Belakova je igralsko pot začela v Slovenskem ljudskem gledališču Celje, kjer je odigrala več kot sto različnih predstav in se igralsko kalila. Po letu 1993 se je pridružila igralskemu ansamblu Mestnega gledališča ljubljanskega. Ob delu v poklicnih gledališčih je ves čas sodelovala tudi z ljubiteljskimi gledališkimi skupinami doma in na avstrijskem Koroškem. Igrala je tudi v filmih in na televiziji.

V svoji dolgoletni karieri je letošnja Borštnikova nagrajenka nastopila v komedijah, farsah, dramah, tragedijah, glasbenih postavitvah, v mladinskih in otroških igrah. Na vprašanje, ali ji je bil kateri žanr še posebej pri srcu, je povedala, da so jo sicer "nekoliko štemplali s komedijo", kar ji je bilo všeč, saj je tudi po naravi tak človek, a to ne pomeni, da ji ni bilo blizu tudi kaj drugega, resnega.

"Bilo je prekrasno, ko je bilo oboje skupaj, na primer melodrame. Tedaj so se pol predstave smejali, potem pa so počasi na plano začeli vleči robčke. Slišal si en smrkec, drugi smrkec, na koncu pa so bili vsi objokani. In je reklo občinstvo: Kako je bilo pa to fajn, da smo lahko vsi jokali!" To je drugačen, a prav tako dober občutek, da si kot igralec sposoben vzbuditi tudi katero drugo čustvo, ne le smeh, je menila.

Dodala je, da občinstvo v gledališče pride v prvi vrsti zato, da doživi pisano paleto čustev. Najpomembneje pa se ji zdi, da se čustva, ki jih posreduje igralec, srečajo z gledalčevimi: "Če se srečamo, je to vse. Zato igralci delamo in zato občinstvo pride, da se srečamo na sredi. Potem pa je vseeno, ali se smejimo ali jočemo. Če pa je oboje skupaj, pa še toliko lepše!" To je po njenem mnenju cilj vseh igralcev. Če jim uspe, so srečni, zadovoljeni, v njih se krepi zavest, da je igralstvo resnično pravi poklic zanje.

Belakova je interpretirala tudi sodobne slovenske avtorje. Nekateri sodobni dramatiki stopijo tudi v vloge režiserjev. Ob vprašanju, ali so ji tovrstna sodelovanja bila v poseben izziv, se je spomnila Vinka Möderndorferja, s katerim je večkrat sodelovala. Kot je povedala, je on eden tistih, ki so seveda zaljubljeni v svoja besedila, a do njih niso posesivni in dopuščajo tudi odstopanja. Nekateri pa so na te "svoje otroke" tako ljubosumni, da ne dovolijo črtati prav ničesar.

Sicer pravi, da igralci o avtorju besedila nikoli preveč ne razmišljajo, priznava pa, da je bilo pri njej vedno malce več treme ob prisotnosti avtorja. "S še živečim avtorjem je težje delati, kot z nekom, ki ga ni več in se ne ne more braniti," se je pošalila.

Belakova posebno ljubezen goji do radia, kjer je sodelovala pri več kot 200 radijskih igrah, v pokoju pa vodi oddajo Storž, namenjeno starejšim. Prav tako ji nista tuja film in televizija. Med drugim je igrala v 20 televizijskih dramah, bila je Teta Mica v Kavarni Astoria režiserja Jožeta Pogačnika in Marjola v filmu Carmen Metoda Pevca.

O radiu je Belakova povedala, da je to medij, ki "jo boža po srcu": "Ni atraktiven, za delo na radiu ne dobiš Borštnikovega prstana, ne dobiš ne vem kakšne kritike ali fotografije v časopisu. A to je topel medij, zaradi ljudi."

Poleg oddaje Storž trenutno Belakova sodeluje tudi pri pogovorni oddajo v živo Dost mam! na NET TV, kjer je navdušena nad sposobnostjo in cilji svojih sodelavcev. Krasno je, da se človek lahko na stara leta od sodelavcev nauči toliko novega, je poudarila. Na oddaji obdelujejo aktualne teme, gledalci pa kličejo in podajajo svoja mnenja ali pa povedo zgolj, kako jim je grozno, kako se počutijo: "Zdi se mi, da ljudje to potrebujejo. Vem, da ne moremo spremeniti sveta, a da lahko izliješ, kar imaš v sebi, kar te jezi, pa, se mi zdi, nudi neko olajšanje."

Borštnikova nagrajenka z igralskim kolegom in partnerjem Bogomirjem Verasom še vedno obiskuje osnovne šole, prav tako nastopa na koncertih šansonov Svetlane Makarovič. To delam večinoma brezplačno, a mi ni problem, s partnerjem rada greva, saj denar ni vse, pravi igralka. Če kdaj kaj zasluži, deluje dobrodelno, na primer v pomoč živalim v zavetiščih ali za matere v stiski: "Če pomagaš, se bolje počutiš in lažje spiš. Nikoli ne veš, kaj bo s teboj jutri. Ko boš ti kaj rabil, bo pa tebi nekdo pomagal."

Na vprašanje, ali kaj pogreša odrske deske, pa je Belakova odvrnila: "Veste, da jih niti ne pogrešam, ker sem tako pogosto stala na njih in jih imela zelo rada. Prav nič se mi niso zamerile, da bi odšla z nekim sovraštvom. Zdi pa se mi, da je bilo prav, da sem šla, saj so za nami mladi. Da sem jaz lahko prišla, je tudi nekdo šel. Mislim, da je to dobro."

Najbolj prestižno nagrado za igralske dosežke v slovenskem prostoru si bo Belakova nadela ob zaključku 50. festivala Borštnikovo srečanje, ki bo med 15. in 25. oktobrom v Mariboru ponovno zbral vso slovensko gledališko smetano.