Deja Crnović, 22. 2. 2018

Tijana Zinajić: Iz porednosti pride napredek

SNG Nova Gorica, Jure Karas REALISTI, režija Tijana Zinajić, premiera 22. februar 2018.
Fotografije z vaj: SNG Nova Gorica / Peter Uhan
Fotografije z vaj: SNG Nova Gorica / Peter Uhan
Fotografije z vaj: SNG Nova Gorica / Peter Uhan
Fotografije z vaj: SNG Nova Gorica / Peter Uhan

Režiserka Tijana Zinajić, ki si je ogromno izkušenj nabrala tudi kot igralka, se v SNG Nova Gorica vrača po osmih letih; takrat je režirala večkrat nagrajeno otroško predstavo Antonton. V tokratni predstavi Realisti, Kabaret za pet igralcev, pijanca in občinstvo, je izhajala iz humorja, ki je tudi sicer zelo pomemben dejavnik v njenem ustvarjanju. Komedija in muzikal sta namreč dve strasti, ki ju režiserka jemlje »zares«.

Idejo za Realiste ste dobili v bosanskem humorju serije Top lista nadrealista. Kako je prišlo do ideje in zasnove predstave?                                                                           

Poklical me je Marko Bratuš, ker si je želel, da bi naredila predstavo v gledališču, v katerem je ravno prevzel umetniško vodstvo. Predlagala sem nekaj idej in med njimi je bila tudi ta, da bi na oder postavili Top listo nadrealistov. Takrat smo v Beogradu ravno snemali serijo Dragi sosedje in Bratuš je predlagal, da bi mi pri prevodih in priredbah pomagal Jure Karas, ki pa je nato predlagal, naj raje napišemo svoje besedilo, saj so tako Nadrealisti kot pred njimi Leteči cirkus Montyja Pythona, ki ima podoben humor, delovali v specifičnem času in okolju. Na Top listo nadrealistov v predstavi tako ni nobene reference več, ostal pa je nadrealistični humor.

Kako to, da ste se posvetili prav določeni vrsti humorja?

Na splošno me zelo zanima humor; tokrat nekoliko drugače, ker se humor rojeva iz skupine ljudi, ki to predstavo ustvarjajo. Gre za družbenokritični humor; čeprav moram poudariti, da imam zelo velike težave z družbeno kritičnostjo zaradi družbene kritičnosti same. Niso mi všeč projekti, niti na neodvisni sceni niti v institucionalnih gledališčih, kjer avtorji prek te kritičnosti sebe uveljavljajo kot nekakšna moralna bitja. To se mi zdi sporno. Kot se mi zdi sporno, da zaostrujejo situacije, ki niso njihove, da prevzemajo bolečino, ki ni njihova. Mislim, da je družbena kritičnost močnejša znotraj komedije, prva naloga avtorja pa je, da najprej obsodi samega sebe.

Kot avtorica imate tudi sicer raje intimne, osebne zgodbe, kot pa zgodbe, ki bi na prvo žogo »spreminjale svet«.

Ta predstava definitivno ne spreminja sveta, ne kritizira zato, da bi vzpostavljala sebe kot nekaj moralnega; in upam, da gre toliko »čez«, da tudi ne bo šlo samo za obsodbo nas samih, češ, kaj pa moremo, ampak bomo pokazali tudi, kako deluje svet. Da deluje narobe. In iz tega se da delati komedijo. Če svet in ljudje ne bi bili tako plehki in se gnali vedno in samo za osebnimi motivi, bi bila komedija dokaj nemogoč projekt. Sama seveda rada začnem ustvarjati iz intimne zgodbe, zanima me, kako se razvije odnos, kako sta dva človeka lahko skupaj, in zdi se mi,  da je to nekaj, o čemer lahko govorim.

Pa je bilo težko ustvarjati predstavo, kjer je izhodišče vrsta humorja oziroma žanr?

