Klara Drnovšek Solina, 28. 11. 2017

Simptom in ne zdravilo

MALA ŠOLA KRITIKE (Naše nasilje in vaše nasilje. Režija Oliver Frljić, produkcija HAU Hebbel am Ufer (Berlin), koprodukcija Wiener Festwochen (Dunaj), Slovensko mladinsko gledališče (Ljubljana), Kunstfest Weimar (Weimar), Zürcher Theater Spektakel (Zürich) in Hrvatsko narodno kazalište Ivana pl. Zajca (Rijeka), premiera 13. 10. 2016)
Foto: Wiener Festwochen © Alexi Pelekanos
Foto: Wiener Festwochen © Alexi Pelekanos
Foto: Wiener Festwochen © Alexi Pelekanos
Foto: Wiener Festwochen © Alexi Pelekanos
Foto: Wiener Festwochen © Alexi Pelekanos
Foto: Wiener Festwochen © Alexi Pelekanos
Foto: Wiener Festwochen © Alexi Pelekanos

Naše nasilje, vaše nasilje nosi tipičen in že viden, preizkušen podpis Frljića, gre za šok, obtožbo, preseganje mej družbeno sprejemljivega na glasen način, z močno glasbeno podlago in še močnejšimi podobami, na katerih je zgrajen avtorski projekt (lahko bi rekli, da tudi tipična Frljićeva forma). Predstava je kolažno zgrajena iz prizorov, ki se nizajo drug za drugim. Povezuje jih predvsem njihova želja vzpostaviti, vzbuditi občutek krivde pri gledalcih, šokirati, dregniti v samozavest in nedotakljivost posameznikove etične drže in zavesti, misli o sebi kot dobrem človeku. Pojma, kot je etično neoporečen posameznik, predstava ne pozna, saj med drugim tematizira tudi kolektivno krivdo zahodnega sveta s poudarkom na Evropejcih kot ciljni publiki oz. publiki nasploh.

Močna tema v predstavi je tema begunstva, torej aktualnih problemov (predstava je nastala pred dobrim letom) in s tem povezanih krčev do religij (in med religijami), strahu pred begunci, stigmatizacijo in predsodki. Tem se loteva v preskokih med ironiziranimi prizori in prizori, ki gradijo na neprijetnosti prikazanega dogajanja – kot je na primer izredno dolg prizor rezanja vratov zapornikov, ki s svojimi oranžnimi pajaci namigujejo na zapornike Guantanama (ki so malo prej karikirano plesali po taktih glasbe zlate dobe kapitalističnih ZDA). Prizori s svojo notranjo strukturo (in tempom) diktirajo tudi razgiban in ne monoton ritem predstave, ki si zna vzeti čas (realne minute molka, torej dejanske tišine, mirovanja), hkrati pa ga pospešiti. Pospešitve dogajanja so vezane tudi na glasbo, ki zavzema vlogo ironizacije prizora (veliko je znanih komadov, katerih pomen vzpostavi ironijo do podob). Na drugi strani glasba gradi napetost prizorov, njihovo teatralnost in potencira dramatičnost. Poznanost besedil (ali ustvarjalcev glasbe) ob gledanju odpira nove asociacije, katerih polje je sicer zelo široko, vsekakor pa ravno njihova prepoznavnost pri publiki prinaša ironično distanco.

Primarno sredstvo predstave je sicer podoba. Tudi sama predstava je kolaž podob, ki pa ne temeljijo na scenografiji, ta je detajlno minimalna v opoziciji do zidu (oz. ozadja) iz kanistrov za nafto, ki že od začetka predstave stoji kot nekakšna bariera zahodne kulture. Podobe so tudi igralci oz. njihovi liki, označujejo jih generična imena, npr. Sirijec. V opomin na njihov individuum in resničnost obstoja takih ljudi služi začetek predstave, kjer se predstavljajo posamezne zgodbe. Kot označevalec poleg pripovedi tu služijo tudi oblačila, ki se načeloma v nadaljevanju ne pojavljajo več. Izjema je hidžab, ki ga igralka po zaključku prizora obdrži; morda izjava verske tolerance in nediskriminatornosti gledališča, ki kot dejanje ne zdrži dramaturške doslednosti, ki se navezuje na označevalce vlog – kostume. Uvod prinese tudi nekaj samoironije avtorja ali pa odraz njegovega gneva kolektivne krivde, ki jo navsezadnje nosi tudi sam, čeprav jo v svojih predstavah pripisuje predvsem publiki. To tipično stori tudi v tej z direktnimi obtožbami gledalcev že zato, ker smo gledalci, ki gledamo estetsko doživetje, medtem ko drugi trpijo.

Krivdi v predstavah Oliverja Frljića pač ne moremo pobegniti, saj je njegov režijski namen naslavljanje nerešenih družbenih problemov. Pri čemer bi težko govorili o aktivizmu režiserja glede na odzive, ki jih sprožajo njegove predstave. Ti niso toliko proaktivni in usmerjeni k iskanju rešitev kot predvsem podlaga za delitev na dva tabora. Tiste, ki se strinjajo, in tiste, ki jih je predstava užalila. Ob tem se redki premaknejo k dejanskemu reševanju problema. To je sicer dokaj logično, saj je za celjenje družbenih ran in vzpostavljanje sloge potrebnega veliko razumevanja, priznavanja drugih pogledov, poslušanja in odpuščanja, kar pa je precej težko doseči z vzbujanjem krivde. Frljićeve predstave so tako bolj izraz gneva kot aktivni pristop k reševanju družbenih problemov in jih moramo vzeti kot simptom in ne zdravilo.

***

V rubriki Mala šola kritike objavljamo prispevke seminarja Mala šola kritike, ki poteka pod okriljem Lutkovnega gledališča Ljubljana (www.lgl.si) in v sodelovanju z Društvom gledaliških kritikov in teatrologov (www.dgkts.si). Udeleženci/ke reflektirajo lutkovne, mladinske in (post)dramske uprizoritve.
Urednica bloga in mentorica seminarja: Zala Dobovšek
Povezava na blog Mala šola kritike: https://malasolakritike2016.wordpress.com/

Povezani dogodki

Maša Radi, 26. 4. 2017
Toksična prijateljstva
Zala Ferlinc, 26. 4. 2017
Iluzoričen svet v malem
Klara Drnovšek Solina, 26. 4. 2017
Volčja čarobnost
Klara Drnovšek Solina, 24. 11. 2016
Kraljevska rezidenca na metli
Klara Drnovšek Solina, 20. 12. 2016
Pomembne teme, ki izzvenijo
Klara Drnovšek Solina, 30. 1. 2017
Zmedena Groznovilca