Zala Ferlinc, 26. 4. 2017

Iluzoričen svet v malem

MALA ŠOLA KRITIKE (Eva Mahkovic: Male kraljice. Režija Jaša Koceli. Lutkovno gledališče Ljubljana. Premiera 16. 3. 2017)
Foto: Mankica Kranjec
Foto: Mankica Kranjec
Foto: Mankica Kranjec
Foto: Mankica Kranjec
Foto: Mankica Kranjec
Foto: Mankica Kranjec
Foto: Mankica Kranjec
Foto: Mankica Kranjec

Male kraljice so v prvi vrsti namenjena najstnicam in najstnikom. Gre za dramsko predstavo, s katero skuša Lutkovno gledališče v Ljubljani širiti svojo ciljno publiko in poskrbeti za vmesno starostno skupino, za katero na področju teatra mnogokrat umanjka kvalitetnih vsebin. V tem smislu si zastavljajo podobne cilje kot pri lani premierno uprizorjenem projektu Neli ni več, ki je ravno tako nastal v režiji Jaše Kocelija. Predstavi druži odpiranje (vsaj delno) tabuiziranih tematik in estetsko referiranje na tekste popularne kulture. Če Neli ni več sledi popularnemu žanru Sick Lit – a (primer katerega je tudi roman Krive so zvezde), pa Male Kraljice iščejo svoj navdih v dekliških filmih in serijah (morda najbolj očitno v Mean Girls) iz začetka tega stoletja.

Wendy, Regina in Cecilija so male kraljice, članice skvota Nicki – prototipa filmskih dekliških gangov. Njihovi upi, doživetja ter vzpostavljene hierarhije  se od vsem znanih srednješolskih prijateljskih navez le malo ločijo. V kolektivu se konstituira iluzoričen svet v malem, krhka skupnost individualistk je predstavljena kot družba v malem: Wendy (Eva Jesenovec) kot nemočno in neumno ljudstvo, ki legitimira simbolno oblast lepotne kraljice Regine (Lena Hribar) (z največ sledilci na Instagramu) ter izvršno oblast Cicilije (Lea Cok), individualistične borke proti kapitalizmu. Njihovi boji in eksistenca se oblikujejo v odnosu do starejše generacije žensk: starejših sester, mam in učiteljic; do katerih zavzemajo ambivalenten odnos. Po eni strani so vir sovraštva do sveta, nekaj, proti čemur se skušajo borijo, po drugi strani edini razpoložljivi kalupi. V odnosu do njih se plehke iluzije, sanje o drugačnosti in izjemnosti, o moči izstopiti iz okvirov družinske določenosti, podirajo ‒ in na koncu, seveda, pristanejo ravno na njihovih mestih.

Surovo neizvirnost dramskega teksta (Eva Mahkovic) in šablonskost dramskih oseb, ki so prikrajšane vsakršnega kompleksnega razvoja, podpira minimalistična scenografija (Darjan Mihajlović Cerar), ki daje vtis fotografskega studia; dogajanje pa spremlja utripanje neonskih luči ter bučna popularna glasba (Miha Petric). Ti elementi, z mizansceno vred, delujejo medsebojno uglašeni in pripomorejo k vzpostavitvi odtujajoče atmosfere. Plitkost elementov tukaj ni mišljena v negativnem smislu, saj je konstitutivna za ustvarjanje občutka moderne izpraznjenosti, ki ga ima uprizoritev moč sprožiti oz. potencirati pri gledalcu. V tem smislu lahko imajo Male kraljice katarzičen učinek; hkrati se takšna konceptualna zasnova izkaže kot dobro sredstvo reprezentacije sveta (najstnikov), ki je prežet s socialnimi omrežji, nepristnimi odnosi in je v osnovi plitek.

Vendar se zdi, da predstava učinkoviteje nagovarja malce starejšo publiko – tisto, ki lahko do svojega najstniškega obdobja zavzame kritično distanco. Predstava izrazito zastopa pozicijo “tako pač je”, razmer ne problematizira in jih ne kontekstualizira. Od nje bi ‒ glede na odpiranje tematike odraščanja treh najstnic ‒ upravičeno pričakovali kritično tematizacijo položaja mladih žensk v družbi. Predstava tako ne odpira nobenih pomembnih vprašanj (v tem oziru je Neli ni več uspešnejša) ter je zgolj potencirana podoba odtujenega sveta.

***

V rubriki Mala šola kritike objavljamo prispevke seminarja Mala šola kritike, ki poteka pod okriljem Lutkovnega gledališča Ljubljana (www.lgl.si) in v sodelovanju z Društvom gledaliških kritikov in teatrologov (www.dgkts.si). Udeleženci/ke reflektirajo lutkovne, mladinske in (post)dramske uprizoritve.
Urednica bloga in mentorica seminarja: Zala Dobovšek
Povezava na blog Mala šola kritike: https://malasolakritike2016.wordpress.com/

Povezani dogodki

Maša Radi, 26. 4. 2017
Toksična prijateljstva
28. 11. 2017
Simptom in ne zdravilo
Zala Ferlinc, 20. 12. 2016
Herojski upor najstniških junakov