To v resnici ni težava, bolj smo se borili s tem, da nismo zapadli v samo eno stvar, ki bi jo radi povedali, ampak smo prek tega humorja želeli povedati toliko in toliko stvari. Redko človek dobi priložnost, da lahko že na začetku vzpostavi svoj humor, pogosto moramo to početi znotraj besedil drugih. Ampak ker delam predstavo s Karasom, sem si na primer zaželela prizora, v katerem nabotoksirani ljudje jedo chia semena in goji jagode. Ljudje, ki živijo res zdravo, videti so pa kot napihnjen burek. Tudi sama sem del tega sveta, tudi jaz bi pojedla goji jagodo, če bi potem bolje izgledala, ampak očitno si tega ne želim dovolj močno (smeh).

Kako pomembno je, da so vaše predstave smešne?

Kar se mene tiče, je nujno, da je stvar smešna, vendar ne nujno v smislu, da me to zdaj tišči, ampak nujno zato, ker se mi humor zdi zelo pomemben vidik življenja. Na žalost se mi zdi, da je humor pri nas podcenjen, da se ga pogosto dojema kot »afne guncat«. Seveda je veliko, kot povsod, blefa, poceni smeha, ampak to, da je nekdo duhovit, res cenim. Saj veste, nekdo je lahko lep in postaven, ampak če ne zna ene fore povedat, me ne zanima.

Kdaj je predstava postala kabaret?

Iskali smo formo in ker sama vedno, ampak res vedno, želim vključiti petje, je bila to logična posledica. Moj najljubši film je namreč Moje pesmi, moje sanje. Dolgo časa sem rabila, da tega ne izrečem kot upor, ampak kot dejstvo. To je moj najljubši film, vsi moji otroci ga poznajo, ker smo ga doma že vsaj dvestokrat gledali.

Nasploh imate zelo specifičen odnos do komedije in muzikala, dveh žanorv, ki sta pri nas precej podcenjena.

Sta podcenjena, a ne spregledana. Naj omenim predstavo Piaf, Edith Piaf, za katero je Vesna Pernarčič dobila Borštnikovo nagrado za igro, predstava pa je bila v tekmovalnem programu. Seveda je v njej petje, ampak gre za močno intimno zgodbo. V gledališču ne potrebujemo samo tako imenovane moške režije in moške umetnosti, ki je učinkovita na prvo žogo. Ne pravim, da je takšna umetnost manj vredna, ampak je drugačna. Sama imam rada režiserke, kot sta Sofia Coppola in Jane Campion, ki prisegata na intimno režijo, ki morda na prvi pogled ne odkriva ničesar novega, ampak skoz njo lahko odkrivaš nove stvari na drugi ravni, saj pustijo močan notranji vtis.

Mislim, da sem sama v tem smislu dokaj neprodorna režiserka, ker mi ne uspeva kreiranje nečesa, kar bi bilo na prvi vtis novo. To mi ne uspeva, nimam interesa in ne znam. Ampak tega ne jemljem kot svoj minus, ampak preprosto kot nekaj, kar sem, nekaj, kjer sem posebna. Zame je pomembno, da igralci funkcionirajo in da se stvari zgodijo korak dlje, nekje drugje, kot bi na prvi pogled pričakovali.

Ali je mogoče skozi komedijo in muzikal obdelati vsako temo?

O tem precej razmišljam. Trenutno tudi o tem, ali lahko naredim film o zlorabi, ki bi bil podan na lahkoten način, ne nujno komedijo, ampak kot nekaj, kar je gledljivo, a vseeno omogoča, da kot gledalec podoživiš nekatere stvari. Kot na primer v filmu Policija, ki govori o policistkah, ki obravnavjo primere zlorab. Resda gledamo same intimne, pretresljive zgodbe, a se vmes bolj kot ne ves čas smejimo.

Pa se lahko o vseh stvareh šalimo? Tudi o spolnih zlorabah?

Seveda se lahko. Ne mislim, da se je treba šaliti na račun žrtev, lahko pa se šalimo. Eden boljših skečev, ki sem jih videla, je angleški in se dogaja na policijski postaji. Tja pride moški in prijavi, da ga je nekdo okradel. Policaj pa ga vpraša: Takole izzivalno ste bili oblečeni? Mislim, da so s to šalo povedali veliko več o zlorabi, posilstvu in seksizmu, kot marsikateri »žilorez«.

