodkov in občutij, zato je bilo dramaturško delo toliko pomembnejše, da smo sledili temu, kaj tekst pove (pa še se mi zdi, da smo skrenili na nekih mestih, kar šele kasneje vidiš). Recimo,  Vincenta Riverja sem potem posnel tudi za radio in sem videl, da so še nekatere druge poti, drugačne barve spodaj, ki jih takrat nismo našli. V tem smislu se mi zdi dramaturg kot sopotnik predstave popolnoma enakovreden. Zato me tudi moti, če se kakšnemu dramaturgu zdi, da bo zelo na hitro opravil, in pride le nekajkrat na vajo. Z igralcem se seveda režiser pogovarja, ampak na drugačen način kot z dramaturgom.

Kdaj postane neka predstava povsem avtorsko delo režiserja in dramsko delo ni več delo dramatika?

Če gre za avtorski projekt ali ko je dramsko delo samo neka predloga v dramskem gledališču, se režiserjevo in dramatikovo delo nikoli povsem ne ločita. Večji odstop od besedila in avtorja je v postdramskem gledališču.

Kako je na področju nevladnih organizacij in javnih zavodov, zanima me predvsem financiranje projektov, kar je ponavadi problematično. Je v zadnjem času prišlo do kakšnih sprememb ali pa bi bilo dobro, da bi do njih prišlo?

Osebno težko govorim o konkretnih primerih. Sploh zdaj, ko nas je doletela recesija in jo naši sofinancerji, predvsem Ministrstvo za kulturo in Mestna občina Ljubljana, malo izkoriščajo. Sploh MOL je nevladnim organizacijam, vsaj nekaterim, zelo veliko vzela ne glede na to, da je programska ponudba kvalitetna. Za večino organizacij je trenutno slabše, kot je bilo, za nekatere je financiranje ostalo nespremenjeno oziroma so dobili nekaj več. Velikokrat je odnos države in mesta zelo licemerski oziroma dvorezen. Velikokrat slišimo, da je treba nevladni sektor bolj upoštevati, vabiti k sodelovanju, podpirati, pa se mi zdi, da je še vedno tako, vsaj na kulturnem področju, da so besede eno in dejanja drugo. Seveda, v odnosu nevladna organizacija, društvo ali javni zavod – sofinancer se vse začne in konča (ne glede na to, ali gre za MZK ali MOL) pri denarju. Res je, da so nekoliko omilili razpisno dokumentacijo, zahtevajo nekoliko manj podatkov, ki so prej služili temu, da so uradniki lahko naredili neke statistike in potem vse skupaj za vedno pospravili v arhiv. To se je spremenilo.
 
Problem so tudi komisije, ki ocenjujejo programe in projekte. (Gre namreč za dva razpisa, eden je programski, drugi je projektni.) Te komisije so skorajda konstantne, notri se pojavljajo približno iste osebe, kar po eni strani za kontinuiteto komisije niti ni tako slabo. A gledališka scena v Sloveniji je tako majhna, da se dvakrat obrneš pa trčiš v kritika, ki je v neki komisiji, ali v tega dramaturga, ki je bil pri tisti in tisti predstavi pa si sodeloval z njim, posredno ali neposredno. Zaradi neke higiene splošnih odnosov in zaradi pravičnosti bi bilo torej dobro, da se ljudje v komisijah pogosteje zamenjajo in da pride tudi čas, ko se komisija povsem zamenja. MZK še kar sledi temu in tudi komisija na ministrstvu ne ocenjuje z napotki, kaj naj neko društvo ali NVO počne.

Medtem ko je bila letošnja komisija na MOL povsem neprimerna. Predvsem, ko je ocenjevala programe in projekte, ob tem pa dajala navodila za delo, za premisleke in trosila zglede ali primere dobre prakse. Govorim iz našega primera, ko smo po desetih letih doživeli ostro kritiko tričlanske komisije, in to z napotkom, kdo naj nam bo za vzgled in poduk oziroma v dobrohoten razmislek (samoizpraševanje) o tem, ali je primerno, da umetniški vodja v tem gledališču tudi režira več predstav. Naj povem, da na leto pripravimo dve, tri uprizoritve. Ob vsem tem pa so nas primerjali z zelo razvejano gledališko institucijo, ki ima na leto okrog petnajst premier tako v lutkovnem, postdramskem in dramskem gledališču. Mi imamo tri, smo brez prostora in glede slednjega zelo odvisni od prijateljskih vezi v drugih gledališčih, da nas sprejmejo pod svojo streho v koprodukcijskem ali tehničnem smislu. In za režijo lahko plačamo okrog 1500 evrov bruto. In tako so takoj našli razlog, da so nam odvzeli 10.000 evrov. S tem hočem povedati samo, kaj se mi tu zdi nevarno. Nevarno je, da meni ali kateremu koli ustvarjalcu kažejo sofinancerji pot, kakšen naj bo in komu naj bo podoben, da bo dober in da bo dobil zadostna sredstva za svoj obstoj. Komisija na MOL je bila letos preveč kritična in pokroviteljska, prestrašena in ubogljiva. Saj ni tako samo pri MOL, tudi druge velike mestne občine tako delujejo; v njihovi upravi jim rečejo, da nimajo denarja in naj bodo zelo kritični, kajti če bodo zelo kritični, bomo dobili manj točk in zato tudi manj denarja … In tako bodo privarčevali nekaj evrov.

