Benjamin Zajc, 14. 9. 2017

Divje navihani kovčki

Tekmovalni program devetega Bienala lutkovnih ustvarjalcev je včeraj v tek pognal otroški lutkovni kabaret Čuk na palici (Kulturni zavod Kult, Nika Bezeljak, Laura Zafred).

Foto: Boštjan Lah

Gre za uprizoritev desetih ikoničnih pesmi Svetlane Makarovič, ki otrokom pripovedujejo nekatere življenjske zagate, kot so slabovidnost in lahkota, medtem ko odraslim skorajda do popolnosti prikažejo sedem smrtnih grehov. Režiserka Nika Bezeljak si za protagonista predstave ni izbrala lutk, ampak igralko in igralca Lauro Zafred in Miho Bezeljaka, ki ju v ozadju podpirajo še glasbeniki Matic Smolnikar, Aleš Zorec in Rok Felicijan.

Igralca nosita dramsko dejanje, lutke pa se uporabljajo le kot eno od sredstev za prikazovanje zgodb, ki jih pripovedujejo in pojejo. Režiserka je na oder postavila ročne lutke in marionete, ki jih oba glavna igralca tehnično obvladata. Ker pa je njihov namen zabavati otroke, posebnosti ali novih načinov v uporabi lutk ne najdemo. Ostali izvajalci njune podvige spremljajo z inštrumenti in vokali, s katerimi ustvarjajo atmosfero gozda skozi celotno predstavo. Scenografija je odeta v jesenske tone, in sicer na začetku spominja na urejen oder, ki pa se kmalu spremeni v kaos. Kovčki, poslikani na eni strani s floro in na drugi s fauno, se spreminjajo iz scenografije v lutke in iz njih v prostor z rekviziti.

Čeprav je uporaba kovčkov v dotični uprizoritvi na trenutke nerodna, je njihova vloga vseeno jasna, prehajanje iz enega gledališkega elementa v drugega udejanjena je zelo ilustrativno in tako jasno publiki, na katero predstava cilja (otroci 3+). Posledično tudi ni veliko simbolizma in metafor za najmlajše, se pa zato najde subtilna pikrost Makarovičinih besedil, v katero lahko zagrizejo odrasli. Čuk na palici ne sega po simbolizmu ali želji presenetiti, ampak ostaja prizemljeno otroški. Tako s fuzijo Makarovičinih besedil in otroško nedolžnih ter zabavnih uprizoritvenih elementov doseže sprostitveno funkcijo, ki ima potencial delovati tako na otrocih kot tudi na odraslih, to pa je, kot pravi Svetlana Makarovič ena najboljših vrlin umetnosti za otroke.

***

Tekst je nastal za festivalski blog, ki nastaja v okviru kritiško-novinarskega seminarja, ki v času 9. Bienala lutkovnih ustvarjalcev Slovenije (Lutkovno gledališče Maribor) poteka v sodelovanju s spletnim portalom Koridor – križišča umetnosti in KUD Moment.

Mentorica seminarja in urednica bloga je dramaturginja in gledališka kritičarka Zala Dobovšek. Sodelujejo: Tjaša Bertoncelj, Katja Gorečan, Maša Jazbec, Maša Radi, Nika Švab, Benjamin Zajc

Povezava: https://lutkovnibienale2017.wordpress.com/

Bienale lutkovnih ustvarjalcev

Povezani dogodki

Tjaša Bertoncelj, Benjamin Zajc, 1. 6. 2018
Miha Javornik: »Umetnost lahko gori in je v zgodovini tudi gorela«
Benjamin Zajc, 20. 10. 2017
Hommage à Tomaž Pandur
Benjamin Zajc, 27. 4. 2018
Benjamin Zajc bere sodobno slovensko dramo