Iz česa menite, da izhaja ta smeh, ki ga izzovejo res grozne stvari?

Ko sem delala predstavo Za naše mlade dame, ki jo je napisala Dragica Potočnjak, se dobro spomnim, do kakšne situacije je prišlo v delu, v katerem oseba, ki zlorablja, naslovi občinstvo in pove monolog o tem, kako je zlorabljala in zakaj. Čeprav gre za res grozno vsebino, je ta izzvala enega ali dva smehca v občinstvu. Ker je prišlo do obrata. Ker dojameš, da ta oseba ne more drugače. Da je to del človeštva, da obstajajo črne živali, ki delajo grozote. Za to nimam rešitve, ne vem, kako se temu izogniti, se mi pa zdi bistveno, da o tem govorimo tudi na tak način, da se nekje med tem sprostimo. Najboljši hudobci v umetnosti so tisti, s katerimi se v neki točki lahko identifiiraš. Če pa se od njih povsem izoliramo, ostanejo samo črne živali.

Vas zato tako fascinirajo serijski morilci?

Verjetno, ker ne znam prijeti te njihove poškodbe. Verjamem, da ljudje delajo slabo izključno zaradi tega, ker jih nekaj boli, ker jih nekaj tišči. In če bi to znali odkriti, bi jim lahko pomagali. Sama sem utopična, verjamem, da lahko obstaja boljši svet, ampak pri serijskih morilcih gre za majhen delež ljudi, za eksces, ki ga ne razumem. Kljub temu želim najti rešitev, ne mislim rešitev za svet, ampak rešitev zase, da se pomirim s tem, da smo ljudje lahko tudi taki.

Tudi humor Nadrealistov izhaja iz okolja, ki ima svoje specifične travme ...

No, mi imamo v predstavi bolj buržoazne travme. Verjamem, da vsi skrivamo tudi hujše travme, a tukaj ni bilo prostora zanje. Mi se držimo našega mikrookolja. Ne gre za »avba predstavo«, ampak za to, da je izhodišče naše ožje okolje, znotraj katerega pa se zavemo, da pripadamo širšemu geografskemu prostoru. Sama sem v nekaterih stvareh res Slovenka, ampak precej bolj me je zaznamoval širši kontekst Jugoslavije.

V otroštvu ste nekaj časa živeli v Burundiju, srednjo šolo ste obiskovali na Hrvaškem, sebe vidite predvsem kot Jugoslovanko. Verjetno se je tudi s tem razvijal vaš smisel za humor.

Zagotovo. Sem pa tudi imela ultra duhovito družino. Vsi imajo enak princip humorja, je pa res, da zdaj, ko sem delala v Srbiji, kar naenkrat nisem bila več tako bolano duhovita, ker so bili vsi okoli mene toliko bolj duhoviti.

Pa po vašem mnenju obstaja koncept »duhovitega naroda«?

Seveda, vendar gre bolj za to, ali neka družba humor goji ali ne. Podobno, kot ne moreš reči, da so Francozi sami po sebi boljši kuharji, ne moreš reči, da so Srbi sami po sebi bolj duhoviti. A v Franciji gojijo določeno kulturo prehranjevanja, podobno kot v Italiji, v Srbiji pa imajo zelo spoštljiv odnos do umetnosti. Ko sem se v Srbiji peljala s taksistom ali taksistko, so vsi poznali vse svoje igralce, filme, vedeli so, katere predstave se igrajo v gledališču, kateri koncerti bodo na sporedu. In nikoli mi ni noben taksist z zaničevanjem rekel: oh, ti umetniki, kaj zganjajo. Vedno so o njih govorili s spoštovanjem. In enako kot spoštujejo umetnost, spoštujejo tudi humor.

Pri nas pa se šaliti pogosto ne spodobi.

