Manca Cerar, 7. 12. 2018

Tih vdih 3

ŠTUDENTSKA KRITIKA (Nejc Gazvoda: Tih vdih. Režija Nejc Gazvoda, produkcija Mestno gledališče ljubljansko, premiera 29. 11. 2018)
Foto: Peter Giodani
Foto: Peter Giodani
Foto: Peter Giodani
Foto: Peter Giodani
Foto: Peter Giodani
Foto: Peter Giodani
Foto: Peter Giodani
Foto: Peter Giodani
Foto: Peter Giodani
Foto: Peter Giodani

Tih vdih je že druga predstava, ki jo je za MGL napisal Nejc Gazvoda. Če se spomnimo Menjave straže, ki je bila premierno uprizorjena leta 2015 na malem odru, je seveda možno opaziti številne podobnosti. Kljub temu smo v Tihem vdihu priča drugačnemu pogledu na medčloveške odnose. Zavesa nam tokrat namreč odpre veliko okno, ki odstira pogled na družino našega časa. Glava te družine, Katarina (Mirjam Korbar), je vdova srednjih let, ki se na svoj način spopada s smrtjo svojega moža. Ravno ko od doma pošilja najmlajšo hči, ki v Ljubljano odhaja študirat medicino, se pri njej zberejo vsi njeni otroci in tudi bivša snaha Maja (Tjaša Železnik). Skozi uprizoritev smo priča nekakšnim časovnim preskokom, ki jih s svojimi replikami sproža najmlajša članica družine, ki jo vsi kličejo Tamala. Te replike se na koncu izkažejo kot prava prihodnost in sestavljajo uvodni govor na Tamalini umetniški razstavi, ki se dogaja 20 let kasneje. Uprizoritev je torej slika dogodkov poslednjega družinskega srečanja, za katero vemo, da nikoli več ne bo enako.

Avtor in režiser nam prek tega uvida v intimo najmanjše celice družbe skozi celotno predstavo postreže z veliko zanimivimi vprašanji, ki se tičejo tako področij posameznikovega osebnega smisla, iskanja sreče, pričakovanj, ki jih imajo starši do svojih otrok, kot tudi področja izražanja lastnega sveta, ki na koncu razreši družinsko stisko. Za osebno izražanje je potrebna določena mera ranljivosti, ki pa se skozi uprizoritev gradi skupaj z razvojem sočutja med žalujočimi in nekoliko oddaljenimi člani družine.

Ves čas smo priča strnjenemu dogajanju na istem prizorišču, ki pa ga prekinja Tamala (Lara Wolf) s svojimi replikami, s katerimi reflektira svojo preteklost in družino. Slednje uprizoritvi daje posebno poetičnost, saj se nam v teh trenutkih pogled odpira z drugega zornega kota. To je pogled na svet skozi oči mlade umetnice, ki je v nasprotju s svojo materjo in sestro Petro (Ajda Smrekar) predvsem tiha opazovalka dogajanja. Prav ta kontrast, ki Tamalo loči od preostalih treh odraslih članov družine, pa je posebej zanimiv. Tako Katarina kot tudi Marjan in Petra ponovno iščejo svoj smisel, ker pa svoje nezadovoljstvo prenašajo na druge člane, smo v predstavi nemalokrat priča komičnosti družinskih prepirov. Vsi igralci pri takih pripetljajih prepričljivo odigrajo svoje vloge, še posebej pa je treba izpostaviti odlično igro Tjaše Železnik, ki se v vlogi bivše snahe Maje dogajanju pridruži nekoliko kasneje. Z nekoliko spremenjenim glasovnim registrom namreč čudovito upodobi lik ženske, ki je bolj kratke pameti, a se odlikuje z žensko senzibilnostjo.

Nejc Gazvoda pred nas postavi zgodbo o zaprtosti posameznikov v okolju, kjer bi morali biti kot ljudje najbolj odprti. O zaprtosti, ki izhaja iz zanikanja bolečine naših bližnjih in nezmožnosti osebnega izražanja. Ko se liki na odru počasi začnejo lomiti, smo priča vsem vrstam izražanja. Predstava pove zgodbo o izdihu osebnih čustev, ki jih mora vsak izraziti po svoje. Bodisi izplesati bodisi izliti na papir ali pa morda, kot to stori Tamala, naslikati družinski album in povedati še eno zgodbo, zgodbo o lepoti pa tudi krhkosti družine.

***
Študentska kritika je nastala v okviru seminarja, ki ga na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo (Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani) vodi doc. dr. Gašper Troha.

MGL, Nejc Gazvoda, Tih vdih

Povezani dogodki

Aljoša Harlamov, 29. 11. 2018
Umetnikov(i) družinski portret(i)
Deja Crnović, 29. 11. 2018
Enkrat ne bo ničesar več
Eva Mahkovic, 29. 11. 2018
Če bi vedeli
7. 12. 2018
Tih vdih 2
7. 12. 2018
Tih vdih 1
7. 12. 2018
Tih vdih 4