Katarina Koprivnikar, SiGledal, 27. 3. 2012

Neda Rusjan Bric: Domišljija, pogum in intuicija

Neda Rusjan Bric je vsestranska umetnica: igralka – v času intervjuja se je intenzivno pripravljala na premiero nove predstave Mladinskega gledališča, zato je ta pogovor nastal na daljavo; režiserka – njen tretji avtorski projekt Kdor sam do večera potuje skoz svet (Simon Gregorčič) je v tekmovalnem delu za najboljšo uprizoritev Tedna slovenske drame. Z omenjeno predstavo tako zaključuje t. i. primorsko trilogijo – njen režiserski debi Trieste – Alessandria Embarked (Štorja od lešandrink) in Eda (Zgodba bratov Rusjan) sta prav tako že bila v naboru za Šeligovo nagrado.
foto Matej Peternelj
foto Matej Peternelj
foto Matej Peternelj
foto Matej Peternelj
foto Matej Peternelj
foto Matej Peternelj
foto Matej Peternelj
foto Matej Peternelj
foto Matej Peternelj
foto Arhiv SNG NG
foto Arhiv SNG NG
foto Arhiv SNG NG
foto Arhiv SNG NG
foto Arhiv SNG NG
foto Arhiv SNG NG
foto Arhiv Maska
foto Arhiv Maska
foto Arhiv Maska
foto Arhiv Maska
foto Arhiv Maska

Opisujejo vas kot samosvojo avtorico. Kako vi vidite to svojo samosvojost?

Čisto vsak avtor je lahko samosvoj, koliko je pri tem uspešen, je seveda druga stvar. Važno je le, da si pri svojem delu iskren in da znaš najti vzvode, ki ti pomagajo najti svoje bistvo, občutke, misli, ideje in njihovo interpretacijo, ki je lastna samo tebi. Na ta način je vsakdo lahko originalen. Jaz pač samo sledim sebi.

Veliko je igralcev Mladinskega gledališča, ki se poleg igre lotevajo tudi režije (Maruša Geymayer - Oblak, Robert Prebil, Niko Goršič, Ivan Peternelj …), kaj je v Mladinskem gledališču tako specifičnega, da se igralci lotevajo raznolikih gledaliških praks?

Res je, Mladinsko gledališče je na nek način posebno. Ne le zaradi dolge tradicije eksperimentalnih predstav, ampak tudi zaradi svojega notranjega ustroja, ki se je izoblikoval že pred mnogimi leti, a je enak še danes: deluje namreč kot družina – z vsemi dobrimi in slabimi lastnostmi. Zdi se mi namreč, da so »kastne razlike« med posameznimi poklici mnogo manjše kot v drugih gledališčih. Vsak lahko izreče svoje, vsak lahko prispeva karkoli – kar ni vedno prijetno, mogoče niti produktivno, vendar te nenehno sili k razmisleku. Krešejo se mnenja, razvnemajo se strasti in pogosto boste v obrekovalnici v dinamičnem pogovoru našli vse: od igralcev, odrskih delavcev, snažilk, režiserjev do direktorice. Na ta način ima tudi igralec občutek, da je veliko bolj soavtor režiserjeve ali dramatikove ideje kot mogoče kje drugje.   

Precej ste sodelovali z režiserji, ki v svojih predstavah operirajo z manj tradicionalnimi gledališkimi prijemi, kjer tudi igralci pišejo tekst in so bolj vpeti v ustvarjalni proces nastanka predstave. Je to tisto, kar vas je spodbudilo, da tudi sami posežete po režiji in pisanju besedil?

Da, točno o tem sem govorila v odgovoru na prejšnje vprašanje: prav zaradi te velike vpetosti v ustvarjalni proces nastajanja predstave se tudi nam samim porodijo ideje za svoje lastne. Sicer pa mislim, da se počasi tudi v drugih gledališčih dogaja isto, čemur se sploh ne čudim; skoraj vsak igralec, ki se dolga leta ukvarja z gledališčem ali filmom, slej ko prej vsaj pomisli na to, da bi samostojno pokazal, povedal svoje videnje sveta – ne zgolj skozi igro, ampak tudi s svojim projektom, največkrat z monodramo. Seveda pa se tega ne loti vsak, samostojen projekt je namreč izjemno kompleksna stvar, ki zahteva od igralca drugačen način razmišljanja, kot ga je navajen. Logistika, ukvarjanje z denarjem, koordinacija idej, ljudi in njihovih energij … skratka, imeti morate strašansko voljo, da se tega lotite, in ni nujno, da vam bo uspelo.