Tako, pri nas se o nekaterih »resnih« zadevah ne smemo šaliti. Tradicionalno izročilo v Sloveniji je: ne se ven metat, ne se afnat. Ker to ni kul. Mi smo resni. To je v nekaterih primerih lahko celo boljša pozicija od srbske, v kateri nikoli ne moreš ničemur priti do konca, ker je vedno ta odnos, da se samo hecamo. Tudi v naši družini smo imeli pogosto do stvari odnos, češ, nekako se bo že dalo. Saj bo. In sem se morala naučiti, da nekatere stvari pa so zares. Ko dobiš otroke, kako se odločiš, kaj je zares in kaj ne? Pri nas doma je bilo zares to, da lepo govoriš, da gledaš ljudi v oči, da imaš olikan odnos do hrane, da ješ vse in da spoštuješ ljudi. Ampak kaj pa, ko si je treba privezati pas v avtu? Po eni strani ne verjameš v nujnost tega, po drugi strani pa nočeš, da se tvojemu otroku kaj zgodi. In takrat sprejmeš resnobnost. Sama sem se tega morala naučiti; in tudi tega, da če nekatere stvari jemljem resno, s tem še ne bom postala tercialka.

Med stvarmi, ki jih jemljete resno, je zagotovo komedija.

Seveda. Jaz sem nekje globoko v sebi matematičarka in bilo mi je resnično težko, ko sem ob vpisu na AGRFT ugotovila, da nikoli v življenju ne bom več reševala računa. A prav za komedijo, gledališče in režijo nasploh, je analitičen um zelo pomemben. Ne glede na to, kako navzven delujem razpršena, neresna oseba, v glavi ves čas meljem in stvari postavljam v kvadratke. Imam tudi rahlo obsesivno-kompulzivno motnjo, ki se kaže tudi tako, da cigaretne ogorke v pepelniku zlagam v vrsto, pa tudi doma iščem red. Morda se ne vidi, ampak glede na to, koliko nas živi v enem stanovanju, bi bilo to lahko v precej večjem razsulu, kot je (smeh). Red me pomirja.

In v komediji sta red in matematika zelo pomembna.

Seveda, saj veste, kako je v klasični komediji, če vzameš ven en prizor, se vrata ne izidejo več. Nekdo je izstopil, ampak zaradi podrte strukture ne more več vstopiti v sobo. Velikokrat se mi med nastajanjem predstave zgodi, da mi kdo reče, da kaj ni logično. In večinoma začnem razlagati, upravičevati, zakaj je tako, ampak priznam pa, da sem nekajkrat že rekla: prosim, edino, kar znam, je logika, ta del imam pokrit. Te stvari delujejo v ozadju, jaz se moram načeloma boriti za sproščenost, za to, da odmislim logiko, da se sprostim od logike.

Ali pri ustvarjanju predstav za otroke prilagodite svoj humor, sporočilnost?

V bistvu ne, ker je izhodišče isto. Nekomu pripoveduješ zgodbo. Ravno pri predstavi Antonton, ki sem jo delala v Novi Gorici, se mi zdi, je bilo otrokom najbolj všeč to, da je bil glavni junak poreden. Da je lahko delal vse, da je živel v fantaziji, v kateri bi si vsi želeli ostati, fantaziji, kjer je vse mogoče. Ko je preveč teme, jo pač vzameš z loncem stran, če se jajce razbije, ga pač sešiješ. Nekatere učiteljice so govorile, da je preveč divji, ampak otroci so bili navdušeni. Pa kaj, če gre za poreden lik in poredno predstavo? Saj moramo biti poredni. Iz porednih stvari se zgodi napredek. Vsakič, ko je kdo rekel: ne da se mi, ali pa: to mi ni všeč, se je zgodil napredek. Saj napredek se ne zgodi, če ves čas hodiš po ravni liniji. Bistvo je v tem, da pride do upora, za katerega sploh ni nujno, da je upravičen. Nujen pa je. In dokler bomo verjeli, da so upori nujni, se bomo tudi premikali naprej.