Torej gre tudi v primeru NVO za neke vrste politični pritisk?

Ni to takšen političen pritisk, kot ga mi razumemo, levo-desno: da na primer zdaj ne bi mogel delati predstav, ki obravnavajo neko temo, ki je določena politična usmeritev nima v svojem programu in je ne sprejema. Le živimo v zahodnem svetu in po načelih zahoda. Problem je v tem, da če ti oblastniki ne dajo denarja, kolikor ga potrebuješ za dostojno izvedbo neke produkcije, se posredno uveljavi nek politični pritisk. Ne govorim, da morajo dati nekomu samo zato, da ne bi rekel, da ni političnega pritiska, milijone in milijone denarja, ne, potrebno pa je pravilno vrednotiti in prepoznavati kvaliteto in trud. Pogledati razliko med programskim in projektnim razpisom. ŠKUC je vendarle štiridesetletna organizacija, ki ima pod svojim okriljem veliko različnih dejavnosti: ŠKUC je bil prvi na področju elektronske glasbe, med prvimi, ki se je začel resno ukvarjati s človekovimi pravicami, in hkrati imamo zdaj gledališče, imamo glasbo, film, založbo, poleg tega pa je iz ŠKUC-a izšlo ogromno drugih forumov in producentov. Od vseh je znotraj ŠKUC-a najbolj razvejana galerijska dejavnost. Zato se nam po absurdu zgodi, da se moramo na razpisu vsi prijavljati na področju likovna umetnost kot primarnem. Tu prijavimo likovni, glasbeni, filmski, gledališki program in potem nas uradniki razvrstijo po področjih. Likovno, ki je primarna in prva dejavnost, ocenjuje likovna, glasbeno glasbena, gledališko pa uprizoritvena komisija. In seveda po tem ključu dobi gledališče dosti manj denarja. Če bi se gledališka redakcija ŠKUC lahko prijavila samostojno na programski razpis, se bi znalo zgoditi, da bi za eno predstavo dobili toliko, kolikor zdaj dobimo za dve. Gre namreč še za neprogramske stroške, ki jih zdaj nimamo priznanih kot gledališče. Kljub temu smo zelo zadovoljni, program delamo že deset let, ravno toliko časa smo v programskem razpisu, kar je neko zagotovilo, da ne umremo, saj se na projektnem razpisu lahko zgodi, da ti projekta sploh ne odobrijo. Ja, denar in delitev le-tega pomenita velik pritisk.

Kako kaže s prostorom ŠKUC gledališča?

Nič ne kaže. Župan nas je s svojo župansko popotnico napotil na načelnika za kulturo MOL, gospoda Grilca. Gospod Grilc nas ni niti sprejel, nakar so nas prevzeli prijazni uradniki in nas z novim priporočilom izročili Uradu MOL za nepremičnine. A do danes niso našli primernega prostora, kljub županovim zagotovilom, naj se sklicujemo nanj. To smo tudi storili in dobili odgovor, da so na voljo trije prostori, od katerih pa naj niti eden ne bi bil primeren za našo dejavnost. Po drugi strani pa, kaj naj zdaj s prostorom, ko so nam na MOL odrekli velik del finančne pomoči. Zase prostora prav nič ne iščem, iščem ga za igralce, ki so svobodnjaki, iščem ga za ljudi, ki sodelujejo s ŠKUC gledališčem, ki šele začenjajo svojo gledališko pot, da bi lahko imeli vsaj nekje vajo, da nam ne bo treba vedno nekoga prositi in vse plačevati. Naše predstave po večini nastajajo v pisarni tri krat tri metre ali pa v kakšnem skladišču nočnega kluba. Glede prostora nismo ničesar dosegli. Zdaj delamo že deset let na tak način. Našo produkcijo usmerjam v koprodukcijo z večjimi hišami, ker se je to izkazalo za bolj učinkovito, krajšo in kvalitetnejšo pot.

