Z Reykjavikom Martine Šiler sem se prvič srečal kmalu po njegovem nastanku in to srečanje je v ogromni meri krivo, da danes o njem pišem. Kot diplomirani igralec. Razen enkrat nekje na jugu Francije, po pokajenem džointu odličnega hašiša, ko sem udobno ležečima sokadilskima prijateljema bral in interpretiral dve Shakespearovi drami (ne spomnim se, kateri), praviloma ne uživam v prebiranju dramskih besedil. Zato Reykjavika ne priporočam v branje. Pač pa v njegovo uprizoritev. Kakšne senzibilne umetniške duše, ki zmore rezonirati z malim človekom, navadnim luzerjem, nulo, in bi bila sposobna tankočutno, brez cirkusa in spektakla luščiti neizgovorjeno gmoto stiske, ki se vali skozi dramo kot vedno večja kepa snega.
Štafeto predajam Gregorju Zorcu, neusahljivi igralski inspiraciji in odličnemu, srčnemu Človeku.
Povezava: Martina Šiler: Reykjavik