Olga Vujović, 13. 9. 2017

Če ima lutka noge, mora hoditi!

Razmišljanje selektorice 9. bienala lutkovnih ustvarjalcev Slovenije Olge Vujović:

9. bienale lutkovnih ustvarjalcev Slovenije

Sprejela sem vlogo selektorice lutkovnih predstav, ki so nastale v obdobju od 1. maja 2015 do 30. aprila 2017; in razmišljala o tem, da bom videla najnovejše predstave znanih lutkovnih ustvarjalcev in ob tem potovala po meni tako ljubi Sloveniji. Nisem pa si mislila, da bom preživljala noči brez sna ob misli na izbor, ki ga bom na koncu morala narediti.

Bila sem ponosna in zadovoljna, da so me izbrali ljudje, ki so dejavni na področju lutkovne umetnosti. Mislila sem si, da so me izbrali zaradi mojega poznavanja lutkovnega medija, desetletij izkušenj s kritičnim spremljanjem predstav, sposobnosti, da jih analiziram, in verjetno zaradi neke mere (dobrega) okusa. Seveda pa tudi zaradi dejstva, da nisem aktivno vpletena v slovensko lutkovno sceno; zato ni razlogov, da bi bila merila mojega izbora pristranska.

In potem sem trčila na vprašanje meril … Včasih brez težav razložite, zakaj ste se odločili za uvrstitev neke predstave v program in za to, da neke predstave ne uvrstite vanj. Včasih pa je to zgolj slutnja, ki jo je treba ozavestiti. Eno od vodil, ki se je oblikovalo v času gledanja predstav, je to, da je treba izbrati predstave, ki bi jih kot gledalka z veseljem znova gledala (tekmovalni program). Dodala pa bom tiste, ki so zanimive in posebne, vendar niso v celoti in v vseh segmentih prepričljive (spremljevalni program).

Mislila sem, da me nič ne more določati v mojem izboru … Pa sem pozabila na zelo praktične dejavnike, kot je to, da bienale traja točno določeno število dni in je število predstav za oba programa bienala omejeno. Morda bi brez teh omejitev izbrala še katero predstavo, vendar samo v spremljevalnem programu.

Na 9. bienale so slovenski lutkovni ustvarjalci prijavili 53 predstav. Prvo sem si ogledala 12. aprila 2016 (še pred njeno uradno prijavo na bienale), zadnjo predstavo sem si ogledala 29. aprila 2017. Največ ogledov je bilo v začetku leta 2017. Vse predstave – razen ene, ki je v času mojih ogledov ni bilo na sporedu, – sem si ogledala v živo. Predstave so bile uprizorjene na vseh mogočih prizoriščih: od profesionalnih prizorišč z vso opremo in v dobrih pogojih do improviziranih prizorišč v parku. Bila sem prepričana, da bom lahko vsaj deloma popravila »krivice«, ki se dogajajo neodvisnim lutkovnim ustvarjalcem, in da program ne bo sestavljen samo iz predstav dveh največjih slovenskih lutkovnih gledališč, vendar tudi najboljše zamisli trčijo na oviro, ko zaradi pomanjkanja sredstev in prostorskih pogojev vidiš ne povsem uresničene želje ustvarjalcev. Čeprav sem včasih naletela na odlične predstave, odigrane v izjemno slabih pogojih, in obratno: videla sem manj uspešne, slabo »razumljive« predstave, ki so nastale in bile odigrane v odličnih pogojih. Takšne predstave je lahko prepoznati, saj občinstvo gleda na uro, se preseda, zeha, hoče domov (kakšnemu jokajočemu gledalcu celo izpolnijo željo in ga odnesejo ven). Pojem »nerazumljivosti « je težje analizirati – sprva sem mislila, da imam težave z razumevanjem slovenskega jezika in da mi je kaj verbalno pomembnega pobegnilo; nekatere sem razumela šele, ko sem prebrala slikanico (veliko predstav je narejenih po slikanicah). Otroci se včasih zamotijo z barvitim, veselim in dinamičnim dogajanjem in jim ni toliko mar za zgodbo. Problematično je tudi, ko se v znani zgodbi spreminjata besedilo in pomen; včasih niti ni jasno, ali je predstava narejena po motivih ali samo po navdihu znane zgodbe. Ob pomanjkanju logičnega razvoja dogajanja je moteče tudi nespoštovanje temeljnih zakonov animacije – z lutkami se ravna kot z nepomembnim materialom brez upoštevanja animacijskih možnosti, ki jih ponuja posamezna lutka. Če ima lutka noge, mora hoditi, če ima premične ude, ni razloga, da kar »leti« po zraku. In če lahko lutko brez škode za dogajanje in smisel predstave nadomestimo z igralcem, zakaj uporabiti lutke? Govorimo še vedno o lutkovni predstavi ali gre morda za dramsko predstavo?

Tako sem v tekmovalni program izbrala devet predstav: ker so bile dobro animirane in so izhajale iz lutkovne logike, ker so imele razumljivo zgodbo, pomen in sporočilo, ker so bile vizualno atraktivne in estetske, ker so dobro zvenele (govorna artikulacija in glasba), ker so igralci igrali s srcem in razumom … in na koncu zato, ker sem si jih želela znova ogledati. Čeprav so bile te predstave v glavnem namenjene otroškemu občinstvu, imajo dovolj elementov, da nagovorijo gledalce vseh starosti in jih vznemirijo. Morda bo kdo pripomnil, da so predstave, ki sem jih izbrala v tekmovalni program, tradicionalne; so pa zato v spremljevalnem programu takšne, ki so z vizualnimi, tematskimi, izvedbenimi in zvočnimi elementi pokazale, kaj vse je lahko lutkovno gledališče, in jih z enako pozornostjo gledajo gledalci vseh starosti.

Olga Vujović

(Prispevek iz kataloga 9. bienala ULU)

Povezani dogodki