Vinko Möderndorfer, 8. 10. 2015

Borštnikov prstan 2015 - Ljerka Belak

Objavljamo obrazložitev strokovne žirije za Borštnikov prstan 2015.

Ljerka Belak / Foto: Arhiv MGL

Energija, sugestivnost, predanost, artikuliranost, duhovitost, polnokrvnost, kreativnost, nevsiljivost, niansiranost, pretresljivost … Vse to so besede, s katerimi so najpogosteje označevali igralsko umetnost Ljerke Belak. In to od vsega začetka. Od prvih vlog, ki jih je kot mlada igralka ustvarila v Slovenskem ljudskem gledališču Celje, pa vse do njenih zrelih, antologijskih igralskih stvaritev v Mestnem gledališču ljubljanskem.

Za igro v radijski kriminalistični nanizanki Pokličite gospo Milo, ki je bila koncipirana tudi kot kontaktna oddaja, ji je neka poslušalka rekla: »Gospa Ljerka, vi ste tako zares!« Večjega komplimenta igralec skoraj ne more dobiti. Biti zares. Brez sprenevedanja, brez odvečnih gest, mimike, brez lažnih mask zvezdništva ...

Biti zares pomeni v gledališču biti več kot samo dober. Pomeni, da za svojo kreacijo stojiš s krvjo, s stališčem, kot kompleten človek. Biti zares pomeni biti prepričljivejši in bogatejši od življenja. In to je igralka Ljerka Belak vedno zmogla. Do zadnje kaplje znoja in krvi je njen vulkanski talent, kot je nekdo zapisal, posvečen gledališču in igralski umetnosti. V Ljerkinem življenju ne obstaja življenje in ne obstaja gledališče. Obstaja samo gledališče in igralkino življenje v njem. Gledališču je posvetila in žrtvovala vse. In v tem je tudi skrivnost njene odličnosti.

Gledališka pot Ljerke Belak se je začela po končani Akademiji za gledališče, radio in televizijo, ko je v sezoni 1970/71 prišla v Slovensko ljudsko gledališče Celje. Od sezone 1993/94 do upokojitve pa je ustvarjala v Mestnem gledališču ljubljanskem. Vseskozi je delovala tudi izven matičnih gledališč. Vedno je z velikim veseljem igrala (in še igra) na radiu, kjer je ustvarila vloge v več kot dvesto radijskih igrah. Skozi vsa leta pa je bila tudi nepogrešljiv igralski obraz tako na televiziji kot na filmskem platnu. Gledalci se spominjajo njenih nepozabnih vlog v televizijskih igrah in nadaljevankah. Igrala je v dvajsetih televizijskih dramah (Željko Kozinc: Vida, Tone Partljič: Ko poje čuk, Sandi Sitar: Vehovčev Jurij, Polona Flere: Moja najljubša teta, Tone Partljič: En dan resnice ...), mnoge od njih so bile nagrajene. V slovenskem filmu pa je sodelovala skozi vso svojo poklicno kariero.
   
Za njen igralski razvoj je brez dvoma zelo pomembno delo v Slovenskem ljudskem gledališču Celje, saj se je tam skozi številne vloge različnih dramskih žanrov lahko oblikovala v zrelo igralko. V gledališču je odigrala preko sto premier. V Celju je delala največ z režiserjem Francijem Križajem, pa tudi z Miletom Korunom, Žarkom Petanom, Dušanom Mlakarjem, Zvonetom Šedlbauerjem, Meto Hočevar, Vido Ognjenovič, Ljubišem Rističem in z mnogimi drugimi vseh generacij. Igrala je v komedijah, farsah, dramah, tragedijah, glasbenih postavitvah, v mladinskih in otroških igrah, na katere, tako pravi, ima najlepše spomine, pa tudi v besedilih sodobnih slovenskih avtorjev, na kar je še posebej ponosna. V Slovenskem ljudskem gledališču Celje je ustvarila res zavidljivo število vlog. Bila je Suzana v Horvathovem delu Figaro se ločuje, Danjuša v Turgenjevem Mesec dni na kmetih, Ismena v Sofoklesovi Antigoni, Arsinoa v Molièrovem Ljudomrzniku, Maša v Čehovovih Treh sestrah in tako dalje … Režiserji so jo vedno zasedali v zelo različne vloge, ki jih je ona vedno poskušala narediti ustrezno različno, predvsem pa s profesionalno predanostjo in popolno zavzetostjo.
   