Vi ste šli še dlje od svojih kolegov, saj ste z Edo pravzaprav zaključili magistrski študij režije. Kako to, da ste se odločili tudi za akademsko pot k režiji?

Po svoji prvi režiji sem odkrila, da to ni bil zgolj izlet vstran, ampak da je to novo polje mojega delovanja. Pri sebi sem odkrila lastnosti, ki sem jih omenila in na katere prej nisem bila pozorna. Odkrila sem, da me to delo neizmerno zanima, da sem dober opazovalec, koordinator, da znam delati z ljudmi in da imam predvsem eno prednost, da poznam obe plati pri nastajanju predstave: poznam princip igranja in princip režije.  To sta zame dve popolnoma različni početji. Zdaj tudi bolje razumem režiserja, ko igram in ko režiram, natančno vem, kaj se dogaja v igralcu. Kar se študija tiče, pa sem prepričana, da bi se več igralcev odločilo zanj, če bi jih akademija sprejela. Zaenkrat sem prva in edina, ki se je z diplomo iz dramske igre lahko vpisala na magisterij iz režije, pravijo, da zato, ker sem že prej uspešno režirala in ker sem prijavila zelo dobro pripravljen projekt, vendar sem prepričana, da se bo to kmalu spremenilo in bo vpis dostopen tudi igralcem ali drugim profilom, če bodo seveda izkazali svojo sposobnost.

Živite polno (umetniško) življenje? Bi k svojim mnogoterim umetniškim praksam (igre, režije, pisanja – tako za oder kot za otroke) v prihodnosti radi dodali še kaj?

Pisanje je zame še eno na novo odkrito polje. Že od nekdaj sem sicer imela željo, najbrž pa ne tudi poguma. Pri magistrskem študiju sem se zaradi podpore akademije in mentorja počutila dovolj varno, da sem se spustila tudi v dramatiko. Zdaj pišem vse: za otroke, verze in prozo, drame in scenarije za svoje predstave, kratke zgodbe za odrasle … pisanje idealno dopolnjuje moje režijsko in igralsko delo, pri tem se namreč počutim najbolj svobodna, saj ne potrebujem nikogar, le svoj mir, računalnik in samo sebe. Tako večinoma pišem poleti, v prostem času, ideje pa dobivam večinoma, ko sem izven vseh svojih delovnih dolžnosti.
Sicer pa že šesto leto tudi poučujem, in sicer scenaristiko na Visoki šoli za umetnosti, oddelek pri Univerzi v Novi Gorici. Tudi to je poseben izziv saj te nenehen stik z mladimi ustvarjalci prisili, da ostajaš mentalno svež in gibljiv. Skozi poučevanje se ogromno naučim tudi sama, delavnice z uveljavljenimi filmskimi režiserji pa prinašajo vedno nova znanja, ne le študentom, tudi meni. Če bi še kaj dodala? Bi, ampak izzivi prihajajo sproti in sproti se tudi odločam, kaj naj z njimi.

Režijsko se ukvarjate s precej specifično zgodovinskimi tematikami (Aleksandrinke, brata Rusjan, Simon Gregorčič), ki jih obravnavate zelo intimistično. Kot takšne opisujejo tudi vaše režije državnih proslav. Kako je prišlo do takšnega sodelovanja in kaj je tisto, kar izziva vas kot režiserko proslave in kaj kot režiserko gledališke predstave?

Do režij proslav je prišlo prav zaradi študija: za prvo proslavo so želeli povezati film in dogajanje na odru, in eden od mojih mentorjev je predlagal mene, saj se pri svojih predstavah ukvarjam prav s tem. Druga je sledila zato, ker so bili s prvo zadovoljni in tako dalje. Zame je bil to precejšen izziv, veselje ob novi možnosti pa tudi stres, strah in sprva naravnost groza. Ker pa se v življenju nikoli več nočem odpovedati ničemur zaradi strahu, sem se odločila, da zagrizem v ta zalogaj. Stvari se vedno lotim izjemno premišljeno, sem človek ratia, ampak vedno tudi intuicije. Zato so moja dela intimistična, ker je moja lastna izkušnja edino, s čimer lahko verodostojno operiram. Na nek način to spominja na kreiranje igralske vloge. V osebnost ali temo, ki jo obravnavam, se sprva poglobim na igralski način, če lahko temu tako rečem; ko problem začutim, ko najdem pri sebi vzgib, ki je moj in resničen, takrat vem, da sem na pravi poti. Potem to le umestim v pravi kontekst, vključim domišljijo in spletem zgodbo. Mislim, da vse delam na podoben način, človeka ali temo, ki jo obravnavam, moram do potankosti spoznati, raziskati in potem vzljubiti. Moje zanimanje je resnično in iskreno in najbrž je to tisto, kar potem pride do gledalca, da tudi sam začuti interes. 

