Eni imajo mozolje in drugi so plešasti; eni so preklaste trlice in drugi valujoče okrogli; eni so lisičje zviti in drugi čebelje marljivi – variacije normalnosti so brez konca in vsak je sebi normalen, pa naj svoje posebne danosti sprejema lahkotno ali s težavo. Za zelo razširjeno človeško slabost se večkrat izkaže drobnjakarstvo, ki z dobršno mero nečimrnosti skuša seči po (družbeno generiranem) idealu in s tem nehote zametuje lastno dostojanstvo. Barnes v svojih treh enodejankah Tukaj smo sami petelini, Še malo zena za začimbo in Ni tako slabo kot zgleda predstavi pokončne posameznike, ki svoje življenje živijo polno, pa najsi bodo njegovi karakterji v očeh povprečnega mača, oblitega z enako količino parfuma in znoja, ali pa tiptop urejene gospodične z neukrotljivim zadahom še tako »nenormalni«, pomilovanja vredni – duševno bolni, gibalno ovirani, slepi.

Naj se jemljemo še tako resno, se vselej znova izkaže, da je humor najboljši pomočnik pri sprejemanju lastne realnosti. Zgoraj naštete Barnesove enodejanke je koprska uprizoritev združila pod enotnim naslovom Ni tako slabo kot zgleda v režiji Renate Vidič, ki se je z vso resnostjo prepustila humornemu toku besedila. Tekst v prevodu Srečka Fišerja je umestno aktualiziran za domačo publiko s poslovenjenjem imen ter prenosom lokacij na slovenska tla in uprizorjen malodane brez dramaturških posegov. Gradiva za smeh je dobesedno več kot dovolj, saj se mikroepizode znotraj posamičnih enodejank včasih izgubijo v poplavi besedila in – tudi zaradi načina interpretacije, o čemer malce kasneje – vzbujajo vtis podvajanja, ponavljanja in nepotrebnega nalaganja. Zdi se, da bi nekaj kratkih dramaturških črt tu in tam lahko le pripomoglo k razgibanosti odrskih odnosov in boljši učinkovitosti peripetij. Kljub vsebinski dinamičnosti uprizoritvi manjka ritmičnih nasprotij, kar pa zmanjšuje naboj presenečenj, ki jih prinašajo dramski preobrati.

Pričujoča predstava je zadnja premiera te sezone v koprskem mestnem gledališču; če jo v mislih bežno preletimo, hitro ugotovimo, da so tri izmed petih predstav, namenjenih odraslemu občinstvu, komedijske. Izbira repertoarja navadno izhaja iz poznavanja lastne publike – in reči je treba, da je bila tudi Ni tako slabo kot zgleda na premierski večer z veliko smeha toplo sprejeta – pa tudi iz potreb in zmožnosti igralskega ansambla. Vloge, ki so si med seboj tako ali drugače sorodne, igralce lahko hitro zvabijo v igralske manire. Žal sta tako Robi Vrabec Maka Tepšića kot Julija Mojce Partljič potrdila slutnjo o tovrstnem zatekanju k njima domačim načinom utelešanja komičnih likov, v katerih Tepšić koketira z norčevstvom, Mojca Partljič pa s prostodušnostjo, ki večkrat meji na prostaštvo. Igor Štamulak je bil prepričljivejši v vlogi slepega Pavleta Bešiča, ki mu je vdihnil živo iskro razgretega ljubimca, kot pa v vlogi »petelina« Gospoda Orla, pri katerem je bilo izmenjavanje nivojev norosti zastavljeno preveč enolično in predvidljivo. V celoti najbolj posrečena enodejanka postavitve je Še malo zena za začimbo, za kar so zaslužni predvsem njeni akterji: Blaž Popovski kot mojster juda Juš Kocijančič - Koco ter Rok Matek in Luka Cimprič kot spazmatika, ki se želita naučiti borilne veščine. Vsi trije so zelo dobro telesno in govorno pripravljeni – prepričljiv kontrast med njimi zelo učinkovito razteguje in poglablja sporočila dejanja. Luka Cimprič se izkaže tudi v vlogi slepega Edija, Julijinega moža, ki že s pojavo zaobjame jedro Edijevega karakterja. Epizoda o slepcih Ni tako slabo kot zgleda sicer ni posebej posrečeno zrežirana, saj komičnost, sploh s pretiranimi zvočnimi efekti, sega daleč v neuravnoteženo burkaštvo.

Gradiva za smeh je dobesedno več kot dovolj, saj se mikroepizode znotraj posamičnih enodejank včasih izgubijo v poplavi besedila in – tudi zaradi načina interpretacije, o čemer malce kasneje – vzbujajo vtis podvajanja, ponavljanja in nepotrebnega nalaganja.

Uprizoritev učinkovito podpirajo kostumi Anje Ukovič, ki vsakdanje oprave oplemeniti z detajli, kot sta petelinji frizuri – čopek Gospoda Orla in natupiran greben Robija Vrabca – ter »slepe oči« Pavleta, Julije in Edija (in njegov oblačilni stil z žametnim suknjičem ter metuljčkom). Manj uspešna je scenografija Milana Percana, ki sicer povsem služi svojemu namenu, z izbiro posamičnih scenskih elementov pa vzbuja priokus amaterskih predstav, ki so zaradi minimalnih sredstev zadovoljne z vsakim razpoložljivim kosom pohištva. Oblikovanje svetlobe Jake Varmuža sceno nadgrajuje in bistveno pripomore k razločevanju posamičnih dogajalnih prostorov. Glasba Mirka Vuksanovića je zvečine atmosfersko vezivo, ki olajšuje transfer med posamičnimi enodejankami in odzvanja raznolikost vseh predstavljenih odklonskih normalnosti.

Vsak je sebi normalen – vsaka predstava je sebi normalna. Je, kakršna je. Tudi ta. In navsezadnje niti ni tako slaba, kot morda zgleda po kritiškem preštevanju njenih mozoljčkov in odvečnih kilogramov.