Pogreb, pogrebništvo, pogrebnik – stvar tragedije ali morebiti komedije? Večkrat tema žaloigre, v primeru Pravih herojev pa tema, ki nasmeji, sprosti in da misliti, kaj vse je dandanes človek pripravljen storiti, da finančno obogati. Vse to in še več v »šarfni komediji«, ki jo je na oder postavil režiser Samo M. Strelec, besedilo dramatika Roka Vilčnika pa je bilo leta 2020 na Dnevih komedije v Celju nagrajeno z žlahtnim peresom.
Kaj vse si privoščiš, ko si živ? Bi si želel vse to tudi, ko umreš? Nadstandardne storitve, ki jih ponujajo živim za mastno plačilo in iz katerih so mnogi ustvarili dober biznis. Ali bi se čudil, če bi bili nadstandardnih storitev deležni tudi mrtvi? Bi plačal za to? Morebiti tega res ne ponujajo javna pokopališča, toda če je dandanes mnogo stvari že privatiziranih, zakaj ne bi bila privatizirana tudi pokopališča? Zakaj iz tega ne bi ustvarili dobrega biznisa? Na to morebiti res še ni nihče pomislil, a zakaj ne? se v predstavljeni »šarfni komediji« sprašuje direktor pogrebnega zavoda Ingemar Ferš (Renato Jenček), ki v ponujanju luksuznih pogrebnih storitev vidi predvsem eno – odličen biznis. Lik se nam morebiti zdi pretiran, a če odpremo oči, je podoba mnogih, ki jih v življenju vodi le pohlep. Jenček ga je namreč enkratno prikazal, pri čemer geste in mimika odražajo mnogo njegovih misli, ki so občasno v popolnem nasprotju z njegovimi dejanji. Kje v družbi tako preračunljivo ambicioznega človeka je mesto za »malega človeka« – siroto z leseno nogo, brez ambicij, brez izobrazbe, človeka, ki svojo uteho poišče v alkoholu? Mesto vselej naivnega Caneka (Aljoša Koltak) ni nikjer drugje kot na »dnu«. A tam lahko živi tudi nekoliko v svojem svetu, pri čemer svojo vlogo odigra tudi Batman (Tarek Rashid), katerega lik je morda nekoliko izven samega konteksta, večkrat deluje vsiljivo dodan, čeprav s svojo pojavo v kostumu, s svojimi atraktivnimi prihodi in odhodi na sceno doda delček komičnosti. Na drugi strani Gojmir Lešnjak - Gojc z izjemnim vživetjem v pretirano zaščitniško omo, tako s svojim glasom kot tudi z gibi, doda komediji svoj delež humorja, v katerem se zrcali velik problem današnje družbe, v kateri prevladujejo pretirano zaščitniški (stari) starši.
Vstop v prostor, kjer oder omejujejo razviti zvitki toaletnega papirja, po njem pa vozi bager igrača in »koplje« po beli kopreni, vzbudi zanimanje, ki sta ga gledalcem pripravila scenografa Samo M. Strelec in Patrik Komljenović. Toda ob misli na komedijo zagotovo nihče ne pričakuje presenečenja, ki sledi, ko igralec skupaj s posameznikom iz občinstva odmakne belo kopreno – to je kupa človeških kosti. Po morebitnem začetnem scenskem šoku si celotno predstavo sledijo mnoge menjave scene in rekvizitov, ki so sicer premišljene in potekajo tekoče ter več ali manj nemoteče. Če kaj zmoti, so to nekoliko pretirane scenske ilustracije, ki se prikazujejo na ozadju razvitih zvitkov toaletnega papirja in jih spremljajo udarni zvoki, ki nemalokrat neprijetno posežejo v igro.
Ali se bomo v nekem trenutku le ustavili in zaživeli, tukaj in zdaj, s tem, kar nam je dano in kar imamo, četudi to niso kupi denarja in luksuzne počitnice, četudi je to »le« oseba, ki nas ljubi?
Predstavi daje posebno noto še nekaj – govor v celoti poteka v mariborskem pogovornem jeziku, kar lepo poudari kraj dogajanja v predstavi (Maribor), že sam govor tako deluje komično in iz gledalcev izvabi smeh. A četudi je komedija uprizorjena na odru Slovenskega ljudskega gledališča Celje – torej na Štajerskem, vseeno verjamem, da se je še kdo občasno zamislil in izgubil v besedah, ki jih ni razumel. Da pa bi predstava s tem govorom gostovala v drugih delih Slovenije? Morebiti še nekoliko težje in nerazumljivo za tamkajšnje gledalce.
Igralci, ki želijo s svojimi nagovori publike ustvariti sproščeno in povezano vzdušje v dvorani, ki zaradi svoje velikosti to ravno še dopušča, ter na drugi strani publika, ki s svojimi odzivi vrača ravno toliko, da predstava nemoteno poteka, je tisto, kar predstavo naredi še bolj gledljivo. Ob prijetnem odmoru, med katerim te ponovno začara vožnja bagra igrače po sceni, je sproščen večer ob obilici smeha in kančku razmišljanja, ki ga spodbudi predstava, zagotovljen.
Ob čem pa se lahko zamislimo? Ob dejstvu, da človeku vse prevečkrat ni več mar za sočloveka, ob dejstvu, da se vse preveč ženemo le za dobičkom, in ob dejstvu, da v nas »ugašajo« svetle plati človeštva, tisto, kar nas, ljudi, dela posebne – da zmoremo čutiti, da zmoremo biti v odnosih drug z drugim, da se lahko pogovarjamo. A vse to si počasi, toda vztrajno rušimo, uničujemo, sami sebi in vsem nam. Vsem dobro poznani pregovor »Denar je sveta vladar« se nam mnogokrat zdi že preveč »obrabljen, zlajnan«, pa vseeno je njegov pomen vsak dan bolj »na mestu«, vse prevečkrat namreč niti življenja vleče le še denar. In pri tem skrb vzbuja to, da so nekoč ljudje z veseljem dali dobronameren nasvet ali priporočilo, danes pa se plača in računa prav vse, v vseh segmentih življenja, pri vseh storitvah in dobrinah je cilj vselej le eden – dobiček.
Komedija, ki v sebi skriva nemalo motivov in zrcali marsikatero dogajanje v današnji družbi, je ravno pravšnja za izražanje tistega, kar danes v svetu vse bolj prihaja v ospredje – želje po dobičku, četudi na poti do tja »poteptaš« in pozabiš na sočloveka. Pri vsem tem vlada še nekaj – ljubezen, ki je za nekatere še vrednota in bi zanjo naredili vse, medtem ko se drugi od nje oddaljujejo in v njej ne vidijo več pomena, če ni povezana z denarjem. Kam nas bo vse to pripeljalo? Do luksuznih pogrebnih storitev in pokopališč? Ali se bomo v nekem trenutku le ustavili in zaživeli, tukaj in zdaj, s tem, kar nam je dano in kar imamo, četudi to niso kupi denarja in luksuzne počitnice, četudi je to »le« oseba, ki nas ljubi?
***
Kritiški zapis je nastal v okviru magistrskega študijskega programa Razredni pouk, ki se izvaja na Pedagoški fakulteti Univerze na Primorskem. Besedila so nastala v sklopu vaj pri predmetu Gledališče in lutke v razredu, mentorica je asist. Irina Lešnik, nosilka predmeta pa je izr. prof. Jelena Sitar Cvetko.