Deja Crnović, 29. 11. 2018

Enkrat ne bo ničesar več

Mestno gledališče ljubljansko, Nejc Gazvoda TIH VDIH, režija Nejc Gazvoda, premiera 29. novembra 2018.
Foto: Peter Giodani
Foto: Peter Giodani
Foto: Peter Giodani
Foto: Peter Giodani
Foto: Peter Giodani
Foto: Peter Giodani
Foto: Peter Giodani
Foto: Peter Giodani
Foto: Peter Giodani
Foto: Peter Giodani

Bolj kot o odraščanju danes lahko govorimo o vedno novih začetkih. O vedno novih poskusih in vedno novih načinih, kako spodleteti. Tih vdih je postavljen tik pred nove začetke. Pred odhod na študij, pred konec zveze, pred odhod v drugo državo. Je trenutek, po katerem je bilo vse drugače, in vsi vpleteni se tega še kako dobro zavedajo, a se vseeno, zavoljo miru, pretvarjajo, da to ni res.

V Tihem vdihu je v ospredju družina, vmesna enota med posameznikom in posameznico ter družbo. Prvo okolje, znotraj katerega želimo ugajati. Starši se radi zabavajo s tem, da svoje otroke sprašujejo, kaj bodo, ko bodo veliki. Nekakšen grenko-sladek nasmešek se naseli na njihove obraze, ko jih slišijo odgovarjati s klasičnim naborom poklicev, kot so gasilec, učitelj, frizer, astronavt. Takšnih, ki bi odgovorili, da bodo vodje oddelka za upravljanje z družbenimi mediji ali pa samostojni podjetniki z registrirano dejavnostjo umetniškega ustvarjanja, je najbrž bolj malo. Kaj boš, ko odrasteš, je vprašanje, ki je zabavno približno do osnovne šole, potem pa sproža vedno več tesnobe; nabor možnosti je vedno ožji, pogojen z učnim uspehom, družinskimi pričakovanji in s priložnostmi, ki jih ponuja okolje. Najprej želimo zadovoljiti pričakovanja staršev (»Veš veliko, na maturi si dosegla skoraj vse točke, škoda za tisto slovenščino, a ne.«), nato želimo ugajati ostalim, šele nekje proti koncu tudi sebi. Znotraj družine drug drugega jemljemo za talca svojih pričakovanj ali pa za izgovor, da se ne premaknemo naprej.

Kot se v družini spodobi, tudi v Tihem vdihu članice in člani družine drug za drugega verjamejo, da so se zadeve lotili narobe. A bolj kot se z njimi pomikamo skozi tisto jesensko popoldne, bolj se nam zdi, da so mogoče vsi ravnali pravilno. Da je Janez imel prav, ko se je postavil za šibkejše, ker le tako lahko živi sam s sabo. Četudi zdaj piše horoskope. Da Petra ni naredila ničesar narobe, če dela v knjigarni in bere, namesto da bi služila tisočake v kakšni oglaševalski agenciji, ki prodaja srečo. Da je Marjan ravnal prav, ko je ostal doma z mamo in ji pomagal prebroditi prvo obdobje po moževi smrti. In da je mama Katarina ravnala prav, ko je raje, kot da bi šla na vino in ples, ostala doma in se še malo pogovarjala s svojim pokojnim možem. Večkrat bi si lahko rekli, da je to, da živimo v skladu s svojimi načeli, dovolj dobro. Da je dovolj dobro, če kdaj kakšno stvar preskočimo, počakamo.

 

Povezava: Gledališki list uprizoritve (PDF)

Tih vdih, MGL

Povezani dogodki

Aljoša Harlamov, 29. 11. 2018
Umetnikov(i) družinski portret(i)
Eva Mahkovic, 29. 11. 2018
Če bi vedeli
Aljoša Harlamov, 29. 11. 2018
Umetnikov(i) družinski portret(i)
Eva Mahkovic, 29. 11. 2018
Če bi vedeli
Deja Crnović, 5. 11. 2016
Za prekarke vseh identitet