Letos ste prvič selektor festivala Monodrama. Na podlagi kakšnih kriterijev ste izbirali tekmovalne monodrame?

Izbiral sem med 24 prijavljenimi monodramami. Kaj me je zanimalo? Predvsem žanrska raznolikost, ker je festival tudi neke vrste predstavitev dvoletne monodramske produkcije na Slovenskem. Lepo število prijavljenih monodram dokazuje, da je ta še kako živa, poleg tiste klasične monodrame, ki je zvezana z dramskim besedilom, psihološko poglobljenim notranjim konfliktom ter zaključenim dramskim dejanjem, se igralci vedno bolj spogledujejo in poslužujejo obrazil stand-up komedije, kjer je pomembna komunikacija z občinstvom, improvizacija na določeno temo in parodiranje nekih aktualnih dogodkov. Bilo je kar nekaj solo projektov, happeningov, umetniških akcij, kjer so dramska načela klasične monodrame popolnoma zreducirana na nek minimum. Hotel sem pokriti vse te žanrske zvrsti in podzvrsti, v mislih sem imel vsebinsko polnost, kakovostno igralsko izvedbo, profesionalnost izvajalcev in ostalih sodelavcev in pa visoko umetniško raven. Vem, da je selektorski izbor na nek način tudi subjektiven izbor, in zagotovo bo kdo vprašal, zakaj njegova predstava ni bila izbrana. Ko sem delal program, sem doma sedel pri zapiskih ogledanih predstav in mi je bilo zelo težko. Ravno zdaj delam četrto monodramo in torej vem, koliko truda in vsega je vloženo v monodramo, igralec ogromno vloži. Trudil sem se, da v »dodeljenih šest tekmovalnih večerov« vstavim cvetober raznolikosti, pestrosti in predvsem igralske zanimivosti. Nočem pa s tem reči, da tisti drugi, ki niso bili uvrščeni v tekmovalni program, igralsko niso bili zanimivi. Ogibal sem se le bolj komedijskim monodramam.

Kakšno je po vašem mnenju stanje gledališke produkcije?

Nekatere predstave so tako odlične, da postaneš kar radosten, ko jih gledaš, druge pa se ne posrečijo v takšni meri. Bolj me skrbi, da bo glede vseh družbenih dejavnikov produkcija postala množičnejša, a na račun kvalitete slabša. Še nekaj se zadnje čase pojavlja: da nekateri režiserji za silo sodobnosti niso dovolj zvesti sami sebi in poskušajo narediti nekaj novega, nekaj drugačnega, kar razumem, ampak potem to ostane nekako na pol poti. So pa režiserji, ki se ne dajo, in so njihove predstave, ker so ostali zvesti sami sebi, tako sveže in dobre. Osebno obožujem uprizoritve gospoda Koruna, njegove predstave so sveže, domišljene kot predstave Petra Brooka. On je ostal zvest sebi in nam daje vse to bogastvo svojega gledališča, zna delati z igralci, zna vse umeščati tako, kot je treba. Nekateri mladi režiserji, moje generacije in mlajši, so zaradi tega, ker so zvesti sebi, odlični (Janežič, Lorenci, Koležnik, Horvat, Djilas in drugi). Mi drugi pa še potrebujemo nekaj časa in več priložnosti za delo v instituciji.

Ali je katera predstava, ki bi si jo želeli režirati v prihodnje?