Kot režiserka ste znani po tem, da se najbolj posvečate odnosom med igralci.

Ker verjamem, da je ekipa, ki jo dobim v nekem trenutku, najboljša ekipa, ki bi jo lahko kdaj dobila. In to resnično verjamem, v življenju imam neizmerno srečo, kar se tega tiče. Nikoli ne dvomim, tudi če me kakšna stvar moti, vedno se mi zdi, da bomo našli način, da nam uspe. Tudi če si nismo usojeni. Šele ko ustvarim atmosfero, v kateri se bo vsem zdelo, da je vse, kar naredijo, okej, da smo vsi okej, lahko začnem zares delati. Pri mojih projektih zato dolgo vlada občutek kaosa, a sama ne morem delati, dokler se nekatere stvari ne postavijo. Vse to lahko dobim šele v stiku z igralci, scenografi, kostumografi in tako naprej. Včasih se stvari postavijo takoj, včasih na koncu, včasih moram kaj sforsirati. A starejša ko sem, bolj sem samozavestna v tem.

Ste se pozornosti, ki jo namenjate odnosom v kolektivu, naučili doma, pri materi psihiatrinji?

Zagotovo. Pri nas doma nikoli ni obstajala možnost, da bi te mama poslala v sobo, če si bil zatežen, ampak so vedno sledila vprašanja: kaj se je zgodilo, a si se skregala s fantom, a si se skregala s prijateljico ... Hkrati pa je name močno vplivala zdrava kmečka pamet prababice Milke, pravoslavke, ki je imela štiri razrede osnovne šole, a je bila hkrati izjemno odprtega duha, do muslimanov in Hrvatov v Bosanski Novi, kjer je odraščala, do homoseksualnih prijateljev, ki jih je pozneje imela njena hčerka. Odprtost duha je namreč po mojem mnenju stvar globoke notranje moralnosti in empatije, ne pa stvar izobrazbe ali družbenega razreda.

Ali je vaše ukvarjanje s komedijo in muzikalom tudi nekakšen upor proti snobizmu?

Mogoče. Rada bi kdaj izvedela, ali to počnem nalašč ali nagonsko. Za zdaj se mi zdi, da nagonsko. Z leti sem se naučila, da se poslušam, da se cenim in da sem bolj samozavestna v tem. Pred tem sem delala stvari, ker sem želela nekaj biti, zdaj pa lahko to, kar počnem, podam suvereno, ne gre več za upor, ampak sem samo jaz.

Velikokrat se mi zdi, da številne šokiram, ko ugotovijo, da nisem tako neumna, kot sem videti, potem pa jih še enkrat šokiram, ko ugotovijo, kako naivna sem, čeprav so ravnokar ugotovili, da nisem neumna. Čeprav moram biti kot režiserka preračunljiva in znati manipulirati s situacijami, sem v zasebnem življenju izjemno naivna, ne vem, ali mine dan, da me ne bi sestra ali partner vrgla na finto. Ker jaz vse verjamem.

Kako ste se počutili na snemanju filma Zgodbe iz sekreta, kjer ste bili scenaristka, režiserka, producentka in igralka? Ko ste morali imeti vse pod nadzorom?

Bila sem tudi kuharica (smeh). Vsak večer sem kuhala za celo ekipo, zjutraj pa sem jim še pripravila sendviče. Bilo je noro težko, ampak tudi užitek. Neverjetno je, koliko ljudi je stopilo skupaj in delalo za joto in pivo. Če bi bilo po mojem, bi si želela, da se v prihodnje Gregor (Andolšek, op. p.) posveti režiji, jaz pa igranju. Seveda bi si pred tem vzela nekaj počitka, razmislila, kaj si želim. Potem pa se grem botoksirat in jest chia semena, da bom lahko igralka (smeh).

 

Povezava: Gledališki list uprizoritve (PDF)

Povezani dogodki

SNG Nova Gorica, STA, 2. 7. 2018
Realisti prejeli zlatega leva po izboru občinstva
Deja Crnović, 5. 11. 2016
Za prekarke vseh identitet