Tjaša Bertoncelj, 14. 9. 2017

Enostavno, smrt

Sanje o zvezdi, otvoritvena predstava 9. Bienala lutkovnih ustvarjalcev Slovenije je uprizorjena po motivih kratke zgodbe Charlesa Dickensa.
Foto: Boštjan Lah
Foto: Boštjan Lah
Foto: Boštjan Lah
Foto: Boštjan Lah
Foto: Boštjan Lah

Uporaba svetlega lesa tako v oblikovni zasnovi Omerzujevih lutk (Silvan Omerzu in Žiga Leban) kot scenografiji malega odra na prizorišču (Lucijan Jošt in Branko Caserman) tvori skladno vizualno podobo. Učinek naravnega, neizumetičenega še bolj pride do izraza s preigravanjem črno-belih barv ozadja, na katerem se projicirajo senčne podobe. Z osnovnimi barvnimi paletami, ki so del tudi kostumov (Mojce Bernjak), se odvrača od potencialne otroške raznobarvne slikovitosti: temačno in “surovo” vzdušje se sklada s tematiko: govori se o smrti.

Izpostavlja vprašanje, na kakšen način predstaviti temo mlajši publiki. Medtem ko se lutkovna predstava Račka, smrt in tulipan Lutkovnega gledališča Ljubljana tematike loti prek senčnega gledališča in vsebinsko prek prijateljskega odnosa med smrtjo in račko ter koncem kot koncem, Lutkovno gledališče Maribor ponudi nadaljevanje po smrti prek zvezde. Na treh starostnih ravneh spremljamo fanta in njegovo soočanje s smrtjo sestre in mame. Ne pušča odprtega posmrtnega vprašanja, temveč se približa presežnem pogledu: umrla oseba se z angelsko pomočjo transformira v zvezdo.

Pozicioniranost predstave režiser Silvan Omerzu ustvarja preko zadržanega gibalnega minimalizma namiznih lutk (animacije Barbare Jamšek, Metke Jurc in Elene Volpi), z odsotnostjo čustvene (ter govorne) izraznosti likov in smrt konceptualizira kot “enostaven” problem. Izključitev čustvenega kot razumskega odnosa še bolj poudarja temeljno usmeritev: zvezda kot normalen odgovor na otroško čudenje vprašanja smrti. Prav tako pa poudarjena možnost stika s preminulimi oziroma sledenja zvezdam.

Prisoten je počasen potek posamezne dramaturške enote, ki ga vodi tako neposredna naracija kot sama animacija, obenem pa je časovna pozicioniranost zgodbe pospešena in skače čez različna časovna obdobja lika, ne da bi se posamezne enote lahko povsem razvile. Slednje omogoča stik s tematiko na površini in zavira ustvarjanje globjih poistovetenj tako z osrednjim predmetom obravnavanja kot z likom. Odnos do smrti se tako ne povezuje z emocialnimi žalostnimi efekti, temveč jo jemlje bolj kot del našega vsakdana, obenem pa je dodan namig o nekem nadaljevanju, ki je posredno vezan na “božansko”. Predstava, namenjena starejšim od 6. let, izkoristi potencialno komponentno preprostosti smrti in uporabi Dickensovo vizijo kot eno izmed razlag na univerzalno vprašanje smrti. Ustvarjena distanca predstave do problema pa odpira možnost za premislek o drugačni verziji.

***

Tekst je nastal za festivalski blog, ki nastaja v okviru kritiško-novinarskega seminarja, ki v času 9. Bienala lutkovnih ustvarjalcev Slovenije (Lutkovno gledališče Maribor) poteka v sodelovanju s spletnim portalom Koridor – križišča umetnosti in KUD Moment.

Mentorica seminarja in urednica bloga je dramaturginja in gledališka kritičarka Zala Dobovšek. Sodelujejo: Tjaša Bertoncelj, Katja Gorečan, Maša Jazbec, Maša Radi, Nika Švab, Benjamin Zajc

Povezava: https://lutkovnibienale2017.wordpress.com/

Bienale lutkovnih ustvarjalcev

Povezani dogodki

Tjaša Bertoncelj, 13. 9. 2016
Pobeg
Tjaša Bertoncelj, 14. 9. 2017
Film o pionirju slovenskega lutkarstva
Tjaša Tomšič, Tjaša Bertoncelj, 26. 3. 2018
“Pa to je meni blazno fino delati!”