Vse tiste predstave, ki sem jih predstavljal gledališkim direktorjem, pa ne vem, če jih kdaj bom režiral. Res je, da so to predstave, ki spet temeljijo na igralcu, ki imajo neko zgodbo, ki me privlači. Teme so vseživljenjske in zelo zanimive. Torej bi si res želel, da ravnatelj Drame sprejme nek moj predlog, želel bi režirati v Kranju in izpeljati nekaj, o čemer se že precej časa pogovarjamo. Da bi imel pa nek tekst, ki ga čuvam, in bi ga nosil okrog, ga pa ta trenutek nimam. Tudi za ŠKUC gledališče sem rekel, da se bom po desetih letih nekoliko potegnil v ozadje in ne bom režiral, da bom dal priložnost drugim kolegom, ki bi si želeli delati za malo denarja. Ker se mi zdi, da bomo s tem naredili nek premislek in bomo storili korak naprej. Program za ŠKUC gledališče je narejen in pričakujem, da bodo tudi kakšni mlajši režiserji doprinesli in skusili to, bom rekel »partizansko« gledališče. Lansko leto smo odlično sodelovali z Mladinskim gledališčem pri predstavi Amado Mio, ki jo je delal Ivan Peternelj. K meni je prišel z že izdelanim konceptom za predstavo in zato tudi nisem imel nobenega pomisleka. Drugo je, da pride kdo in me prosi, da bi nekaj režiral, pa ne ve, kaj. ŠKUC gledališče je takšno, da imajo ustvarjalci sami iniciativo in bi želeli delati, a še vseeno ostaja v nekem našem kontekstu. Amado Mio je živ primer, kako se da povezati našo založbo, ki je izdala roman Amado Mio, navdušenega igralca in režiserja, ki je to spravil na oder, in odlično koprodukcijsko sodelovanje med Mladinskim gledališčem in ŠKUC gledališčem. Ta zadnja koprodukcija, ki je že uresničena, mi je spet dala vero v kolegialnost v gledališču, ker smo tako odlično sodelovali z Mladinskim in dosegli pomemben uspeh. Predstava je na Borštnikovem srečanju v tekmovalnem programu, ravnokar odhaja na 35. festival MOT v Skopje, bila je v Vidmu in na Queer Zagreb, kar je odlično. Za to koprodukcijo, ki zdaj prihaja z Mestnim gledališčem, pa sem neizmerno hvaležen Barbari Hieng Samobor, ki ima tankočutnost za »naše gledališke sanje« in sočutnost in nam je ob desetletnici, meni in gledališču, dala zelo veliko priložnost.
 
Malo sem se že naveličal teh off projektov. Dovolj režiserskega dela imam na radiu. A v gledališču je drugače in bi še delal, toda off produkcija me je po desetih letih že izčrpala. Je pa res, da sem v desetih letih zrežiral toliko predstav, kolikor jih moji kolegi ne bodo še nekaj let. Spoznal sem igralce, ki so takrat začeli delati pri nas in so danes vsi po slovenskih gledališčih, tudi to je uspeh ŠKUC gledališča. Uspeh so koprodukcije, uspeh je, da smo deset let zdržali, da je bilo med vsemi temi predstavami nekaj odličnih, na žalost ne prepoznanih v smislu nekih nagrad, da smo bili na nekaj zanimivih gostovanjih v tujini in da smo za vsakogar, ki je z nami sodeloval, našli neko priložnost. To je danes poslanstvo ŠKUC gledališča. In moja želja za naprej. Zdi se mi, da je koncept ŠKUC gledališča predvsem to, da imajo ljudje, ki si želijo delati, priložnost nekaj narediti. Na to sem ponosen po desetih letih, tudi to je moje režisersko in umetniško zadovoljstvo.
 
 
Povezavi:

Alen Jelen, Škuc

Pogovarjala se je Nika Arhar, SiGledal, 27. 9. 2010
Intervju z Diano Koloini
Anita Volčanjšek, SiGledal, 26. 9. 2010
»Vemo, kaj delamo«
Lena Gregorčič, SiGledal, 29. 9. 2010
Gledališče mora biti nekaj korakov pred publiko
Tea Kovše, 12. 9. 2010
Lutka je vesolje
Anita Volčanjšek, SiGledal, 30. 9. 2010
Teater je prostor, kjer naj bi vsak izmed nas našel nekaj zase
Anita Volčanjšek, SiGledal, 26. 9. 2010
»Izbira je tista, ki me definira kot individuuma«
Pogovarjala se je Nika Arhar, SiGledal, 27. 6. 2010
Intervju z Ivano Djilas
Kaja Pregrat, SiGledal, 1. 10. 2010
»Ja, veliko novega, in upajmo dobrega, se obeta«
Kaja Pregrat, SiGledal, 28. 9. 2010
Javnost pričakuje in plačuje dobro umetnost
Kaja Pregrat, SiGledal, 1. 10. 2010
»Ja, veliko novega, in upajmo dobrega, se obeta«
Katarina Koprivnikar, SiGledal, 28. 11. 2010
Monodrame delajo dobri igralci
Špela Sodja, SiGledal, 4. 5. 2010
Mateja Bučar bi bila palma
Špela Sodja, SiGledal, 17. 5. 2010
Brez vas ni nas
Špela Sodja, SiGledal, 23. 6. 2010
It's a men's world!*