Za predstavo Eda – Zgodba bratov Rusjan ste bili nagrajeni na festivalu komornega gledališča SKUP na Ptuju. Je nagrada pripomogla k hitrejši in lažji realizaciji vašega tretjega avtorskega projekta Kdor sam do večera potuje skozi svet (Simon Gregorčič)? Je danes (v času krize) težko pridobiti sredstva in zanimanje producentov za uprizoritev projektov?

Nagrada je najbrž pripomogla k prepoznavnosti predstave in zato tudi k številnim gostovanjem, ki so temu sledila. Igrali smo jo po vsej Sloveniji, imela je več kot petdeset ponovitev, bili smo z njo v Šanghaju kot predstavniki Slovenije na Expu 2010 in v Kairu na festivalu eksperimentalnega gledališča. Ne vem, če je to posledica nagrade, pomaga pa zagotovo, da se glas o predstavi razširi, preko medijev in od ust do ust. Glede novih projektov: gotovo pomagajo tudi nagrade, najbolj pa pomaga dobro pripravljen projekt. V času krize bo to seveda postalo še bolj pomembno: prava tema, premišljen koncept izvedbe in seveda zaupanje producentov v avtorja na podlagi minulega dela.

Ostajate pri avtorskih projektih ali bi se lotili tudi režij tekstov drugih avtorjev?

Vsekakor ostajam pri avtorskih projektih in vsekakor bi režirala tudi druge avtorje. Že nekaj časa imam v mislih dramo Franja Frančiča, ki bi si jo zelo želela režirati, saj sem se vanjo »zaljubila« zato, ker je po vsebini zelo »moja«, po formi pa ne: je izjemno poetična in taka, kot je jaz ne bi napisala, in to mi je všeč. Sicer pa skrbno izbiram svoje teme, saj zelo veliko igram v svojem matičnem gledališču in zato ne morem režirati, kolikor bi lahko ali bi si želela. To sicer absolutno jemljem kot kvaliteto, saj se zato za vsak svoj nov projekt temeljito pripravim in zavzamem. 

Vsi vaši avtorski projekti so bili (so) v tekmovalnem programu za Šeligovo nagrado na Festivalu TSD v Kranju. Kaj vam pomeni ta festival?

Festival je čas in kraj, kjer dobi besedo slovenska dramatika, ki je pogosto skrita, odrinjena in neuprizarjana. Zato se mi zdi nujno potrebno, da se vsaj enkrat na leto govori, piše, gleda in misli naše avtorje in njihova najnovejša dela. Uvrstitev mojih del v tekmovalni program imam zato seveda za posebno čast, saj se tako počutim dejaven in opažen del naše gledališke ustvarjalnosti.

Koliko je v vašem ustvarjalnem procesu prisotna misel o strokovnih kritikah in odzivu publike?

Misel na publiko je prisotna vsaj nekoliko, na kritiko v ustvarjalnem procesu res ne. Vendar pa ima moj ustvarjalni mehanizem svoje življenje in svojo pot. Zdi se, da ko se enkrat stvar zastavi, ko so vse osebe v pravih odnosih in ko se zgodba začne zarisovati, takrat imam bolj malo vpliva na potek, in misel na publiko ali celo kritiko bi naravni tok stvari lahko zmotila. Me pa zelo zanima, kako se občinstvo odziva na končni izdelek, velikokrat grem na ponovitev in opazujem, kako in na kaj gledalci reagirajo in poskušam analizirati, zakaj je tako. Ne govorim o tem, da mora biti predstava všečna, ampak me iskreno zanima, kaj deluje, kako in zakaj. Seveda delam predstave v prvi vrsti zato, da izpolnim in izrazim sebe, me pa absolutno ne zanima narediti nečesa, kar ne bi našlo stika z ljudmi. Če je potem še strokovna kritika pozitivna, toliko bolje. V resnici me najbolj zanimata dve stvari: ali sem uspela ubesediti, uprizoriti, »v meso spremeniti«, kar sem želela povedati, in seveda: ali to, kar imam povedati, sploh komu kaj daje.   

Spremljate produkcijo slovenske dramatike, kako zanimiva se vam zdi na primer sodobna tako imenovana 'nova drama' (Semenič, Rezman in podobni)?

O novih dramatikih težko govorim, ker jih premalo poznam: prvič zato, ker me, ko sama pišem, včasih to, da preveč preberem, prej moti, kot da bi mi koristilo; drugič pa zato, ker mi je nova dramatika težko dostopna. Z veseljem bi šla na branja v Glej, a sem večinoma ob večerih v gledališču na vajah ali predstavah, zato bi se mi zdelo smiselno, da bi imeli avtorji možnost objavljati svoje tekste nekje na spletu in bi bili vedno dostopni. Kadar le morem, pa grem pogledat uprizoritve: nazadnje sem v Novi Gorici gledala 24ur Simone Semenič.