Svoje polnokrvno igralsko delo je nadaljevala v Mestnem gledališču ljubljanskem, kamor jo je povabil režiser in takratni umetniški vodja gledališča Zvone Šedlbauer. Ljubljansko občinstvo jo je takoj z navdušenjem sprejelo in jo popolnoma posvojilo. V Mestnem gledališču ljubljanskem je igrala tako v komedijah kot v dramskih besedilih. V osvežitev prekratkega gledališkega spomina naj naštejemo samo nekaj njenih najpomembnejših vlog: Linda v Millerjevi drami Smrt trgovskega potnika, Clara v Bernhardovi drami Pred upokojitvijo, Mati Ubu v Jarryjevi igri Kralj Ubu, Mary v Bondovi igri Rešeni, Hanna Rinner v Lundánovi igri Vedno se kdo izgubi ...

Ljerka Belak je igralka, ki svoje vloge ustvarja zelo studiozno. Črpa iz besedila in svojih življenjskih izkušenj. Pri ustvarjanju ji je vedno najbolj pomembna iskrenost, psihološki vzgib in vse tisto, kar se skriva za dramatikovimi besedami. Vse tisto, kar ni izgovorjeno, kar je skrivnost človeka in značaja, kar se razkrije gledalcu tako rekoč nehote. Prav zato so njeni liki vedno živi. Občutek imamo, da se sproti rojevajo pred nami, da niso produkt dramatikovega načrta, pač pa življenja samega. Dramske osebe, ki jim je Ljerka Belak vdihnila življenje, niso nikoli naslikane črno-belo, igralka je vedno, v še tako dramski situaciji znala poiskati senco humorja, v še tako komičnem prizoru pa dih žalosti in v vsaki izrečeni misli trenutek njenega nasprotja in dvoma. V tem je čar njene umetnosti in tudi prepričljivosti.

Nemogoče je našteti vse vloge, ki jih je Ljerka Belak ustvarila na slovenskih odrih, na televiziji, v filmu in na radiu. Zanje je prejela tudi številne nagrade: študentsko Prešernovo nagrado (1971), nagrado Prešernovega sklada (1981), Prešernovo nagrado mesta Celje (1982),  Severjevo nagrado (1987), Borštnikovo nagrado (1989), nagrado žlahtna komedijantka na Dnevih komedije v Celju (2002), Dnevnikovo nagrado za vlogo v igri Vedno se kdo izgubi (2003) … O njenem ustvarjanju je kritik Veno Taufer zapisal: V igri Smrt trgovskega potnika (režiser Žarko Petan) je dosledno in prepričljivo scela izpeljan lik žene Linde, ki jo igra Ljerka Belak. Ljerka Belak ji je dala sicer vse mile in tople poteze ženske, ki se materinsko predaja svojemu moškemu, a je ostro pokazala kremplje, četudi sinu, ko je ogrožal njeno fikcijo o možu; antologijski je bil njen hip na koncu, ko se je, tožeč mrtvecu, da ne more jokati, zjokala ob ovedbi izgubljene, podrte fikcije o domu. O njeni kreaciji Hanne v igri Reke Lundána Vedno se kdo izgubi (režiser Zvone Šedlbauer) so zapisali: Belakova je ubrala igralsko nevsiljiv prijem … bila je pretresljiva … njena vloga je vivisekcija kliničnega stanja … silovita upodobitev, ki se giblje na meji med smešnim in tragičnim … Kritik Jernej Novak pa je o vlogi gospe Peachum v Brechtovi Beraški operi zapisal: … Ljerka Belak je zagotovo najboljša gospa Peachum, kar se jih spominjam z ne tako skromnega števila uprizoritev na naših in svetovnih odrih. Kritiku Jožetu Snoju pa se je ob premieri Cankarjevega dela Za narodov blagor zapisalo: …eno svojih najlepših osrednjih vlog sploh pa je brez dvoma odigrala Ljerka Belak, ki se kot Grudnova žena Helena niti za hip ni dala zmotiti v svojem natanko niansiranem, obratov polnem, pohoto in politično preračunljivost združujočem ljubezenskem zapeljevanju.

Mnogo tega so zapisali o njenih igralskih stvaritvah. Včasih je v teh zapisih ostalo zgolj nekaj besed, ki poskušajo bolj ali manj uspešno ujeti izmuzljiv vtis igralčeve umetnosti. Igralska umetnost je namreč zapisana večni pozabi. Hkrati pa večnemu spominu. Čuden paradoks, ki ustvarja najbolj živo umetnost človeške civilizacije. Pozaba in večnost.

Vloge, ki jih je igralka Ljerka Belak s svojo predanostjo in talentom desetletja zapisovala v odrski prostor, silovito živijo v spominu gledalcev. In predvsem v njihovem imenu bomo nocoj nadeli Ljerki Belak Borštnikov prstan, največje in najlepše priznanje za igralsko umetnost – ter se ji tako zahvalili za njeno življenje, ki ga je posvetila gledališču.

Vinko Möderndorfer


Žirija za podelitev Borštnikovega prstana:

  • Alja Predan
  • Janez Hočevar - Rifle
  • Vinko Möderndorfer
  • Mojca Jan Zoran
  • Metod Pevec