Vinko Möderndorfer , 6. 5. 2010

VESNA VESNA!

V petek, 7. maja 2010 ob 20. uri vabljeni na zadnjo ponovitev predstave LEP DAN ZA UMRET v tej sezoni. - Nominacija za Grumovo nagrado 2007 in Šeligova nagrada za najboljšo predstavo 40. Tedna slovenske drame!

foto Mare Mutić

Ob tej priložnosti objavljamo razmišljanje Vinka Möderndorferja, ki je nastalo v času študija predstave in je objavljeno v gledališkem listu.

Uživam. Ne glede, da režiram svoje besedilo: uživam! Obe Vesni sta super. Imata zavidljivo igralsko kondicijo. V slovenskem gledališču, pa ga poznam zelo zelo dobro, iz prve roke tako rekoč, že zelo dolgo nisem delal z igralkama, ki bi tako hitro, s polno energijo in s takšno vzajemno predanostjo ustvarjali svoji vlogi - in to na vsaki vaji. Občudujem ju!

To je besedilo, ki se ga ne da vadit na klasičen način. Tudi na vajah je treba biti, to velja še najbolj za Vesno Jevnikar, tisoč procentno zares. Sicer ne prideš nikamor. Vloga Mame se giblje po robu ... Intenzivnost, ki brizga preko ... V tem je njena psihologija, njen značaj ...

Vedno me fascinira, kako lahko igralci naredijo več kot je napisano. Kako lahko igralska intuicija seže dlje od avtorjeve ... To lahko trdim z največjo gotovostjo, saj zelo natančno vem, kaj je avtor želel in mislil, ko je pisal Lep dan za umret. Igralec, če dela talentirano in zares, lahko najde v stavkih vedno še nekaj več. Vsebina napisanih misli se lahko, če jo ima v rokah odličen igralec, pri prenosu v prostor, poglobi. To se dogaja na naših vajah. Odpirajo se vrata v prostore, za katere sem mislil, da jih ni.

Blaž deluje. Decentno, modro in zvesto.

Kljub napetostim, ki ob koncu sezone vladajo v vsakem gledališču, se veselim vsake vaje.

Imam občutek, da delamo živo gledališče.

Vsakič kdo pove kakšno svojo osebno asociacijo na zgodbo, ki jo poskušamo oživiti.

Lep dan za umret nikakor ni zgodba o punck generaciji, čeprav je mama iz tistih časov. To je igra o odnosih med dvema ženskama, med materjo in hčerko. In v tem je naša igra univerzalna. Splošno prepoznavna. Je pa hkrati to tudi igra o preteklosti. O pomembnosti človekove preteklosti, o mladosti. Če nimaš spominov, je tako, kot da te ni.

Neskončno uživam, ko opazujem igralki, kako počasi in vztrajno lezeta v svoje like. Uživam, ko opazujem, kako se dogaja transformacija. Vse tisto, o čemer smo se pogovarjali, postaja meso. Spreminja se v resničnost.

Na vajah sem se čudil: Zelo malo sem si izmislil. Vse je moje življenje, čeprav govori o drugih življenjih. Mislim, da je to dober znak.

Še boljše pa je to, da imam občutek, da naša igra, v igralskem izrazu, energiji in prezenci obeh Vesen, presega gledališče in včasih postaja zelo zares.

In to je dobro.

Povezave:

 

 

 

 

Vinko Möderndorfer, TSD

Prešernovo gledališče Kranj, 22. 11. 2009
Lep dan za umret
Blaž Lukan, 7. 5. 2010
Govorica praznine