Tjaša Bertoncelj, 16. 9. 2017

Za črnim oblačilom

“Lepo vas pozdravljam. Z menoj greste na eno prav posebno potovanje po svetu.” Po uvodnem nagovoru smo postavljeni na preprogo, ki jo obdajajo različni scenski/kontinentalni kotički in potovanje Za petimi gorami idejne vodje in režiserke Irene Rajh se prične.

Foto: Arhiv Hiša otrok in umetnosti

Zvoki letališkega terminala nas imaginarno prostorsko umestijo na letališče, kjer se srečata dva čakajoča potnika. Ana Špik in Tines Špik z (še) “nepopisanimi” črnimi oblačili vzpostavita medsebojno interakcijo brez besed. Pripravljena sta na potovanje po različnih deželah. Razgibanost in širjenje uporabe uprizoritvenega prostora igralca ustvarjata preko premikov po kontinentalnih kotičkih. Z vmesno temno zatemnitvijo se dramaturška nit preseka in vsaka scenografska enota je grajena kot samostojna celota. Tako je bolj kot zgodba povezovalno sredstvo odnos med likoma, ki spoznavata in ponazarjata kraje. Slednji niso imensko označeni, vendar njihovo lokacijsko prepoznavanje izhaja iz karakternih namigov.

Na postaji, ki asociira na Japonsko, se vrstijo: gora Fudži, video projekcija Tokia, potres, senčni prikaz pitja čaja in hranjenja s palčkami. Skozi dogajanje je torej prisotna kostumografska (Iztok Hrga), glasbena (Zvezdana Novaković), video, scenografska (Anja Gruden) transformacija, ki se obenem poigrava z različnimi lutkovnimi tehnikami (senčne, naprstne, ročne lutke). S to vsestransko preobrazbo vsaka enota deluje kot mala gledališka konstrukcija. Medtem ko materialne, scenske reči ostajajo na mestu, sta animatorja tista, ki se premikata in se asimilirata glede na okolje. Svoji črni obleki dodajata kostum in ta se prilagodi lokaciji, ki jo reprezentira: na univerzalno človeškost je zgrajena kulturna tipizacija.

Slednjo produkcija Hiše otrok in umetnosti in Lutkovnega gledališča FRU-FRU uporabi v izobraževalni namen in sledi svojemu poslanstvu kulturne vzgoje. Širjenje geografskega znanja deluje kot gledališka uprizoritev poslikav otroškega zemljevida: v Afriki so kamele, Južni Ameriki opice, na Artiki plavajo kiti, v Oceaniji so korale. Materialna kultura se zaznava preko različnih čutnih organov, ki jih potek brez govorjenja še bolj izpostavlja in potencira. Pri stereotipizaciji družbenih kultur pa je prisotna tenka meja med širjenjem znanja kulturnih vzorcev in nehotenim kreiranjem predsodkov. Vzpostavlja se vprašanje, kje so meje posplošenega predstavljanja družbenih skupin: kdaj lahko nekaj označimo kot nekorektni predsodek in kdaj je ta intepretacija s korektnega vidika lahko pretirano korektna? Morda je prav zaradi te problematike večji poudarek predvsem na širjenju materiane kulture, ki je v predstavi bolj razvita kot občasni družbeno-kulturni vložki.

***

Tekst je nastal za festivalski blog, ki nastaja v okviru kritiško-novinarskega seminarja, ki v času 9. Bienala lutkovnih ustvarjalcev Slovenije (Lutkovno gledališče Maribor) poteka v sodelovanju s spletnim portalom Koridor – križišča umetnosti in KUD Moment.

Mentorica seminarja in urednica bloga je dramaturginja in gledališka kritičarka Zala Dobovšek. Sodelujejo: Tjaša Bertoncelj, Katja Gorečan, Maša Jazbec, Maša Radi, Nika Švab, Benjamin Zajc

Povezava: https://lutkovnibienale2017.wordpress.com/

Bienale lutkovnih ustvarjalcev

Povezani dogodki

Maša Jazbec, 15. 9. 2017
Pin-pin-pingvin, ki zna pogreti srce
Maša Jazbec, 15. 9. 2017
Zverinska poslastica na meji lutkovnega
Tjaša Bertoncelj, 14. 9. 2017
Film o pionirju slovenskega lutkarstva
Tjaša Bertoncelj, 14. 9. 2017
Enostavno, smrt
Benjamin Zajc, 14. 9. 2017
Divje navihani kovčki
Olga Vujović, 13. 9. 2017
Če ima lutka noge, mora hoditi!
Maša Jazbec, 16. 9. 2017
Nokavt klasični lutkovni obliki
Benjamin Zajc, 16. 9. 2017
Koga se boji Virginija Volk?
Nika Švab, 16. 9. 2017
Kaj pa če …
Benjamin Zajc, 17. 9. 2017
Zajčki in korenčki
Tjaša Bertoncelj, 14. 9. 2017
Enostavno, smrt
Tjaša Bertoncelj, 16. 9. 2018
Odtajanje
Martina Maurič Lazar, Tjaša Bertoncelj, 7. 9. 2018
Po stopinjah velikega lutkarja, Petra Dougana