Maša Radi, 26. 4. 2017

Toksična prijateljstva

MALA ŠOLA KRITIKE (Eva Mahkovic: Male kraljice. Režija Jaša Koceli. Lutkovno gledališče Ljubljana. Premiera 16. 3. 2017)
Foto: Mankica Kranjec
Foto: Mankica Kranjec
Foto: Mankica Kranjec
Foto: Mankica Kranjec
Foto: Mankica Kranjec
Foto: Mankica Kranjec
Foto: Mankica Kranjec
Foto: Mankica Kranjec

Če je včasih bolje, da pri obravnavi kakšnih težjih tematik neposredno ne izražamo kakršnega koli mnenja, temveč pustimo, da si publika sama izoblikuje svoje mnenje, pa se pri uprizarjanju problematik, kot so bulimija, najstniška nosečnost, kraja in toksična prijateljstva za mlado občinstvo temu ne bi smeli izogniti. Kljub temu da začetek predstave Male kraljice v režiji Jaše Kocelija in po besedilu Eve Mahkovic obeta satiričen/ironičen pogled na dandanašnje mladostnice, njihov odnos do družbenih omrežij ter njihovo doživljanje sveta, se tekom predstave izkaže, da je pred nas postavljena zgodba treh malih kraljic (Lena Hribar, Lea Cok, Eva Jesenovec), ki so v svojem svetu povsem nedotakljive.

Ta svet je sestavljen iz niza mnogih referenc iz pop kulture, kar pri ciljni publiki ustvari občutek domačnosti v njihovem svetu, to udobje pa še dodatno podpre celovita vizualna podoba, ki se opira na stereotipno roza barvo s pridihom drugih toplejših odtenkov. Ta stereotip najdemo tudi v kostumografiji vseh ženskih likov, medtem ko so moški liki (Rok Kunaver) oblečeni v prav tako stereotipna modra oblačila, ki nas opozorijo, da oni v resnici ne spadajo v ta mali svet malih kraljic. Vdor realnega sveta v ta nedotakljiv balon predstavljajo liki mater, sester, ravnateljice in šolske psihologinje (Aja Kobe in Nina Ivanič), ki so precej plastični in med seboj zelo podobni, kar nam pove, da male kraljice vse odrasle vidijo na podoben način.

Regina, Wendy in Cecilija reprezentirajo poosebljenje stereotipnih najstniških likov iz kakšnih ameriških filmov, pri katerih le redko kdaj ugledamo kakšno psihološko globino, vendar to ne pomeni, da se trem dekletom nič ne dogaja ali da nimajo skritih želja ter ambicij. Le njihovi odzivi na neuspehe, lastna kriminalna dejanja in poniževanje s strani prijateljev prikažejo zelo malo čustvenega razpona, česar ne dopolni niti igra, ki temelji predvsem na nekih preprostih gestah in mimiki. Nedotakljivost Regine, Cecilije in Wendy tako na emocionalnem kot na življenskem nivoju bi lahko bila tematika, ki bi spodbujala k samozavesti in prepričanju v lastne ambicije, želje in pogled na svet, a zaradi pojavljanja nesankcionirane kraje in fizičnega nasilja, vztrajanja v toksičnem prijateljstvu in hvaljenju z bulimijo po eni uri in pol konstantnega dogajanja ostaja le vprašanje namena uprizoritve tega besedila.

***

V rubriki Mala šola kritike objavljamo prispevke seminarja Mala šola kritike, ki poteka pod okriljem Lutkovnega gledališča Ljubljana (www.lgl.si) in v sodelovanju z Društvom gledaliških kritikov in teatrologov (www.dgkts.si). Udeleženci/ke reflektirajo lutkovne, mladinske in (post)dramske uprizoritve.
Urednica bloga in mentorica seminarja: Zala Dobovšek
Povezava na blog Mala šola kritike: https://malasolakritike2016.wordpress.com/

Povezani dogodki

Zala Ferlinc, 26. 4. 2017
Iluzoričen svet v malem
Maša Radi, 24. 11. 2016
V ključnem trenutku stopiti skupaj
Maša Radi, 17. 2. 2017
Manj je več