Družina – človekova najožja skupnost, ki si je ne more izbrati. Združuje pomembne odnose, družinsko ljubezen in navezanost, občutek varnosti, ustaljene navade in domači kavč, pa tudi visoka pričakovanja, razočaranje, nerazumevanje, prepire, pokroviteljstvo in loputanje z vrati. Skratka vse, kar v družini sovražimo, obenem pa neznansko ljubimo. Družinski koktajl, ki nam v tej drami postreže tudi z obilico iztočnic za smeh, je v gledališki predstavi Tih vdih nedvomno dobro premešan in tudi dobro postrežen, temu primeren pa je tudi njegov učinek na gledalca.
Mati (Mirjam Korbar), ki bi rada otroke pogosteje gostila v svoji sedaj pretežno prazni dnevni sobi, da bi jim povedala, kakšne sanje so opustili, in njeni trije otroci, ki se vsak po svoje borijo s težavami in nadaljujejo življenja po smrti očeta pred dobrim letom dni. Najstarejši, sin Marjan (Jure Henigman), kljub starosti nekaj čez 30 let še vedno živi doma, je brezposeln, (domnevno) len in sedaj izgublja še sina, ki noče imeti stika z njim, otrokova mati (Tjaša Železnik), ki s svojim intenzivnim obiskom popestri že tako pester družinski dan, materinstvo dojema na svojevrsten način. Srednja sestra Petra (Ajda Smrekar) s svojim optimističnim in (ne)praktičnim fantom (Matej Puc) živi v majhnem stanovanju v Ljubljani in dela v knjigarni, ki predstavlja le drobtine tega, k čemur je prej stremela, opustila je namreč svoja prizadevanja, da bi postala pisateljica. In Tamala (Lara Wolf), pripovedovalka zgodbe, sicer najmlajša hči, ki se odpravlja na študij v Ljubljano in je v svoji zadržanosti veliko bolj odrasla in pozorna, kot so si ostali pripravljeni priznati. Če si mlad, pač ne veš še ničesar o resničnem življenju.
Vsak lik v predstavi je dobro karakteriziran in v družini zaseda točno določeno mesto. Igralci tako vsak po svoje, pa vendar usklajeno interpretirajo razumevanje družine in v detajlih dovršijo to, kar o posameznih družinskih članih zagotovo vedo tudi iz lastnih izkušenj. Ravno v tem je predstava tako bogata; vsak prizor je tako življenjski in tako vsakdanji, da se nas s to preprostostjo zlahka dotakne in v nas vzbudi vse tiste sicer speče spomine na lastne družinske drame. Verjamem, da je vsak od igralcev na odru zares postal nekdo drug, saj so vloge dovršene in raznolike, v čemer na trenutke tudi pretiravajo zavoljo doseganja želene poante. Vloge so šablonsko izpiljene, saj le s tem dosegajo celoto in dopolnjevanje, ki sta potrebna za uprizoritev družine. Vsak od njih pozornost gledalcev privablja na drugačen način, pri čemer so nekateri bolj, drugi manj izraziti, predvsem izpostavljeni pa so njihovi odnosi, ki so dosledno in izvirno izvedeni, kakor so navadno odnosi med družinskimi člani. Pri vsakem od nastopajočih lahko verjetno posumimo na drugačen način vživljanja v svoj lik, skupna točka pa je zagotovo venček, v katerem je vsem uspelo preplesti razumevanje družine, njenih članov in lastne vloge v njej.
Tudi odrska postavitev nam pomaga pri ohranjanju ideje o vsakdanji družini, ki jo posledično zlahka lahko apliciramo nase. Scenografija in kostumografija učinkujeta naravno in zato pomembno prispevata k občutku dojemanja predstave kot zgodbe »o eni navadni družini«. Razdelitev odra na tri okvirne plane nam omogoča fokusiranje na posamezne prizore, izpostavlja dialoge in izpovedi spredaj, združuje vse družinske člane za skupnim omizjem zadaj in namiguje na tisto, česar ne moremo videti, se pa vseeno v nekem trenutku dogaja in pušča (včasih tudi dobesedno) posledice tam, kjer jih lahko vidimo. Svetloba in zvok igrata pomembno vlogo predvsem na začetku in koncu, ko Tamala svojo pripoved, ki sicer nekajkrat prekine tudi tok predstave, združi v celoto in s tem postavi okvir zgodbe, ki jo spremljamo.
Mestno gledališče ljubljansko je na splošno moj vtis predstave dobro podkrepilo z udobjem, domačnostjo in prijaznostjo, kar je še dodatno izboljšalo petkov gledališki večer. Dogajanje na odru ni nikogar pustilo povsem ravnodušnega, na kar je verjetno vplivala predvsem že omenjena bližina dogajanja. Predstavo sem doživela zares polno – pred tem nisem pričakovala, da se bom situacijski komiki tako nasmejala, ob koncu pa je bilo sporočilo vseeno resno in globoko, kot se za dramo spodobi. Zgodba razkriva paleto čustev, misli, spominov in odnosov, ki se vsakega dotaknejo po svoje, a nazorno, in v tem ne deluje plitko, temveč kvečjemu lahkotno.
Tih vdih je pravzaprav naslov romana, ki ga je Petra napisala v času takrat še obetavne pisateljske kariere in prav tako govori o družini. Materializira njihove neizpolnjene sanje, ponos in zahtevne ideje o tem, kaj vse bi morali biti, pa ... pogosto nis(m)o. Predstava mi je poleg obilice nasmeškov prinesla tudi nekaj tihih vdihov, namenjenih predvsem misli o tem, kako smo v vsej razgledanosti zahtevni do sebe, kaj jemljemo za pomembno, kje je v tej mešanici gonje za uspehom in ugledom smisel naših odnosov, predvsem tistih z bližnjimi. In kaj z vsemi svojimi izkušnjami in zahtevami sporočamo mladim, ki se na to pot šele odpravljajo. O tej popotnici govori predstava.
***
Študentska kritika je nastala v okviru seminarja, ki ga na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo (Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani) vodi doc. dr. Gašper Troha.