Osrednja oseba predstave Kdor sam do večera potuje skozi svet, ki zaključuje tako imenovano primorsko trilogijo, je pesnik Simon Gregorčič. Prva dva dela trilogije na posreden in neposreden način zaznamuje vaša osebna vpetost v zgodbe (vaša nona je bila Aleksandrinka, brata Rusjan nosita isti priimek kot vi), kaj pa je pri Gregorčiču tisto, kar (če) se dotika vaše osebne zgodovine?

Neposredno se moje osebne zgodovine dotikajo le Aleksandrinke. Rusjana nosita isti priimek kot jaz in sta doma iz istih krajev, sicer pa z njima nisem v bližnjem sorodu. Gregorčič pa … še sama nisem vedela, zakaj natančno sem si ga izbrala, bolj se zdi, da je on izbral mene. Ko sem se začela intenzivno ukvarjati z njegovo zgodbo in zgodbo njegovih potomcev, se je vse povezalo in sestavilo s prejšnjima predstavama. Resnična zgodba, ki se mi je razprla, in ljudje, s katerimi sem dobila stik in so z njo povezani – da bom odkrila nekaj tako dramatičnega, si nisem nikoli predstavljala. Na koncu sem resnico sicer dodobra obdelala in celo zakrila, ker s temi stvarmi ravnam zelo obzirno in vedno skrbim, da ne bi prizadela vpletenih, toda bistvo je ostalo.

Vse tri predstave govorijo o isti stvari: o pogumu. O preseganju okoliščin, v katerih se rodiš ali v katere si pahnjen, o izpolnjevanju svojih sanj, strahovih in njihovem preseganju. O življenjskih odločitvah. Govorijo skozi primorski milje, ampak so na človeški ravni univerzalne.

Pri omenjeni predstavi ste žanrsko presegli 'dokumentarno dramo' s tem, da ste pridali k dokumentom tudi fiktivni dopis (ki je tudi medijsko specifičen in posredovan na filmskem platnu). Kakšen je sploh status dokumentov, realnosti na odru? Ali ni vse na odru že fikcija?

V vseh treh predstavah sem uporabila film, in sicer kot scenografijo in kot nosilec druge, vzporedne zgodbe. Pri temah, ki jih obravnavam, me nikoli ne zanimajo zgolj zgodovinska dejstva, ampak kaj mi ta govorijo o današnjem življenju. Kje so skupne točke, zanimajo me vzroki in posledice: za posameznika, za narod, ne nazadnje za človeštvo. Pri snovanju zgodbe oziroma navadno dveh, ki se neločljivo prepletata in ena drugo pojasnjujeta, vedno skrbim, da so vsa zgodovinska dejstva prava. Osebe, dokumenti, dogodki – teh nikoli ne potvarjam, jim pa dodajam osebne lastnosti, detajle, odnose … tako da nastanejo dramski liki iz mesa in krvi. Kakšni naj bi bili sicer, sklepam iz dejstev, ki jih preučim iz vseh možnih virov, najraje pričevanj, če pa so bili taki tudi v resnici, ne morem vedeti, vendar tega ne ve tudi nihče drug. Pri sodobni zgodbi si like navadno v celoti izmislim, pri tem pa si pomagam z izkušnjami iz svojega življenja. Seveda, vse na odru je fikcija, umetnost je fikcija sama po sebi, vendar je prav zato na neki ravni najbolj resnična. Če mi uspe, da pri ljudeh vzbudim ne le zanimanje za ljudi in teme, ki jih obravnavam, temveč tudi razumevanje njihovih dejanj, ki so jih za časa njihovega življenja navadno obsojali, potem sem dosegla svoj namen. Če pa le enega samega človeka predstava opogumi, da preseže svoj lastni strah v resničnem življenju, potem je namen celo presežen.

TSD, Neda Rusjan Bric

Povezani dogodki

Diana Koloini, 20. 9. 2011
Nedina primorska trilogija
Katarina Koprivnikar, SiGledal, 19. 12. 2011
GREGOR ČUŠIN: Žlahtni Skopuh
Katarina Koprivnikar, SiGledal, 7. 12. 2011
JANA ZUPANČIČ: Mačka, ki jo pečejo tačke
Katarina Koprivnikar, SiGledal, 1. 4. 2012
Vito Taufer: Ustvarjati moramo svoje lastne svetove